Osemdeset let laži in neumnosti
I. del: prvič kot tragedija, drugič kot farsa
Jan Peršič
Kako zabavno je bilo gledati vznemirjeni sprevod klovnov in rdečkastih maškar, ki se je v torek 27. aprila vlekel po ljubljanskih ulicah in trgih ter razglasil ponoven vznik Osvobodilne fronte: dobro stoječi proletarci v rdečih vetrovkah in ostareli Titovi pionirji; popolnoma zmedena moralistično poblaznela mladina; praznoglavi pravičniško razjarjeni srednjeletniki; sitni še kar premožni upokojenci, ki že v mlajših letih niso bili posebno bistroumni; polizobraženi psevdointelektualci ter družbeno angažirani dvorni norci brez talenta, ki se imajo za umetnike; srditi častihlepni nastopači; peščica upehanih veteranov seksualne revolucije, nosilcev spomenice iz leta 68, in nekaj preživelih junakov iz bitke za zasedbo Filozofske fakultete, preboja pri Šumiju ter dolgega pohoda skozi institucije in ljubljanske gostilne; jezni ocufani kvazialternativci in mirovniki iz konca osemdesetih, s katerimi se že desetletja ponoči na Metelkovi prijazno pozdravljam; sem in tja kakšen agresiven psihopat, ki bi z veseljem ubijal, in kakšna uboga para, ki očitno potrebuje strokovno pomoč.
Kot da že to ni bilo dovolj smešno, so nas z obupno neumnimi govori še mnogo bolj nasmejali drhteči govorniki, polni patosa. S tako neverjetno neumnimi govori, da so se ob njih zgražali tudi moji levo usmerjeni kompanjoni. S tako neverjetno neumnimi govori, da bi bilo povsem nesmiselno in kar malo nespodobno, če bi jih kdo skušal resno razčlenjevati in kritizirati. S tako neverjetno neumnimi govori, da se je človek v njihovih vrhuncih celo kdaj zalotil, da je pozabil, za kakšne ljudi gre, in mu je za trenutek namesto njih postalo kar malo nerodno.
Absurden je že sam kontekst te groteske: nezadovoljstvo z delovanjem demokratično izvoljene parlamentarne večine se primerja s stanjem tuje vojaške okupacije in se poziva k »uporu«, kot pred osemdesetimi leti. H kakšnemu uporu? Protidemokratičnemu, nasilnemu, terorističnemu? Protestniki drgetajo v ihti in cepetajo, vendar si ne upajo izreči tega, o čemer sanjarijo. Gre za infantilno poenostavitev, kjer se vnaprej negira legitimnost neke politčne opcije in apriorno zavrača možnost, da bi prišla na oblast. Dodatno smešno je, da je že od začetka sedanje vlade jasno, da sicer res lahko bodisi pade zelo kmalu bodisi traja dve leti, vendar se o njeni usodi odloča v povsem drugih sferah in je torej njeno trajanje popolnoma neodvisno od neprestanih protestniških karnevalov in modnih revij pred Parlamentom, kar je gotovo očitno tudi tistim manj neumnim med protestirajočimi.
Zakaj torej ti neumorni protesti, ki se jim posmehujejo tudi inteligentni levičarji? Zato, ker so udeleženci teh maškarad v glavnem videti kot ljudje, ki tovrstne shode razumejo predvem kot dober žur, kjer se razvnamejo strasti in si omenjeni liki lahko dajo duška ter ponosno kažejo svojo skrivenčenost. Vendar jih ne smemo soditi preostro. Ti ljudje v veliki meri najbrž niso toliko hudobni kot nespametni, zmedeni in nevedni. Kdor več ve, kdor je pametnejši, ta ima večjo odgovornost, zato si moramo nenehno proti upanju prizadevati, da jih poučimo in jim tako pomagamo.
Plešoči v tej procesiji šem so (razen morda kakšnega Mahatme Zadnikarja) večinoma ljudje, ki želijo vladati z nasiljem, hkrati pa dajejo vtis, da bi se razbežali, ko bi za vogalom odjeknil prvi strel. V tem se bistveno razlikujejo od revolucionarjev izpred osemdesetih let. Sedanji ljubljanski komedijantski zbor foteljskih samooklicanih oefarjev in antifašistov na srečo ne premore ne pameti ne poguma; je obupno neenoten, brez hierarhije in konsenza o revolucionarnem programu; v veliki meri je povezan s strankami kapitalske elite, ki bi se rade z njim okoristile; zbor, ki, hvala Bogu, nima ne pretkanih voditeljev ne podpore množic.
Široke ljudske množice se tako za ta oefarski teater kot tudi sicer za družbene probleme v resnici sploh ne zanimajo, temveč jih obvladuje predvsem prizadevanje za zasebno učinkovitost in zabavo, za zaslužek in hedonizem. Naprezajo se za svoje finančno in domnevno telesno blagostanje, obseda jih skrb za lastno udobje in varnost sebe in svojih potomcev; neprestano nakupujejo nepotrebne reči, umivajo vozila, nenehno prenavljanjo stanovanja ter urejajo vrtove; načrtujejo počitnice, pečejo čevapčiče in se obsesivno družijo; ukvarjajo se s športom in gledanjem različnih traparij na raznih ekranih; s praznim govoričenjem o vsakodnevnih banalnostih in kompulzivnim tkanjem prijateljskih odnosov; pričkajo se in prirejajo piknike.
Samo zelo maloštevilni iz te množice – tisti »politično osveščeni« – pa se poleg vsega naštetega zabavajo tudi tako, da se občasno našemijo, si pripnejo rdečo zvezdo in se udeležijo tovrstne povorke, kjer vzklikajo »napredna« gesla, mahajo z zastavami in pojejo partizanske pesmi (mlajši med njimi pa ponoči tudi pišejo po zidovih), kar zopet omamlja te preproste duše (ki iz pravičniškega besa želijo porajati nasilje) in jih odvrača od resnejše analize družbenega stanja in premisleka o revolucionarni strategiji. Zato so vsaj za nekaj vse te grobe reči in vsi ostali vulgarni eskapizmi tudi koristni.
(Ker široke ljudske množice, mimogrede, bežijo pred spokojem, nežnostjo in plemenitim brezdeljem, so hudo trpele zaradi velikih blagodati, ki so nam jih podarile z epidemijo povezane omejitve v mesecih, ko ni bilo nepotrebnih prireditev in vulgarne družabnosti in ko po deveti uri niso smele iz hiše; zato je bila ponoči taka opojna tišina, da so v Centru kune brezskrbneje zajemale veter v svoja jadra, vse številnejši zajci v Tivoliju mirneje jedli in se je lahko človek – vsakič znova osupel – skoraj vsako noč okrog pol dveh na istem mestu na Rožniku milo-čudno zbliževal z istima dvema srnama.)
Naši predniki pred osemdesetimi leti pa niso imeli te sreče. Takratni revolucionarji so bili popolnoma drugačni ljudje, kot so ti današnji pavlihe. Ljudje, ki so v času 2. svetovne vojne na Slovenskem in drugje v Jugoslaviji izvedli komunistično revolucijo, so bili prekanjeni, predani, hierarhično organizirani, osredotočeni in visoko usposobljeni; bili so polni vere v Stalina, trdoživi, drzni, neizprosni in okrutni. Za dosego svojih ciljev so bili pripravljeni tvegati svoja mlada življenja, zato so mogli povzročiti strašno tragedijo. Mi pa imamo veliko srečo, da živimo v času, ko se Osvobodilna fronta, ki je bila tragedija, dogaja kot farsa, in se veselimo naslednje priložnosti, ko nas bodo nasmejale opisane veseloigre.
