Am Pranger
Andrej Lokar
Eklatantno evidentna simbolna zaznamovanost zamestnourbane lociranosti hangarsko brezspominsko puščobnih prostorov subkulturniške Nove pošte na sami konici nikdar povsem izpolnjenih Plečnikovih sanj o vseslovenskem spominskem parku Navje z vso virulentnostjo svoje paradoksne absurdnosti govori (kar vpije, pravzaparav) o samovolji in neobvladljivosti vsakršne oblike človeške ali zunajčloveške pojavnosti v iluzorni konkretnosti lastne manifestirane oblike. Če sploh na kaj, prostori Nove pošte v svoji umetno gojeni, luksuzno alternativarski zanemarjenosti v trenutku umetniškopromocijske uporabe navajajo na sproščenost svobodnega pretoka idej v okviru umetniške občestvenosti, ki je (vsaj v minulem stoletju) zaznamovala tako podajanje kakor javno nastopanje najprej zgodovinskoavantgardne, nato pa neoavantgardne ter postavantgardne poezije v njenem vse bolj krčevitem hlastanju po neposredni nagovornosti upesnjene besede. In vendar – vse kaže, da gre zgolj za videz. In to za videz, ki vara. O vsem tem smo se lahko izdatno prepričali ob sinočnji uverturi k Festivalu Pranger z naslovom Poezija & množice, ki je pod taktirko dr. Jerneja Kaluže ter ob sodelovanju pesnic in pesnikov Nataše Velikonja, Sergeja Harlamova ter Saše Pavček potekal v tistih tako doksično zamegljenih prostorih. Zrežirana politična namembnost in vstajniško propagandistična naravnanost dogodka sta se namreč v vsej razvidnosti pokazali že takoj po uvodnih besedah, ko je bilo vsem navzočim brez senčice dvoma jasno, da na otvoritvenem dogodku (posledično pa seveda na celotnem domnevnopesniškem Festivalu Pranger) ne bo nikakršnega govora o kočljivem razmerju med ustvarjalnim aktom, poetikami besednoumetniškega ustvarjanja ter globalno dominacijskimi monopolizatorskimi tehnikami obvladovanja množic s takim ali drugačnim predznakom in da ne bo celotni festival nič drugega kakor zlajnana impotentna zdrizalica srednjeslojsko obarvanega sodobnega slovenskega lagodniškega pouličarskega adolescentno politično neosmotrenega, bolj ali manj histeriziranega, protestništva. Ali z drugimi besedami: da na Festivalu Pranger ne bo poezije niti refleksije o njej, pač pa politika v najvulgarneje pragmatičnem, vsebinsko izpraznjenem, pomenu besede. Da dominacija efdevejevskih ideologov nad umetniško ustvarjalnostjo pomeni njeno nepreklicno smrt, je vsakomur razumljivo, tudi slovenskim revoltniško omamljenim ušesom, ki morda tega ne marajo slišati, spričo česar se kajpada zastavlja vprašanje: zakaj je temu tako? Odgovor je dokaj preprost ter začuda zdravorazumski, ponuja pa ga sam potek, samodejna notranja dinamika (železna logika?), sinočnjega dogajanja. Leto dni pred izvedbo dogodka se odločiš za sprejemljivo in po svoje privlačno ter zanimivo temo, nato se v okoliško konkretni miljejski zgodovini prireditve nekaj primeri, sam pa začutiš potrebo, da bi stvari same pripel na aktualno dogajanje. Pri tem uporabiš dokaj (ne popolnoma sicer) ideološko enostransko obarvano sestavo nastopajočih ter si s tem zagotoviš prepredznačitev dogodka. Za razgaljenje manipulativno propagandnih namenov je povsem dovolj zastaviti nekaj od najkočljivejših sodobnih vprašanj, ki se najneposredneje tičejo sodobne slovenske literature. Ta vprašanja so: a) kako je z odnosom take ali drugačne oblasti do kulture in umetnosti; b) kako naj gledamo na državno institucionalno subvencioniranje umetnosti in kulture ter c) kakšna je resnična semantična pojmovna razsežnost besede demokracija v imenu katere se (na vseh sprtih straneh) odvija današnji latentni, arhetipsko ciklično periodični znotrajcivilizacijski konflikt? Vsa tri vprašanja so ključna za razumevanje geneze, obstoja in preživetja osrednje bitnosti današnje slovenske umetnosti: kulturnoumetniškega sistema. Ob predpostavki priporočljivega vodila intelektualne poštenosti kot gibala vsakršnega kulturniškega snovanja bi si bilo po mojem treba omenjena tri vprašanja predočiti takole. Spričo deklarirane alternativnosti sodobne znotrajsistemsko večinske slovenske umetnosti ter v prvi vrsti literarno/pesniškega ustvarjanja bi se z omenjenim načelom intelektualne poštenosti najbrž glede prvega vprašanja še najbolj skladalo prizadevanje, da bi predstavniki kulturnoumetniškega sistema onkraj slehernega slepomišenja in vrtičkarskega partikularizma poskusili opredeliti svojstvo sistema in posledično tudi lastno alternativnost/drugačnost ter tako razgrniti dinamiko (obenem pa tudi strategijo) součinkovanja obeh dejavnikov; glede drugega vprašanja bi udeleženci med poslušalstvom na uvodnem dogodku Festivala Pranger pričakovali temeljito analizo subvencijsko podpornega sistema in njegove (tudi eksistencialne) učinke na umetniško ustvarjanje (za vsako državo namreč brezprizivno velja: če država nekaj plača, brez nadaljnjega hoče nekaj v zameno); kar pa zadeva tretje vprašanje, bi pričakovali tako socialnozgodovinsko kakor politološko definicijo pojma demokracije in predvsem analizo prepletenosti/razmerja med današnjo obliko liberalnopredstavniške demokracije ter umetnosti glede na potrebo po demokraciji za kvalitetno umetniško ustvarjanje (kar je vsekakor dvomljiv kriterij). Vsa tri vprašanja so ostala kajpada neodgovorjena (vendar nikakor ne nezastavljena). Namesto rigorozne sociološke analize so se udeleženci prepustili običajnim solipsističnim romantično sentimentalnim subjektivizacijam, ki naj bi jih njihova pesniška praksa (vsaj dveh izmed njih) tako vsebinsko kakor formalno dekonstrukcijsko presegala (nihče v Sloveniji ni bolj ujet v takoimenovano prešernovsko strukturo od tistih, ki jo poskušajo razbijati). Ob pričakovanem izogibniškem molku spričo treh ključnih vprašanj, ki bi začuda morala tvoriti osnovo bolj ali manj očitne ideološke pripadnosti nastopajočih (vsaj z ozirom na sočasno slovensko konjunkturo) – kar med drugim zgovorno priča o gorostasnih nekoherentnostih v samem izhodišču te svetovnonazorske drže – je legla na uvodni dogodek Festivala Pranger mračna senca, ki že dolgo latentno, a v zadnjih mesecih poulične zlorabe umetnosti že kar vpadljivo načenja ne le estetskoustvarjalni, pač pa tudi participativno moralni ustroj (beri: notranjo podobo) slovenskih kreativnih sil, predvsem literature in poezije. Nanašam se na zdaj že povsem nedvoumno instrumentalno totalitarnost njene uporabe v boju za oblast v skladu z zgodovinskopolitično konjunkturo, ki tej umetnosti omogoča preživetje tako, da od nje zahteva podporo v medijsko homogeniziranih propagandnih namenih. To se je na otvoritvi Festivala Pranger pokazalo v obliki zavračanja kakršnegakoli »demokratičnega« dialoga, brezobzirnega utišanja drugače mislečih, psihološko in duhovno nasilnega segregacionizma in prizadevanja za ideološko diferenciacijo s strani njenih samooklicanih progresivnih akterjev (s čimer mislim predvsem organizatorje). Že omenjeni svobodni pretok idej znotraj davno preminulega občestva slovenskih ustvarjalcev je eden od najusodnejših mankov sodobne slovenske poezije. Togo formalizirana protokolnost, katere namen je onemogočiti vdor motečih dejavnikov v planifikacijo osmotrenosti dogajanja, neogibno vodi v dehumanizacijo umetnosti in v enoznačno pavperizacijo odnosov. S tem festivali razkrivajo to, kar v resnici so: formalizirani dogodki za potrjevanje družbene kanoniziranosti. Še več: s svojim gajhšaltanjem v smeri konformističnega prilagajanja splošno razčlovečevalnim odnosom, a obenem tudi z apartheidovskim redukcionizmom svojega ideološkega predznaka Festival Pranger sploh ni stična točka različnosti, ampak dolgovezniško prežvekovanje istosti, sploh ni kraj živega dogajanja poezije, kraj svobodnega strujenja idej in medsebojnega navdihovanja, pač pa dolgočasna ideološka vzdrževalnica predavateljske korektnosti v svoji očitni politizaciji ter prepletenosti ali simbiotičnosti s takimi ali drugačnimi centri moči, točka, kjer poezija postane sredstvo/orožje sistemskega nasilja in vulgarne politične eksploatacije. Temu bi lahko nekoliko karikirano rekli tudi točka prostituiranja poezije. V tej institucionalni podreditvi silam, ki vidne ali nevidne obvladujejo našo stvarnost, je s Festivalom Pranger slovenska umetnost v tem razrvanem, družbenopolitično negotovem času spet pristala na eni od mnogih najnižjih točk svoje najnedavnejše zgodovine.
