Kobanizem
Andrej Lokar
Bržčas na nedokazljivi predpostavki, da vsak kulturnocivilizacijski okvir vsebuje svoje lastne pravsebine in svojo lastno dinamiko, lahko utemeljujemo sklep, da se vse, kar je dobrega ali slabega v njem, poraja iz njega in se vanj tudi vrača. Kot odraz celotnega sestava iz te dejanskosti tudi nastane vse tisto, kar je najbolj sublimnega, prav tako pa tisto, kar je pritlehno neuglednega, mestoma prostaškega, kar bi po vsej priliki radi prezrli, najraje pa vse skupaj odrinili v pozabo. Tako je tudi v našem razrvanem času vzniknil pojav, ki je naši nedonošeni kolektivni duševnosti po vsej priliki prirojen, a ki vsakič privzame novo obliko, pri tem pa ostaja v svojem jedru nespremenjen, čeravno bi ga lahko glede na modalitete pojavljanja poimenovali z različnimi imeni. Tudi dandanes je mnogoobrazni demon naše biti, naš mračni jaz, privzel otipljivo podobo ter prilebdel na površje. Brez kakršnekoli želje po osebni namigljivosti in zgolj zaradi konzonantno/vokalnega blagoglasja (oziroma: kontrapunktičnosti njegovega odzvena – torej čisto mallarméjevsko) mu bomo rekli: kobanizem. Toda – kaj pravzaprav je kobanizem? Na pojav lahko gledamo in ga seveda posledično tudi opišemo z: duhovnozgodovinskega, literarnozgodovinskega, filozofskega, antropološkega, dušeslovnega, umetnostnozgodovinskega in mnogih drugih vidikov. Nemara se bomo najtemeljiteje z njim seznanili tako, da bomo poskusili interpretativno razčleniti njegovo delovanje. Vodilna poteza kobanizma (in drugotnejših utelesitev tega demoničnega principa v naši esencialni podstati) je duh zanikanja, ki mefistofelovsko vztraja pri svojem kategoričnem ne. Najrazvidneje se to razgalja v nepotlačljivem vzgibu po razgradnji lastne tradicije, to se pravi po brezprizivnem spodsekanju lastnih korenin. Prioritetni smoter in cilj kobanizma je najprej neizprosna relativizacija (ki pomeni usodno ošibitev), nato pa uničenje tradicije ne le kot zgodovinskega (kar predstavlja le njen neznatni del), pač pa kot celotnega (duhovnega, moralnega, estetskega) spomina. Če pa (s ščepcem klenega filozofskega konservativizma) razumemo spomin kot morda najbolj temeljno človekovo svojstvo pri povezovanju z metafizično realnostjo stvarstva, potem postane poprej omenjena demonična narava/naravnanost kobanizma malodane neovrgljiva. V zvezi s tem ima kobanizem svojega utelesitvenega predhodnika v polpreteklem odvijanju naše kolektivne zgodbe: kramparsko poezijo. Navzlic navidezni zunanji drugačnosti (kobanizem si poskuša nadevati estetsko za spoznanje bolj prefinjena oblačila) je njuna sorodnost očitna: kobanizem in kramparska poezija sta produkt in izraz istega duha: prepričanja, da je mogoče iz neke vednosti o nečem, vsebovane v nekem umetniškem izrazu, spremeniti sam temeljni red sveta. Vse to lahko kajpada pripišemo že navedenemu pojavu razgradnje/destrukcije temeljnega duhovnega ustroja, za katerega moremo predpostavljati, da je izraz tistega reda: v okoliščinah nezapopadljivega kaosa kobaniziranemu subjektu naposled res ne preostane nič drugega, kot da stvarstvu vsili in vtisne svoj lastni, na zanikanju utemeljeni navidezni red. Vsekakor nas pri tem ne sme zavajati naličje kobanističnega notranjega prevrata: najsi gre za deklarirano antiromantično newyorskošolsko prizemljitev »anahronističnega lirizma«, najsi gre za diskurz nedosežno elitističnega intelektualističnega sofizma, najsi gre za našo tradicionalno inačico šentflorjanskega ludizma, najsi gre za protirazumsko adolescentno revoltništvo provincialnega avantgardizma, najsi gre za družbenokritično gromovništvo razbijaškega nastopaštva, najsi gre za popkulturno vzhičenost razgrajaškega hedonizma – v vseh obrazih svojih najraznovrstnejših manifestacij v svoji sodobni inačici ob pozornem opazovanju demon kobanizma nikakor ne more prikriti svojega prvenstvenega namena: instrumentalne dominacije nad realnostjo. S tem pa smo se morda dotaknili njegovega demoničnega bistva ter razgrnili vpogled v še eno demoničnost: v demoničnost njegovega delovanja: čeravno pesniško obarvan, čeravno umetniško pretihotapljen, kobanizem nikoli ni nagovor numinoznega, marveč vselej njegovo nasprotje: pragmatična želja po obvladovanju obvladljivega. Zato pa je tudi kobanizem v svojem najbolj samosvojem bistvu vulgaren in pomeni grožnjo za umetniško razsežnost: služi namenu. Kaj pa je tisto, kar kobanizem ubija v umetniškem ustvarjanju? Da bi odgovorili na to vprašanje moramo našteti oblike kobanizma v njegovi dandanašnji aktualni manifestativni obliki: večina tega, kar se dogaja v sodobni slovenski umetnosti, je kobanistično: od pridigarsko mitingaških gromovniških viharnikov, miloglasno/zafrkantskih 7.000 let starih iztrošenih pesnikov na pouličnih mitingih ali na deklamacijah pred javnimi stavbami do jedkih izlivov kvazipesniškega strupa s strani ostarelih stihotvork na bolj ali manj množičnih prireditvah, od absurdnih inštalacijskih nesmislov v najuglednejših prestolniških galerijah do amaterskih razstav netalentiranih salonskih prekucuhov v alterantivno zarotniških prostorih Tobačne tovarne, od razbijaških amuzičnih protiglasbenih koncertov do aseptične formalizacije zvoka visokoizobraženih brezčutnih skladateljev, od betonskih prebivališčnih zabojnikov, ki kazijo najmilejša ljubljanska tihožitja do zgoljprofitne gradbeniške mrzlice v znamenju brezdušne funkcionalnosti, od visokocenovnih režiserskih civilizacijskskokritičnih egotripov do odrske desakralizacijske improvizacije, od posiljevalsko konceptualiziranih filozofskih interpretacij do recenzijske logoreje, ki bolj od estetske bi potrebovala psihiatrično ekspertizo, od filmskega amaterizma brez najosnovnejšega tehničnega znanja do nebogljenih motivnih zdrsov v ničnost pri iskanju izvirnosti za vsako ceno, od uredniških samozadostnih oholosti spričo netransparentno pridobljene privilegiranosti do klečeplazniške poniglavosti slovenskega literata (in umetnika) v boju za obstanek, od birokratizma in popolne zablokiranosti ter zasužnjenosti inštitucij, namenjenih kulturi in umetnosti, ki si prizadevajo za družbeno prevlado do najkočljivejšega izmed vseh pojavov, politične korektnosti, ki ne glede na resnico postaja vedno bolj edini možni modus operandi v naši družbi – vse to in mnogo drugega lahko razumemo kot težnjo in proces postopne (iz dneva v dan bolj pospešene) kobanizacije slovenske umetnosti in posledično slovenskega duha. Pri tem kajpada nikakor ne kaže spregledati, kakšne so posledice, ki jih kobanizirana slovenska umetnost pušča na slovenskem človeku: v želji po socializaciji in družbenem interventizmu se je v svoji samoreferenčnosti povsem odtujila od svojega potencialnega konzumenta: slovenske družbe in posameznika v njej. Kobanistično horukarsko jurišništvo ne nudi človeku ničesar, kar bi morala nuditi umetnost v celotnem razponu njene namembnosti v zahodni civilizaciji: niti tolažbe, niti vznesenosti, niti čudenja, niti slutljivosti, niti vzornosti, niti jeze, niti erotizma, niti pravičniškega ogorčenja, niti zgražanja, niti gnusa: samo dolgčas spričo ponavljanja ad nauseam vedno istih prežvečenih domislic. Kljub vsemu temu pa kobanizem, ta prefrigani demon skušnjavec slovenske duše, ki nas nenehno poskuša zavesti v našo prabitno pregreho: da bi sami sebe ne jemali resno (bržkone kot posledica našega vrojenega šomoštrskega moralizma), goji neko ambicijo, za katero bi lahko nemara posumili, da jo je uzurpiral od drugod: ambicijo, da bi deloval v imenu dobrega. Tu pa se pokaže njegova nerazdružljivost z najmračnejšim vidikom naše skupne duhovne zgodbe: da bi razumeli same sebe kot posvečene, pravzaprav celo obsojene na evolutivno izpolnitev, ki nam pripada. Iz te utvare se je porodila tista najbolj neznanska tragedija v naši zgodovini, katere razsežnosti presegajo samo zgodovino in segajo v misterij, ki ga človek ne more razvozlati. Kobanizacija (ali filistrstvo ali pokramparjenje) naših življenj je vbrizgnila v naše krhko duhovno tkivo strup, ki nas je že enkrat malodane iztrebil in od katerega si še nismo in najbrž nikoli ne bomo opomogli. Tudi zdaj hoče razdvojiti, kar nam je v minulih nekaj desetletjih mukoma uspelo vsaj za silo zakrpati. Toda – je mar to res naša Usoda, tista neogibna, nepreusmerljiva, taka, da se ji ne moremo upreti?!
