Uvodnik – Otroci, naše največje bogastvo

461

 

                                                                                                                Otroci, naše največje bogastvo

 

                                       

                                                                                                                                  Denis Poniž

 

 

Zgodovina je prepolna političnih, vojaških, verskih in ekonomskih zlorab otrok in mladostnikov. Prvi zgled sta otroška križarska pohoda v letu 1212, prvega je spomladi vodil pastirček Nikolaj iz Kölna, drugega junija, prav tako pastirček Štefan iz francoskega Cloyesa. Oba pohoda, ki so ju sprožili odrasli, sta se za otroke klavrno končala, nekaj zavedenih otrok se je vrnilo domov, veliko jih je pomrlo od lakote in bolezni ter naporov, nekaj so jih prodali v sužnost. Otroci, tudi v Evropi, so bili vse do razsvetljenstva in še kasneje zgolj zastonjkarska delovna sila, uporabljali so jih za najbolj umazana, naporna in nevarna dela, tudi v rudnikih, kamnolomih in plavžih. Bili so tudi orodje kriminalcev, zvodnikov in sleparjev. Kdo ne pozna zgodbe Dickensovega Oliverja Twista? Če preskočimo devetnajsto stoletje, a pri tem nikakor ne pozabimo na otroško delovno silo v vedno večjih in bolj nevarnih industrijskih obratih, pa otroško prostitucijo, se znajdemo v dvajsetem stoletju in se najprej ustavimo ob otrocih, ki jih je maličila oktobrska revolucija, državljanska vojna in nekaj kasneje stalinistični teror, ko so morali ovajati svoje starše, stare starše in druge sorodnike; ta praksa se je prenesla tudi v metode, s katerimi je operirala vzhodnonemška Stasi in druge tajne policije realsocialističnih držav; Jugoslavija v času informbirojevske histerije ni prav nič zaostajala. Zdaj že lahko tvegamo delovno hipotezo: otroke so izrabljali v svoje, največkrat umazane, podle, tudi nore in nečloveške namene, predvsem avtoritarni in totalitarni režimi, ki so, vsi po vrsti, od Francovega in Salazarjevega režima na Iberskem polotoku, preko italijanskega »duceja« in nacističnega »firerja« do hohštaplerskega maršala na Balkanu, imeli svoje »pionirčke«, ki so morali poslušati zgodbe o neverjetnih junaštvih svojih prednikov, posebej tistih, ki so morali prestati prvo ali drugo svetovno vojno. Ti otroci vojn pa so dejansko doživljali pekel, ki so jim ga pripravili moralno sprevrženi odrasli. Zgodovinopisje med drugim poroča, da so imeli zahodni zavezniki po izkrcanju v Normandiji najhujše boje z SS-divizijo Hitlerjugend (Hitlerjeva mladež), njeni skoraj otroci-vojaki so bili zagrizeno fanatični še v času, ko je bilo vsakemu normalnemu odraslemu jasno, da je z Reichom konec. Tudi kasneje, ko so zavezniki že prodrli na ozemlje Reicha, so se kar naprej srečevali s fanatičnimi dvanajst in štirinajstletniki, ki so se velikokrat bojevali do smrti. Pa tudi kasneje, po drugi svetovni vojni, so otroci ostali pravšnji »material« za zločinske načrte zločinskih politikov, verskih vodij in različnih kriminalnih klanov. Kdo bi lahko pozabil iraške dečke, deset, dvanajstletnike, ki so jurišali na iranske položaje? Vsak je nosil za vratom obešen plastični ključek, ki bi mu v primeru smrti odprl vrata v mohamedanska nebesa! In kar naprej lahko gledamo posnetke otrok, ki jih za svoje teroristične namene izrabljajo Hamas, Hezbolah in ISIS. Normalnemu človeku gre lahko samo na bruhanje, ko gleda posnetke iz muslimanskih verskih šol, kjer otroke med drugim učijo, zelo nazorno, na lutkah, kako se obglavi nevernika. In še in še bi lahko naštevali primere, ko so bili otroci zlorabljeni za najbolj nizkotne namene. Tu so še zgodbe iz Laosa, Kambodže, poblazneli maoistični rdečegardisti (najmlajši, ki je po vseh človeških in božjih zakonih storil hude zločine, je imel komaj osem let!), otroci-vojaki v Afriki … spisek zlorabljenih otrok je zelo dolg in njegova sporočila boleča.

Nihče pa ne bi pričakoval, da se bo kaj takega dogajalo pri nas, v demokratični državi, v začetku tretjega desetletja tretjega tisočletja. Posnetki »protestnikov za odprte šole«, ki jih zadnje dni tako vsiljivo kažeta predvsem obe propagandni televiziji globoke države, so najmanj šokantni, če ne celo šolski primer perverznega izrabljanja otrok za politične namene. Vsi tako ali drugače trpimo zaradi pandemije kitajskega virusa in njegovih mutacij. Vse države sveta se skušajo organizirati na najboljši možni način, a nihče še ne ve, kateri je res najbolj uspešen, smiselni ukrepi se nenadoma izkažejo za nesmiselne in obratno. Karantena, torej preprečevanje tesnih stikov med večjimi skupinami ljudi, je pravzaprav (poleg cepiva) edini uspešni odgovor na širjenje bolezni. To so vedeli že v času kuge in kolere in drugih nalezljivih bolezni, vse od srednjega veka naprej. A tega očitno ne vedo nekateri ponoreli starši slovenskih otrok, ki pač morajo biti doma, ker so otroci med najboljšimi prenašalci bolezni in so tako potencialna nevarnost za starše, stare starše, torej za vse, za katere je bolezen lahko usodna. Zadnje ugotovitve pa so pokazale, da so tudi otroci lahko žrtve hudih, celo usodnih posledic, ki jih v organizmu po preboleli bolezni pusti kitajski virus. Potem pa na obeh propagandnih televizijah gledamo prizore iz Kopra, Trbovelj in še od kod, kako starši, večina brez mask ali z nepravilno nameščenimi, v prvo vrsto porivajo otroke, tudi mlajše od deset let in jim v roke rinejo ali okoli vratu obešajo bedaste table s še bolj bedastimi slogani, celo takimi, ki nimajo nič s šolanjem v času pandemije, ampak so usmerjeni proti aktualni vladi. Desetletnik in »smrt janšizmu«, neverjetna kombinacija opranih otroških možganov in starševske »ljubezni« do »nebogljenih žrtev »diktatorskega režima«!! Ker slika ni dovolj, uslužni družbeno politični delavci obeh propagandnih televizij dajejo besedo zariplim materam (in očetom), ki svoje osebne frustracije zavijajo v celofan boja »za naše otroke«, ki »bodo nepopravljivo poškodovani« in ki »bodo izgubili otroštvo« samo zato, ker so nekaj tednov doma in se šolajo na daljavo. In v svoji zaslepljenosti, s katero perejo možgane tudi svojim otrokom, da v mikrofon blebetajo podobne neumnosti, kot jih blebetajo njihovi starši in se jokcajo, kako hudo jim je, da ne morejo v šolo, niso sposobni razumeti, da je njihovo tesno druženje brez mask, kričanje in podobne neumnosti samo voda na mlin novim okužbam in tudi novim omejevalnim ukrepom, ki si jih ni izmislila ta vlada ali kateri od njenih ministrov, ampak so zapisani v zakonih, ki govorijo o nalezljivih boleznih in epidemiji. In to se imenuje »upor ljudstva«, saj se staršem pridružujejo še učiteljice in učitelji, pa celo nekateri zdravstveni delavci, celo zdravniki, za krono vsega pa svoj piskrček pristavljajo še politiki opozicijskih strank in določeni »vplivneži«, ki se nadejajo sinekur od teh politikov, če bodo slučajno spet kdaj prišli za krmilo te nesrečne države. In tako relativno majhna skupina ljudi drži v šahu vse prebivalstvo, ki lahko samo gleda, kako ti neuki razgrajači in medicinsko popolni laiki, odločajo tudi in predvsem o njihovi usodi.