Proglas slovenskemu narodu in poziv k razsodnosti svobodnega presojanja

1082

 

                                                                                     

                                                                Proglas slovenskemu narodu in poziv k razsodnosti svobodnega presojanja

 

                                                                                                                                Andrej Lokar

 

 

V kriznem času, v katerem se ni znašel le slovenski narod, marveč vse človeštvo, se med nami vse bolj množijo pozivi slovenskih intelektualcev in umetnikov, ki poskušajo prikazati današnjo slovensko vlado kot nekakšen tujek v slovenskem narodnem telesu in same intelektualce ter umetnike kot družbeni segment, ki je korporativno in kompaktno proti njej. Ta podoba je posledica namernega izkrivljanja dejstev in lažnega prikazovanja realnosti. Slovenska vlada je bila demokratično izvoljena, pogajalsko koalicijsko sestavljena in predstavlja dobršen del slovenskega naroda, ki v razmerah pluralizma ima vso pravico do svojega predstavništva. Vse to se kaže še zlasti v Zahtevi članic in članov slovenskega in mednarodnega PEN-a vladi, Državnemu zboru in Ustavnemu sodišču RS, ki je bila objavljena v medijih in na uradni spletni strani Slovenskega centra PEN. Zaradi tendenčne obarvanosti in demagoškega podtikanja, ki sta vsebovana v točkah pravkar omenjene Zahteve, sem kot slovenski kulturnik, ki ostro zavrača tovrstne manipulativne prijeme in pozive k moralnemu linču, sestavil sledečo Protiizjavo:

prva vpadljiva poteza omenjene Zahteve je samoumevniška institucionalizacija čisto zasebnih mnenj: vsakdo ima pravico kritizirati karkoli, vendar nikakor ne v imenu takih ali drugačnih institucij, tudi če jim pripada, še posebej, če gre za cehovsko ustanovo (organizacija PEN naj bi vsaj na papirju to bila) mednarodnega formata; vendar ne v besedilu Zahteve niti v javnosti nismo zasledili, da bi slovenski in mednarodni PEN imel kakršenkoli pomislek v zvezi z demokratično legitimnostjo sodobne slovenske vlade; zato tudi pozivamo vodstvo PEN-a, naj to izjavo poda ali naj demantira besedilo Zahteve (ne pa, da jo zgolj objavlja kot mnenje nekoga nevpletenega); prijem podpisnikov Zahteve v tem razkriva svoj manipulativni značaj: poskus prikaza izvajanja organiziranega, domnevno institucionalnega pritiska na svobodno izvoljene demokratične organe, kar je seveda ozadjarska praksa, ki ne sodi v normativ civilizacije, ki si jo želimo;

z vso odločnostjo je potrebno zavračati uporabo brutalnega totalitarnega izrazja v besedilu Zahteve, ki sama obsoja sovražni govor tako, da ga nenehno uporablja; taki izrazi so: zahtevamo, brezpogojno, sistemsko najostrejše sankcioniranje, nemudno kaznovanje, brezpogojno spoštovanje in podobni, ki v bralcu na subliminalni ravni ustvarjajo vzdušje obsednega stanja, katerega namen je razdvajanje slovenskega naroda in vzbujanje iracionalnih vzgibov, kar ščuva en del slovenske populacije proti drugemu ter s tem uvaja v medsebojno obračunavanje z namenom družbene destrukcije kohezivnosti, ki jo zahteva današnji krizni čas; podobno izrazje in stališča, kakršna so vsebovana v Zahtevi, so že v preteklosti privedla do najbolj tragičnega dogodka v naši zgodovini;

z veliko zaskrbljenostjo za skupno narodovo usodo navdajajo perfidna demagoška podtikanja v besedilu Zahteve na račun legalno izvoljenih predstavnikov in legitimno sestavljenih organov današnje slovenske vlade; videti je, kot da bi sestavljalci in podpisniki Zahteve že vnaprej, preden se je karkoli sploh pripetilo, izražali sodbo o nekem dogajanju, ki jo lahko izrazi samo zgodovina po njem; z izražanjem popolnoma neutemeljenih sumov, kakršni so: da vlada ne bo zagotavljala pravic vseh državljank in državljanov, da bo izglasovala zakone, ki bi zoževali sedanje pravice, da bo uvajala širša pooblastila represivnih organov (prisluškovanje, vstop v stanovanja, pridrževanja brez sodne odločbe), da bo spodbujala sovražni govor, da bo kršila dostojanstvo in svobodo drugega, da bo storila karkoli, kar ne sodi v vrednoto svobode izražanja, da ne bo kaznovala kršitev, da bo kršila svobodo izražanja, onemogočala kritično mišljenje, delovala proti interesu celotne družbe, da ne bo spoštovala avtonomije medijev, da bo kakorkoli že poskušala prizadeti ranljive in šibkejše skupine, starejše, otroke, invalide, brezposelne, študentsko populacijo, osebe s samostojnim statusom, prekarce, brezdomce in prosilce za azil, migrante, da bo onemogočala dostojno življenje državljanov, umetnikov, znanstvenikov, intelektualcev, da bo delovala proti prihodnosti naše družbe, so manipulativna podtikanja, ki sodijo v najbolj ždanovska obdobja naše zgodovine; njihov namen je diskreditirati ne le današnjo vlado, pač pa vse Slovence, ki jo podpirajo ter prek ideološke diferenciacije ponovno ustvariti polarizacijo, značilno za državljansko vojno;

žalost vzbujajo poskusi nekaterih družbenih skupin, ki pa so izraženi tudi v besedilu Zahteve, da bi pripravljali na ravni civilnodružbenega konsenza teren za ustvarjanje konfliktnosti med raznimi vejami oblasti, kar je tipični znak subverzivne prakse; take so trditve, da bi moralo Ustavno sodišče nadzorovati in sankcionirati vlado, da mora biti delovanje vlade kaznovano, da bi morale nekatere institucije nadzorovati časovno trajanje zakonov, odobrenih s strani drugih institucij (med drugim: v vseh teh zahtevah tiči implicitno priznanje delovanja dosedanjih vlad: da je namreč sodni sistem nadzoroval politično življenje); namen teh besed, razpoloženje, ki ga ustvarjajo, ter slednjič akcije, ki jih spodbujajo, je nepluralistično spodkopavanje legitimno in zakonito izvoljene oblasti;

naravnost neodgovorni in do nehumanosti nespoštljivi do vseh dosedanjih žrtev, do zdravstvenega osebja in vseh prostovoljcev, ki so izgubili življenje v boju proti pandemiji COVID 19, so nezreli namigi na nevarnosti, ki naj bi jo predstavljala posebna pooblastila, v kriznem času podeljena vojski; pooblastila namreč v tem času uživajo vse vojske na svetu v vseh, tudi zelo različnih svetovnonazorskih režimih, od sredinskih do skrajno levih ali desnih, saj je namen posebnih pooblastil izključno olajšanje bremena, ki teži predvsem zdravstveno osebje; zato so ti ukrepi izključno civilnozaščitne narave in ne predstavljajo nikakršne grožnje, saj jih uvajajo vse države na svetu spričo naravnih katastrof itd.; namen tovrstnih namigov je spet poskus razdora, ki temelji na delegitimaciji državnih struktur, kar naj ustvari v slovenskem človeku občutek, da že zdaj živi v stanju izrednih razmer;

veliko bridkost porajajo še posebej besede v Zahtevi, ki se tičejo vprašanja sovražnega govora; ohlapnost pojma sovražnega govora in njegova zloraba pri nasilnem zatrtju drugače mislečih v naši bližnji in daljni zgodovini nas namreč navajajo k prepričanju, da se domnevno zatiranje sovražnega govora na naših tleh skoraj vselej sprevrže v orožje za izobčenje drugače mislečih iz javnega diskurza, saj nihče nikoli natanko ne definira, katere naj bi vsebine sovražnega govora sploh bile; tudi namen te točke v omenjeni Zahtevi je potemtakem povsem na dlani: najprej obsoditi sovražni govor kot tak, potem pa s pomočjo medijske propagande v kolektivnem nezavednem določiti družbene subjekte, ki so kot taki odgovorni za sovražni govor (denimo: vse tiste, ki so proti splavu in so zato po tovrstni logiki tako ali tako sovražniki ženskega spola) in s tem doseči konsenz za njihovo izobčenje;

naravnost zaprepaščujoča je že poprej zgolj mimogrede omenjena apriorna kriminalizacijia in demonizacija nove slovenske vlade; prepričani smo, da je tovrstno stališče posledica težnje predvsem v naši uradni kulturi, da en del slovenskega naroda razume kot edinega nosilca absolutnega zla, kot krivca in posledično grešnega kozla, ki ga je v prid domnevnega zdravja in blagostanja celote potrebno nasilno odstraniti in nato še fizično iztrebiti; gre za paradigmatično dihotomičnost slovenske duhovne zgodovine, ki je privedla do največje katastrofe v zgodovini slovenskega naroda in ki je povsem očitno prisotna v besedilu Zahteve, saj novi slovenski vladi in vsem Slovencem, ki so jo volili, vnaprej pripisuje absolutno zle namene, ki gredo od zatiranja invalidov do zlorabljanja otrok; tako ravnanje zbuja kajpada velike pomisleke glede intelektualne poštenosti, etične integritete in obče humanosti pri avtorjih in podpisnikih Zahteve;

veliko začudenje zbujajo besede v Zahtevi, ki v medijsko informativnih razmerah, kakršne vladajo v Sloveniji, pripisujejo novi slovenski vladi ogrožanje avtonomije medijev, kot da bi bili slovenski mediji v slovenski državi pred nastopom nove vlade povsem avtonomni in bi svojo avtonomijo izgubili šele zdaj; tudi to zbuja velikanske pomisleke v intelektualno poštenost in moralno integriteto avtorjev in podpisnikov Zahteve, saj dejstvo, da oni sami imajo neoviran dostop do vseh medijev, še zdaleč ne govori v prid njihovi svobodi in avtonomiji; prezrtje dejstva, da obstajajo slovenski intelektualci, ki so samo zaradi svojih prepričanj sistematično izločeni iz vseh vodilnih medijev, založb in institucij zbuja velike dvome v njihovo neodvisnost presojanja;

prav tako osuplost nad besedilom Zahteve zbujajo besede o svobodi izražanja umetnosti in o kritičnem mišljenju, kot da bi nova slovenska vlada v nekaj tednih hude planetarne pandemične krize življenjsko ogrozila neko idealno stanje v bližnji in daljni preteklosti; tudi v tem primeru sta osebna poštenost in zmožnost presoje avtorjev in podpisnikov Zahteve postavljena pod velik vprašaj: če se namreč omejimo na zadnjih 50 let slovenske zgodovine, lahko brez težav ugotovimo, da sta svoboda umetniškega izražanja in kritična misel obstajala samo v predosamosvojitvenem, medosamosvojitvenem in tikpoosamosvojitvenem času, sicer pa ju v slovenski kulturi nikoli ni bilo; zato lahko neuzaveščenje ali nepriznavanje tega težko spodbitnega dejstva pripišemo le dvojemu: a) neposedovanju najosnovnejšega sociološkega znanja in nezmožnosti ocenjevanja dejanskega stanja s strani avtorjev Zahteve; b) njihovo pripadnost privilegiranemu intelektualnemu sloju, ki zavoljo svoje popolne sovpadnosti s sistemom pač uživa režimsko svobodo in ne opazi nesvobode drugih;

zelo veliko skrb vzbujajo izjave avtorjev in podpisnikov Zahteve, da morajo avtonomijo medijev etatistično zagotavljati strukture oblasti, saj je to skregano s samimi temelji svobode izražanja in spominja na najbolj mračne in tragične čase v naši skupni preteklosti; sam izhajam iz prepričanja, da avtonomije ter svobode posameznikov ne morejo zagotoviti državne strukture, ampak etični format samih novinarjev, urednikov in svobodna presoja bralcev; nenehno sklicevanje na državno represijo, ki je prisotno v besedilu Zahteve, zelo jasno govori o človeškem tipu avtorjev, ki so jo sestavili; želja in potreba po državniški represiji, zatrtju, dominaciji je namreč značilni sestavni del pohabljenega slovenskega nacionalnega značaja, ki sta ga ustvarila dva dejavnika: a) večstoletna zgodovina podjarmljenosti; b) zločinska enopartijska diktatura; oboje obilno diha iz besed avtorjev Zahteve;

prav tako v besedilu Zahteve zbuja osuplost sklicevanje na potrebo, da morajo ustrezni državni organi poskrbeti za dostojno življenje umetnic in umetnikov, znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev, saj so med podpisniki večinoma taki, za katere omenjeni organi v zelo izdatni meri tudi skrbijo in ki obenem sestavljajo tisti kulturniško umetniški sistem, ki je daleč od tega, da bi transparentno skrbel za kulturnike in umetnike na osnovi njihove kakovosti, pač pa to počne tako, da kulturnikom in umetnikom podeljuje privilegirani status na ideološki bazi, od njih pa pričakuje medijsko podporo v kriznih časih; eklatanten dokaz za to pa je samo besedilo Zahteve, ki počne natanko to: poskuša podpreti tiste, ki ga subvencijsko podpirajo; obenem je omenjeno besedilo tudi neizpodbiten zgodovinski dokaz o tem delovanju, saj izraža strah, da bi se taisti mehanizem perpetuiral, vendar s spremenjenim predznakom;

nazadnje pa je povsem mogoče soglašati s pozivom k dostojnosti življenja, ki ga zagovarjajo avtorji in podpisniki Zahteve, vendar je v tem primeru potrebno pripisati še dodatno zahtevo: da bi se namreč pojem dostojnosti raztegnil na vse Slovence in Neslovence, ki živijo na naših tleh, in tudi na Slovence, ki ne živijo na naših tleh, ampak so svoja tla morali iz takih ali drugačnih razlogov prenesti drugam, se pravi na naše rojake v zamejstvu in zdomstvu, na vse Slovence po srcu, katerim bi morala še posebej veljati skrb vseh slovenskih kulturnikov in umetnikov, ne pa samo tistim Slovenkam in Slovencem, katerih življenjska dostojnost se meri po njihovi svetovnonazorski pripadnosti; mnogo je namreč slovenskih kulturnikov in umetnikov, ki živijo nedostojno življenje, a za katere avtorji in podpisniki Zahteve nič kaj ne skrbijo; nedostojnosti njihovih življenj praviloma še opazijo ne, saj jim ne prinašajo niti političnega niti subvencijskega dobička; to velja še posebej za volivce današnje vlade, za katere povsem očitno tako avtorji kakor podpisniki Zahteve menijo, da si ne zaslužijo dostojnega življenja, saj ne smejo uživati ene od temeljnih pravic pluralne politične ureditve: svojega lastnega političnega predstavništva.

Zatorej ne glede na svoja osebna politična prepričanja, ki ne sovpadajo nujno s programi današnjih vladnih strank (osebno ne podpiram nobene od trenutnih vladnih strank), menim, da je potrebno izraziti vso podporo sedanji slovenski vladi v tem zahtevnem kritičnem času, saj je med drugim v sodobnem slovenskem političnem spektrumu tudi edina, ki lahko zajamči uspešno prebroditev apokaliptične krize. Ne glede na posameznikovo osebno politično pripadnost je alternativna izmenjava oblasti edino jamstvo za svobodno pluralno družbo na naših tleh. Prav je, da po dolgoletni progresivno liberalno socialistični vladavini možnost za uveljavitev svojih političnih prepričanj prejme tudi nekdo drug in s tem načne monolitnost našega političnega življenja. O delu današnje slovenske vlade naj sodijo volivci in v primeru neustreznosti naj ji na prihodnjih volitvah odrečejo svoj konsenz, kakor zahtevajo politični mehanizmi zrele sodobne družbe. Prihodnost Slovencev ni in ne more biti domena samo enega prepričanja in enega svetovnega nazora, marveč skupna stvar vseh Slovencev po vsem svetu. Krizni čas nam ponuja neprecenljivo možnost, da dozorimo in odrastemo v zrel evropski narod, ki je zmožen biti enoten v svoji različnosti in ne pubertetniško zagledan v svoj partikularni prav. To je edina pot, ki vodi iz ideološke države, ki je tako usodno zaznamovala našo preteklost, v kreativno in odprto občestvo slovenske prihodnosti, za katero je naša dolžnost, da ga zdaj ustvarimo.

 

Andrej Lokar