Risba je seme imaginacije. Risba je seme, ki vzkali. Vse lahko napravimo s semenom, lahko ga zalivamo, ogrevamo, gnojimo, le tega ne moremo, da bi ga umetno izdelali. V tem pogledu nosi risba kot instrument duha na sebi od nekdaj nekaj prvinskega in kompleksnega. Kot bi računala z dvojnim državljanstvom človeka in od njega zahtevala tako nezaslišanost kot mero. Zato ne čudi, če risbo spontano razumemo kot sredstvo, s katerim je mogoče vstopiti v najbolj prvinske in intimne okoliščine oblikujočega duha. Prav kakor ne čudi, da ob njeni impulzivnosti in igrivosti spontano pozabljamo, da vsakokrat znova privre iz pogleda na strašljivo črno luknjo brezobličnega.
Z drugimi besedami: risba je arena, v kateri se, rečeno s Czesłavom Miłoszem, impulzivno razvija »neimenovana potreba po redu, ritmu in obliki, teh treh stvarnostih, ki se zoperstavljajo kaosu in niču«. Plejade krokijev v skicirkah so Lovrencove solze oblikotvornih idej, ki se utrinjajo izpod temnega neba neartikuliranega. Mnoge bodo za vedno ostale v njih. Iz nekaterih pa se bodo morda razprla nova otvarjanja prihodnosti.
V odnosu do sveta in samega sebe, mi risba pomaga ustvariti razdaljo, ki jo imenujem pozornost, distanco, ki jo imenujem premislek, in razvodje, ki ga imenujem eksistencialna zaresnost. Skratka: risba je to, ob čemer se mi je eksistencialno mogoče zadrževati z verodostojnimi motivi.
