Razgled na Jeruzalem
Apokrifi
Jure Vuga
I
Zid objokovanja je navaden visok zid
in od tam ni mogoče naprej.
Lahko zgolj obrneš hrbet svetu
in moliš kot pravoverni Jud Neimenljivo,
večinoma z obžalovanjem,
lahko pa tudi brez.
Tako teče ogenj natančno v sotesko
naročja do dna, ne da bi me požgal.
Kajti ta ogenj je čist
in se ne širi zavoljo prevlade,
temveč, da miluje,
kot miluje maestral ciprese,
kot milujejo zvezde mornarje,
kot miluje reka postrvi.
II
Po stopnicah je angel
sestopil do kopeli Betesda
in se dotaknil vode, da je vzvalovala.
Plivkanje je oblilo vznožja njih,
ki so bili potrebni tolažbe
in jih vzdramilo
kot bi prvič spregledali zarjo!
Kajti angel ni prišel položit dlani na čelo
plemenitim in sijajnim,
temveč prav njim,
od sveta pozabljenim.
III
Zemlja je lahko težka in trda in skoraj bi
strla Marijo, vendar je ona rodila brez bolečin
in prav zato je bil Jezus božanski že od rojstva
in se je družil z angeli v puščavi.
Nič ga ni motilo, da ima prašne lase,
da ga skuša nižje in sam zli duh.
Ni vedel, da je Božji sin, ker ni vedel, da je sin,
čeprav se je spominjal šeškanja in bil hvaležen.
Ni odganjal muh.
Dan se je vdiral vanj kot objem.
Nebo ga ni tešilo, ni mu dajalo dokončnih obljub.
Ko je odprl oči, je svetloba bila nežnejša,
je puščava bila nežnejša,
čeprav je vedel, da ga lahko pokonča.
IV
Jezusov grob je prazen,
saj Jezus stoji ob oknu neslišen.
Brez njega je v sobi hladno.
Brez njega je dvorana trpka noč brez zvezd.
Zazrt je v onkraj v sebi, ko zre v daljo,
medtem ko mimo plujejo eoni.
Mi ga ne vidimo,
a brez njega bi zledeneli.
|
|
