Nevidne sence na otroških obrazih
Denis Poniž
Fotografija ima na hrbtu datum: 19. junij 1959 in podpise sošolcev in sošolk iz 4A razreda osnovne šole Vrtača, danes v stavbi domuje Akademija za likovno umetnost. Povsem na levi, v drugi vrsti stoji naš učitelj, znameniti Rudi Završnik (1899-1981), pisec več osnovnošolskih učbenikov, Slovenska biografija navaja, da je napisal Prvo čitanko (1946), ki je bila, dopolnjena in z novimi ilustracijami, v uporabi vse do začetka šestdesetih let. Ko je bila fotografija posneta, je imel šestdeset let, upokojil se je, kot pomočnik ravnatelja OŠ Majde Vrhovnik, leta 1964. Nanj imam mešane spomine: bil je izredno strog, a nikakor ne mučitelj, zahteval je popolno disciplino, a znal se je tudi povsem sprostiti in mi z njim. Vzdrževati disciplino je bilo verjetno precej naporno: v razredu nas je bilo petintrideset! Med sošolci so bili tudi otroci partijskih potentatov: Miha Marinko ml., Mitja Ribičič ml., Dobrač (Bačko) Maček, ostali smo bili, kot bi danes rekli, presečna množica s starši od kmetov (s Cankarjevega vrha), frizerjev, strojnih tehnikov, komercialistov, do profesorjev, odvetnikov in časnikarjev. Sošolci po večini oblečeni v kratke hlače in dokolenke, z nekaj izjemami, ki nosijo dolge, sošolke so v oblekah, dve v prvi vrsti tudi v vročih hlačkah po tedanji modi… Tudi na črno beli fotografiji je moč videti, da so mnoga oblačila izprana, ponošena, verjetno so jih (ali smo jih) podedovali po starejših bratih in sestrah, bil je čas vsesplošnega pomanjkanja, kakor je to značilno za komunizem na oblasti. (Mimogrede: tudi moja starejša sestra je hodila na Vrtačo in tudi njo je učil Završnik, njena oblačila in oblačila njenih sošolcev v letih 1947, 1948 so še bolj uborna). Smo precej pisano oblečena druščina, daleč pred časi (zame so se pričeli ob vstopu na gimnazijo), ko s(m)o mladostniki pričeli pristajati na »prostovoljno zapovedano« uniformiranost, katere zaščitna znaka sta kavbojke in majice, čim bolj potiskane in porisane, zato iz slike diha nekakšna lahkotnost in individualnost. Vem le, da nihče nikomur ni ničesar zavidal, ker nihče ni imel kakšne posebne možnosti, da bi se izpostavil z dragimi oblačili. In resnici na ljubo je treba dodati, da so tudi partijski starši očitno pazili, da se njihovi otroci vsaj v šoli niso že na zunaj razlikovali od sošolcev, čeprav je bilo, posebej v višjih razredih osemletke, mogoče iz njihovih razgovorov razbrati, da živijo drugačno, materialno bogatejše življenje, daleč od oči navadnih smrtnikov, recimo na zaplenjenem gradu Strmol ali v strunjanskih vilah.
A slika, ki je izplavala na površje spominov čisto slučajno, me je, potem ko je nisem videl več kot šestdeset let, presenetila zaradi nečesa drugega. Vsi na sliki se smejemo, vsaj nasmihamo, celo strogi Rudi Završnik je podoben zadovoljnemu vaškemu stricu. A podrobno pregledovanje slike me je nenadoma osupnilo: le dva, sošolec in sošolka, se ne smejeta in sta resna, na obrazu sošolca je celo nekaj, kar bi lahko poimenoval mešanica strahu in žalosti. Kdo sta ta dva sošolca, sin časnikarja in hčerka odvetnika? Šele v zrelih letih, ko je bil spomin na fotografijo z vrta na Vrtači (danes na tem mestu stoji prizidek akademije) pokopan pod plasti mlajših spominov, sem začenjal odkrivati skrivnost Golega otoka. Takrat sem, posebej zaradi obiskov pri dragem pokojnem prijatelju in zaupniku, pisatelju Branku Hofmanu, kamor je zahajal tudi golootočan Janez Jezeršek-Sokol, pisec ene prvih knjig o tem pošastnem domisleku »komunizma s človeškim obrazom«, Arhipelag Goli (ime je parafraza Solženicinovega Arhipelaga Gulaga). Branje knjige mi je razkrilo, pogovori z Jezerškom pa so poglobili vedenje o usodi sošolčevega očeta, časnikarja in sošolkinega očeta, odvetnika. Oba sta odraščala ne samo brez očetov, ampak tudi zaznamovana z njuno usodo, tako rekoč prekleta in zavržena, otroka sovražnikov najboljšega sistema na svetu, kar naj bi bil kardeljanski titoizem. Kako je potekalo njuno življenje, ko nista bila v šoli? Kaj sta vedela o usodi očetov in kaj ne? Spominjam pa se, sošolec je stanoval na začetku Rožne doline, nedaleč od Vidmarjeve vile, da sem ga včasih spremljal proti njegovemu domu, ker sem že takrat z največjim veseljem opazoval vlake, ki so puhali po nekdanji južni železnici. Smel sem z njim do hiše, a nikdar k njemu v stanovanje. Kadar je bil razburjen ali v zadregi, je malce jecljal, komaj zaznavno, bolj se mu je tresel glas, gledal je v tla in postajal rdeč v obraz. Zdaj vem, kaj ga je mučilo in preganjalo, tedaj se mi je zdelo smešno, čeprav mu tega, kot lepo vzgojeno profesorsko dete, nisem pokazal. V šoli mu ni šlo najbolje, mučila sta ga tako slovenščina kot matematika, Završnik, tudi pisec računic, je bil matematični zanesenjak, kar na lepem, tudi pri kakšni drugi snovi, je nenadoma obmolknil, iztegnil kazalec v tega ali onega in s skoraj jeznim glasom vprašal: 8 krat 7? Če vprašani ni takoj odgovoril ali če se je celo zmotil, je šel za kazen v kot; sošolec, o katerem pišem, je tam pogosto stal, še bolj skrušen kot običajno. In sošolka? Njene reakcije so bile povsem drugačne: bila je glasna, divja, pretepala se s fanti, rada je lasala sošolke, posebej tisto, o kateri sem v nekem drugem spominskem zapisu napisal, da je na vprašanje, kaj je njen oče po poklicu, ponosno odgovorila: Moj očka je komunist!. Hčerka poklicnega komunista, edina malce bolj obilna med nami, suhci in suhicami, z napihnjenimi lici, se je začela cmeriti, kar je lasalko še bolj vzpodbudilo k trpinčenju. Bila je tudi edina, ki si je drznila Završniku odgovarjati na način, ob katerem smo bili drugi po tihem zgroženi. A Završnik, danes si upam napisati, da je bil med boljšimi pedagogi svojega časa, ni nikdar reagiral tako, kot smo pričakovali, včasih se za njene izpade ni menil, drugič jo je s povsem mirnim glasom poslal v kot. Zdaj vem, da je poznal njeno usodo. Med sošolkami ni imela nobene prijateljice, raje se je družila s fanti, tudi sama na pogled bolj fantovska, na kratko ostrižena, z živimi, posmehljivi očmi.
Koliko takih usod bi še lahko popisali? Za konec tega spominskega utrinka mi prihaja v spomin film Abdulaha Sidrana Otac na službenom putu, 1985 (Oče na službeni poti) ki presunljivo razkriva usodo otrok golootoških očetov. To je, mimogrede, prvi film iz bivše Jugoslavije, ki je na cannskem festivalu dobil najvišjo nagrado, Zlato palmo. Osemdeseta leta, čas po smrti diktatorja, čigar zamisel o dveh kazenskih kolonijah na dveh otokih (na Golem za moške in na Sv. Grgurju za ženske – o tej drugi, nič manj pošastni mučilnici se ve dosti manj kot o zloglasnem Golem) je dosegala perverznost njegovega vzornika, batjuške Stalina, so bila kronotop, v katerem smo pričeli odkrivati enega od največjih zločinov titoizma. Odkrivati, ker dokončno še ni nič razkrito, saj se tudi danes mnogi ne upajo na glas spregovoriti o vsem, kar je spremljalo grenke usode tistih, ki so nečloveško trpeli sredi razbeljenega kamenja ali zmrzovali pod udarci velebitske burje.
