Strah
David Bandelj
Gostota
Travnik je grozljiv prizor
brez strahu se lahko sprehajam
po njem in z nohti grebem
po zemlji da izkopljem
zlato žilo ki jo iščem
že vse življenje
v resnici je vse le privid
saj nad mano preži
ptič ki čaka kdaj bo
planil name
to bo prizor za večnost
si že kdaj videl kako se
sokol spusti nad plenom
hip je bistven
če ga ujameš si se dotaknil duše
besede ki jih spravljam na varno
da bi bile za ozimnico
udarjajo nazaj
berem Acetov čivk in vidim
kako knjige meljejo vse
kar najdejo pred sabo
škoda da se vse to dogaja
samo ko dežuje
razumem šele zdaj da ne morem
več riti po zemlji
zlato je treba iskati v ognju
v gnoju
naveličan sem besednih iger
zdaj ni več vprašanje biti
temveč biti zraven
spet moram tja
kamor sem bil poklican
da bi trgal obloge s sten
in uspel zadrževati sol
iz neba
kramp klin lopata in vile
niso dovolj
treba je biti preklemano oprezni
ker nadpovprečneži vzbujajo strah
Simplicitas sancta
Za vsak previs ki ga preplezaš
obstaja pot mimo njega
samo kdor opazuje vidi
čez grmenje ki se oglaša od daleč
in včasih namesto dežja
pada krop
vsaka kaplja globoko pronica
v obisti
ni vsem dano spoznavati
do kod sega njena bližina
bolj se opotekam po tirnicah
ki jih riše vsakdan
bolj mi je jasno da ne bom
prišel predaleč
ustavili me bodo tam
kjer se bo začel tajati led
ki onemogoča prehod
glej kukavico
svojo prihodnost gradi nad nevednimi
Dediščine
Za mano se je postavil strelski vod
ne morem se obrniti da bi ga videl
zvezal si me ob tla da bi ga lažje vodil
slutim samo kako ti pot curlja za vrat
in sablja ki jo držiš v rokah reže zrak
in seka po vrsti upanje vero in menda
tudi ljubezen
preden sprožijo spočenjajo misli
in to je njihov razpoznavni znak
ti mečeš semena da vzklijejo
in ne veš da bo prej ali slej kdo
posekal rastlino morda prav tedaj
ko bo postala drevo
od vsakega ki se mi je oddaljil
si se ti najbolj in v vsakem ki se
mi je približal sem te iskal
zapičen nož v hrbet je krilo skozi
vrata in nebo vidiš tam kjer se izgublja vid
ko imaš manj občutka je le znak
da se spreminja sen po vrnitvi kjer
me pričakuješ s pitanim teletom
in tvoja dediščina je težka
tako težka kot svinec ki mi pravkar
hlapi iz hrbta
In ne bomo nikoli več
Hoja navkreber je hoja navzdol
upogiba me in melje prek svojih kapilar
medtem ko je srčni utrip enkrat enakomeren
potem pa vedno bolj redek
vsakič ko se zgodi kaj lepega umre kdo od tistih
ki so stali za mano
zakoni
kolikor imam milosti
toliko verjamem vanjo
da ni možno ostati ravnodušen
vse življenje sem tako težek da vidim
konce na sto načinov
pravim ti moj
ničesar pa ni bolj nečastnega
od sužnjelastništva
Chiara je dobro vedela
ker te nisem nikoli imel
ti pa si me dobil brez prave vrednosti
na vse sem pripravljen
Bog ne izbira
samo potrjuje
Budnost
za Andreja Lokarja
Sam sebi nisem dovolj
ob tem kar gledamo
stoji še petnajsttisoč drugih
objestnikov ki zdržijo na gladini
samo tam
v telo potuje osnovna
homeostaza
izločam lavo in utrip
ki gre čez amigdalo
tipalke
tipalke
tipalke
burne spremembe se zgodijo
ko se v točki sešijeta
božja nit in človeško meso
v sanjah me obišče Kocbek
in mi pravi da so revolucije
domena angelov
od njih ostane le zasevek
ki se potem usidra v
kepo zemlje
in ga iz nje potegnejo
vsakih 20 let
nadzemlje ne kliče
razprtih svetov ki odhajajo
vsi primordiji so kaluža
in se stekajo v objemajoč futurizem
a usodo že iz časa
izdavnanih silnic
kroji med nami večnost
sila je spomin ki vleče za sabo
vse nas
enega za drugim
spoznanje pride počasi
postopoma
samo Bog je
Čez skozi vseskozi
Mediteran je resničen
voda vedno pronica kjer dobi prostor
um velikih ljudi zaznava da urejenost
ni del človečnosti
fašizem je to dokazal
ko je hotel urejevati
celo število rojstev
noč dobro obeta
saj bodo prešli čez
vseskozi jih spremlja sapica
tipična za letoviščarske kraje
topla je
valuje kožo da ni premražena
medtem ko se stiskajo na palubah
krovih podpalubjih
zgodovina ima vedno svoj delež
pri transportnih sredstvih
prej so živino zbasali na vlak
danes so čolni cenejši
hrup ki ga je videti na obali
naznanja pripravljenost krvnikov
ti nimajo barve
mi se kremžimo nad socialo
in gledamo otroke ko se
zabavajo v mestnem parku
oni prehajajo vsako noč
skozi dramaturgijo ki jih
postavlja pred izbiro
pravzaprav pa postavlja
vse nas pred ogledalo
ni mogoče postajati v tišini
ker voda pronica v pljuča
toda ne utiša glasov
tudi najbolj globokih ne
ali v smer
ali v smrt
Sama
Hodim po robu pogledov
vsak mi v prsi zabada
ostre žeblje
ki začenjajo krvaveti
ko se odmikam
ko jih odstranjujem ostanejo luknje
ki jih ne morem zaceliti
vsakič ko naredim to
se zgodovina ponavlja
kot da ne bi vedela
da se ponavlja že 2000 let
obsojali so jo
da je prešuštvovala
koliko pa bi jih prešuštvovalo
z njo
ko me zaradi tega duši
rišem nekaj po pesku
in od daleč vidim kamne
ki počasi polzijo iz rok
in puščajo praznino za koraki
ostanem in ne morem jokati
čeprav bi rada
a veliki bratje tega ne dovolijo
vse spada v načrt
da bi nas prikazali kot žrtve
tako ohranjajo kontrolo
naslednjič ko bom šla skozi park
ne bom zapirala
oči