Nepozab(lje)no
Neža Zajc
Zakaj vedno slišim dež.
Tudi v sopari tudi v pripeki.
Vedno pogrešam veter.
Sence maternega vratu
z drhtečimi rokami zlomim,
zenice v trebuhu,
v mižanju pred menoj,
čez veke le lahno tebe poljubim.
A ta živalski beg nocoj …,
da vzet mi je še trenutek,
in ne poznam več strahu,
če z belo le krvjo,
trpljenje umirim.
V ogradi med ljudmi:
svete govorice
Tebe napojim.
Zakaj ena šivanka mi prsnico
prebada, in eno dete mi v krvi
javka, in eno življenje v kostnici
pripravljena sem ponoviti –
za nikdar več Srebrenico,
v mrazu sredi poletja.
Trepet strastni ugonobim,
ko zapreš oči,
Te skrivaj krstim.
- avgusta, 2016 (1)
(1) Nisem vedela, da mineva 21 let od Pokola v Srebrenici, niti o tem dogodku nism nikdar zavestno dalj časa premišljevala (N.Z.)
