Jugonostalgija
Denis Poniž
Miguel de Cervantes je bil prvi, ki je v novoveški Evropi oblikoval mit o »minulih zlatih časih« in svojega junaka, bistroumnega plemiča Don Kihota, postavil v železno dobo. S tem mu je omogočil, da bi »minule zlate čase« spet vrnil v življenje. Kot vemo, se je Don Kihotov poskus končal klavrno, čeprav je junak šele na smrtni postelji priznal svojo zmoto. Nekaj podobnega poskušajo storiti tudi jugonostalgiki, torej ljudje, ki se jim toži po nekdanji državi, ki jo doživljajo kot »zlato obdobje«, v katerem sta se cedila med in mleko. Seveda je treba tako ločiti med tistimi jugonostalgiki, ki so rajnko državo doživeli in onimi mladimi, ki samo poslušajo mitske pripovedi prvih. A prav zato, ker je za mitske zgodbe značilno pretiravanje, olepševanje in ponarejanje dejstev, so zgodbe o »nekdanjih zlatih časih« še bolj neresnične in napihnjene, zato zbujajo še globlje pozitivne sentimente. Od tod tudi latentna jeza in ogorčenje nad sedanjostjo in tistimi, ki jo oblikujejo, češ, ukradli ste nam »zlate čase«, ukradli ste nam možnost, da bi tudi mi okusili, kako sladka sta bila med in mleko, ki sta se tedaj cedila in pojila staro in mlado. Med jugonostalgiki, ki so doživeli rajnko državo, moramo ločiti dve skupini: eni so s propadom te države res izgubili marsikaj, posebej materialne koristi in beneficije, ki so jih imeli zaradi svojega deklariranega jugoslovanstva. To so tudi tisti, ki so se narodnostno deklarirali za »Jugoslovane«, sanjali o »jugoslovanskem« jeziku in kulturi, ki bosta v marksističnem doktrinarnem gledanju na narode, nadomestili množico nacionalnih jezikov in na njih počivajočih kultur. Pri tem se marsikdo od teh deklariranih »Jugoslovanov« ni zavedal, da samo ponavlja, v novi ideološki preobleki, nekdanjo postromantično idejo ilirizma. Ti jugonostalgiki so od svojega jugoslovanstva imeli dobiček: kar naprej so jih tiskali in uprizarjali so svoja dela, razstavljali slike in kipe ter muzicirali svoje kompozicije po vsej državi, ne glede na dejansko estetsko kvaliteto ustvarjenih del. Nekateri so se celo razglašali za disidente, ki jih v »ožji domovini« preganjajo in jim dihajo za ovratnik; tudi to jim je pomagalo do slave v drugih delih države. Ampak deklarirano jugoslovanstvo je bilo nekaj neotipljivega, tudi zapriseženi »jugoslovani« so se izražali zgolj v nacionalnih jezikih in tudi prikazovali ali izpovedovali bistvo teh jezikov, njihov kulturni kontekst, ujet v različne v zgodovinske perspektive. Jugoslovanstvo v kulturi in umetnosti je bil nič več in nič manj kot votel nič. In kakor se je predvsem partija krčevito trudila za »jugoslovansko poenotenje« tako različnih narodov in narodnosti kot so živeli v nekdanji državi, so ustvarjalci nehote dokazovali, da ni jugoslovanske kulture, ni jugoslovanskega jezika, še zavesti ne, kar se je lepo pokazalo na neštevilnih »jugoslovanskih« prireditvah, festivalih in kongresih, kjer so ljudi vabili po republiških ključih, da bi ustvarili videz »jugoslovanskega poenotenja«. Na teh »jugoslovanskih srečanjih so se udeleženci, če ne prej, pa v poznih nočnih urah, ko je v krvi naraščala količina etilena, na smrt sprli in si dokazovali, kdo je bolj pomemben, dominanten, uspešen; od osebnih problemov so kmalu zašli na nacionalne in kdor je imel priliko poslušati take poznonočne debate, se je moral prepričati, da je mit o nekem jezikovnem in kulturnem jugoslovanstvu res samo mit. Če ne prej, se je kruta resničnost o »jugoslovanstvu« povsem razkrinkala v balkanskih vojnah iz devetdesetih, ki so za zmeraj pokopale idejo o neki imaginarni »skupnosti«, v katero se bodo stopili nekateri južnoslovanski narodi, kot so se stopili v eno nacijo prišleki v Združenih državah Amerike.
Drugo skupino nekdanjih jugonostalgikov pa so predstavljali predvsem kulturniki in umetniki srbskega rodu, ki so srbstvo in jugoslovanstvo preprosto enačili, pri tem jim je šla na roko recimo pretežno (ko govorimo o profesionalnem kadru) srbska vojska, kjer je bil jezik poveljevanja srbski (genialno skrit v frazemu »vojnički jezik«) in na vse mogoče načine vsiljevali idejo o jugoslovanskem narodu, ki bo govoril jugoslovanski jezik, z drugimi besedami srbski. To se je ne nazadnje kazalo tudi v skovanki »srbohrvaški jezik«, ki še vedno straši v Sloveniji, čeprav se je izkazalo da takega »jezika« ni. Bil je poskus, kako prisiliti Hrvate, da sprejmejo tezo o stapljanju svojega jezika v »jugoslovanščino«. Zato tudi niso smeli imeti Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, ampak Jugoslovansko. Hvala bogu so se stvari postavile na pravo mesto. Tako recimo danes učijo na dunajski univerzi tri samostojne jezike: srbski, bošnjaški in hrvaški in tri, v teh jezikih zapisane kulture. Čeprav se je zdelo, da smo v procesu odcepljanja od tako zamišljene Jugoslavije, pravzaprav Srboslavije, uspeli v osemdesetih letih, ko smo enoglasno zavrnili idejo o »skupnih jedrih« v literaturi in, širše, kulturi, posebej pa politično idejo o centralizmu, so se ideje kar naprej vračale in kar naprej dobivale nove zagovornike. Danes ni nič drugače, zdi se celo, da je ideja o »jugoslovanstvu« vedno bolj živa. Na vse kriplje se zanjo trudi slovenska kulturna levica. Tega, kar se dogaja v Sloveniji, so se drugi narodi in narodnosti iz bivše države dokaj uspešno otresli.
In tako smo prišli do tretje skupine jugonostalgikov, do mladih ljudi, ki Jugoslavije in njenih domnevnih radosti niso doživeli, ali so jo v najbolj rosnih letih. Predvsem ekonomska kriza v letih 2008-12 je marsikoga od njih res materialno osiromašila, mu zaprla normalne poti osebnostnega razvoja, povzročila različne identitetne krize in travme, in ga postavila pred vprašanje: kdo pravzaprav sem? Kaj je moja narodnostna in kulturna identiteta, kateremu narodu in kulturi pripadam? In mladi ljudje, pahnjeni v te in podobne stiske, so bili in so še, hvaležno občinstvo za jugoindoktrinacijo, zabeljeno z mitskimi zgodbami o nekdanji državi, kjer sta se cedila med in mleko za vse, kjer je vladala brezmejna solidarnost, kjer ni bilo brezposelnosti, vsi so imeli zdravstveno oskrbo, ni bilo revežev, kjer so vsi vsako poletje odhajali na Jadran in tako naprej. Vsakdo lahko sam, po svoji presoji, doda še kakšen mit, miti se namreč množijo premo sorazmerno z oddaljenostjo od nekdanje realnosti. Dokler taki in podobni miti samo krožijo med ljudmi, ki se počutijo, kot da živijo v železnih časih in zato tako vztrajno kličejo predse minule zlate, so stvari še razumljive. Ko pa take ideje postanejo del umetniških praks, posebej literature, pa se moramo vprašati: kje je vzrok za tako nekritično in ponarejeno prikazovanje komaj minulih časov? Imajo ustvarjalci takih literarnih in umetniških izdelkov res samo estetski namen, so res prepričani v to, kar pišejo ali uprizarjajo (v literaturi sta fikcija in realnost tako ali tako pomešani), ali pa jih vodi nekaj drugega, nemara kar preračunljivost, da bodo s svojim mitskim multikulturalizmom uspeli tudi drugače, finančno, poslovno, socialno? Vsak dvom o njihovih resničnih namenih je takoj razglašen za nacionalizem, šovinizem, sovražni govor, versko in še kakšno nestrpnost, vsekakor tudi za politično nekorektnost in še več, za nerazumevanje pomembnosti njihovih umetniških stvaritev, v katerih ne manjka takih in drugačnih simbolov, ki so zaznamovali nekdanjo državo in seveda niso bili samo del kulture in umetnosti, ampak so reprezentirali enopartijsko totalitarno oblast in njene revolucionarne »ikone«. In nemalo ljudi je, ki si srčno želijo, da bi se ti »zlati« časi vrnili, saj bi lahko znova udobno živeli, kot so udobno živeli tisti, ki so se podredili partiji in njenemu načinu upravljanja s človeškimi in materialnimi resursi. Pri tem umetniki niso bili nobena izjema, »jugoslovanstvo« pa je bilo in je še vedno primerna snov, ki jo »jugonostalgični umetniki« zlahka spreminjajo v svoj dobiček. Ne smemo pozabiti: jugonostalgija je sicer najprej mit, a tudi pomemben kulturniški biznis.
