Korona diptih
Aleš Berger
Ni korant
Ni kórant (ki si posadi kapo na glavo in kar mora skakati), ni orač, tajfl, plužar,
nima zvonca in kožuha, ni oráč,
ni krošnjár ni tolovaj
ampak nosi masko
niso z njim muzikanti, ni vrtiljaka,
ni pustni patron s kraguljčki na roglih,
ni maškara ni larfa,
ampak nosi masko na ustih
niti stari radovljiški par,
ni škoromát, lavfar, cgájnar, žlajfar,
ni turbaš in ni posválbica,
ampak nosi masko na ustih in nosu
nima krofov, flancatov
nima pohanih mišk
nima pojma, kaj so fanclji, štraubi,
ampak nosi masko in skriva obraz
ni grdin niti krivonog,
ni ta kožuhast,
ni mrtvaška glava,
nosi masko, saj smo kugavci in gobavci ta čas.
Pomladi
Pomladi smo se pozdravili na poljski poti, zdaj se potuhnjeno spogledamo, kot da smo česa krivi, in stopimo vstran.
Pomladi so se nam zdeli vabljivi novi pogledi: opusteli trgi, samotne ulice, prazne arkade, in smo si govorili: odmev De Chiricovih platen.
Danes bi si oddahnili v množici povsod okrog.
Pomladi smo se radovali, češ: narava si odpočiva od preštevilnih obiskovalcev.
Danes nam je jasno, da gre za dosti več.
Pomladi smo se bodrili: »Konec junija se dobimo Pod vrbo!«
Danes vse bolj kaže, da se letos ne vidimo več.
Pomladi je ne eden kaj zapisoval, hej: pandemija, klavzura, karantena, imenitne téme!
Danes brezvoljno držim svinčnik v rokah.
Včasih smo z užitkom kihali, gledaje v sonce, čim večkrat zapored, tekmovalno in postavljaško.
Danes osramočeno zadržujemo kihljaj.
Še abstinenti vzklikajo, kako bodo zvračali kozarce, ko bo to mimo.
Za pusta nobeden ni slutil, da bo nosil masko do silvestra in čez.
Pomladi nismo nič vedeli o drugem valu, zdaj štejemo dni do tretjega.
Včasih smo film datirali po izginotju pisalnih strojev in stacionarnih telefonov. Po spremembi ženskih frizur. Nato po tem, da na platnu nihče več ni kadil.
Jutri ga bomo po tem, ali junaki nosijo maske.
Pomladi smo se šalili na račun razseljenih zaljubljencev, ki ne smejo drug do drugega čez občinske meje.
Danes slišim, da se jih je kar nekaj razšlo.
Je pa zaradi prepovedi prestopanja občinskih mej zamrlo tudi kakšno prešuštvo.
Pomladi smo vpisovali gledališke abonmaje za predstave, ki jih jeseni niso odigrali.
Zdaj nas legitimirajo, če nismo podobni vlomilcem. Če torej nimamo maske na obrazu.
Pomladi so se nam zdela absurdna športna tekmovanja brez gledalcev.
Danes samoumevno strmimo v ekran, s katerega zija na desettisoče praznih sedežev okrog tekmovališča.
Pomladi so se olistale breze, zdaj se osiplje jablana.
Pomladi smo se veselili, kako bomo spet »klapa«.
Zdaj smo nekam poklapani, vsak zase sam domá.
Med prvim valom sem poklical več kot sto ljudi in se prijazno menil z njimi.
Te dni močno preudarim, preden odgovorim, ko pozvoni telefon.
Pomladi leta 1980 smo vsak dan poslušali (in prebrali) poročilo zdravniškega konzilija o bolezni in umiranju tovariša Tita.
Na jesen čez štirideset let prisluhnem (ali pogledam), koliko rojakov je spet šlo na oni svet.
Kako za časom so televizijske reklame! V nobeni nihče ne nosi maske, trepljajo se ali celó objemajo!
Nerodna novica za novodobne smučarje, ki ne vejo, kaj je to, saj niso nikdar česa takšnega počeli:
letošnjo zimo se bo veselo »štamfalo« navzgor!
Včasih je bilo besedo korona slišati ob popolnem sončnem mrku, se pravi, vsakih deset in nekaj več let, danes vsak dan desetkrat in več.
S prijatelji se pridušamo, da bomo, takoj ko bo mogoče, spili kakšen liter vina.
Najbolje, da to storimo skupaj in hkrati, kajti z vsakim posamič bi se lahko hudo zavleklo.
Pomladi smo se veselili spokoja nad oblaki, nobenega hrupa, nobenih izpušnih prog za letali.
Danes nas je groza praznega neba.
decembra 2020
