Aleksander Wat
Pesmi
prevedla Jana Unuk
Oda, III
Albertu Vallettu
S kožo sem izkušal Stvarstvo, polno darov, prijaznih površin, nasmehov
svetlobe, vonjev in šumov, naklonjenih čutom. S kožo sem izkušal Stvarstvo, od prvega svita do poznega večera, dokler ni zapadla noč, ko si je zatrdilo: »dobro je.«
s kožo sem občeval z vami, s kožo, ker je bila geografija, prva, bratstva, ker je bila algoritem, prvi, nežnosti;
s kožo sem poskušal vsako zemeljsko stvar, zahode in vzhode, neskončnost trenutkov med njimi, eleatski prostor in silo ali tudi težo minut težkih kot materine prsi, vzpetine in nižine, in vse strani neba in vse nanagloma srečane angelske reči;
opustivši dispute sem s kožo preizpraševal svojega Boga. In kačo sem preizpraševal. Tudi ustvarjeno naravo in vsako stvar, ki iz nje izvira.
S kožo sem meril nepreštete razsežnosti časoprostora, z njo sem tudi preiskoval polete mladostne dobe in padce dobe poraza.
Biti v koži, v vsaki, v vsaki koži vsakega, v rumeni, beli, črni, rdeči in tej odrti mesovja;
od kože – sem vzklikal – začnimo, o, reformatorji! ali drugače: o, smrtniki! v sveti – sem vzklikal – zaukazani nam zavezi »jaz : ti«;
torej mi nič, kar je iz kože, ni bilo tuje, nič, kar je iz njene uničljive snovi, ki jo kvarita čas in nasilje, nič, kar je iz njene energije ne-za-uničenje. In čiste kljub vsem njenim erozijam in sramotam.
Potemtakem sem azije kože, kontinente kože zlahka nosil na sebi, vedno v begu, vedno v plesu, brzonogi paž Hermesa, boga Šive in Erosa, tudi tistega z navzdol prevrnjeno baklo.
V kožo sem v teku sestopal, kadar sta mi zastavljala pot Podlost in Zločin; pa tudi v odvratnem tega para spremstvu Smrt drugim zadana. Tudi kadar mi je znenada zaprla pot vzvišena groza obstoja.
S kožo sem bil v smrajah keh in bolnišnic ves čas z vami, še s kožo sočuteč, sozveneč, sotrpeč s trpljenji vaših kož.
In s kožo sem se valjal v plitvih zalivih mest, v džunglah nature naturate in po sladki ozimini obljub nature naturans.
V dolinah kože sem najdeval zatišje in senco in obmival sem jo z živo vodo iz studenca, h kateremu se hodijo pojit edinole srne.
V koži, na kratko rečeno, je bilo moje veselje. In moja slava, ko so me mrki možgani pojili s ciani, neučinkoviti;
ko sem, nečimrn, sam sebi obljubljal, da bom modrost izdrsal iz zaporniške celice lobanje in jo razširil po vsem neskončnem, čeprav tako omejenem območju kože, gaia scienza:
ko sem, neumen, delal iz svoje govorice konsubstancionalno koži, da ne bi izrekla nič drugega kot »tiu-tiu-tiu-tiam-tiam-tium«.
Zdaj, ko sem v kožo tesno zašit, v kožo kot v ječo zaprt, je v moji koži moja nesreča, velika, zelo velika nesreča, čeprav možgani v starinah pobebavljeni ravnokar hej intonirajo hozano sobivanja v Gospodu, aleluja;
v koži je moja nesreča, velika, zelo velika nesreča, v koži popečeni, pohabljani, vsak dan znova orani od ognjene bolečine od prvega svita čez neskončno območje praznih trenutkov do najkasnejšega večera, tudi v odurnih narivih kakor noževi bliski grozljivih prebujanj.
Res je, že zdavnaj mi je bil obljubljen pekel, toda ali se ni prezgodaj izpolnila obljuba, premislite, gospodje čuvaji tehtnic, in uveljavljenim pravilom navkljub?
In nič mi ne hasne, da sem spregledal tebe, Orač, in zagrizenost tvojega dela v človeku – nb. tako smo bili poimenovani nekdaj, za korajžo? iz usmiljenja? mogoče v posmeh? Božja podoba in podobnost.
Zatorej zgolj kožo, zgolj golo kožo, ker kaj drugega pa sploh imam?
v dediščino zapuščam, s ponižno, bratje, prošnjo za vas, da jo ustrôjite za platnice za to zbirko mojih kitic,
ki so grde-lepe, dobre-zle, bratje, iz tiste opojene, in iz te preorane, popečene, pohabljene kože žrtvenega živinčeta, ki crkava brez sleherne koristi, dolgo dolgo zelo dolgo, preden se mu zablešči v zrkla topi mesarjev nož.
Iz košare
Ogromna košara izobilja je naše lepo mesto svetega Frančiška.
Danes je tu neki grd vonj. Kakor belouška, ki sem jo nekdaj imel zaprto
v vrču mleka. Pred hotelom Yukon hodi črna žena pešcev,
zdaj se smeji kot otrok, zdaj se ji solze kot grah kotrljajo po starem obrazu.
»Čemu otrok joče?« Ni dobro to naše težko bogato mesto San Francisco.
Pred zavetiščem na Mission Streetu potrkam ponižno:
za šipo v avli sedijo starci, senat snažnega uboštva,
molčijo, bolščijo v steno. Iz rok jim več ne visijo časopisi na drogcih
kakor med žalovanjem spuščene zastave. Kakor navzdol obrnjeni plamen Erosa.
Dogorevajo, kot se temu reče.
Čeprav tu ni ognja. Je pa – zato – na moji izmučeni koži.
Ocean bojda Tihi tleska ob kulise iz papirmašeja,
to je Chinatown, to je grdo, brez okusa, moj Bog.
Pa tudi jaz nočem pisati tako, kot pišem. Rad bi lepo,
jasno, sakralno kakor Bach. In iz obupa, ker ne znam,
beležim to pesem tako, kot da bi pisala belouška, zaprta v vrču z mlekom.
Kdaj drugič: kot da bi pisal rak,
potegnjen iz košare s sivo roko stare zamorke.
Tako se mi je to dogodilo.
San Francisco, [21. januarja] 1964
Iz zbirke Temna luč (1968)
Popotnikove pesmi
II
Ker se mi je zagnusilo vse, kar je živo, sem se oddaljil v kamniti svet: tukaj,
sem si mislil, bom osvobojen, zviška, toda brez napuha, opazoval zameštranost
onih stvari tam. Z očesom kamna, sam kamen med kamni, in kot oni nežen,
utripajoč – za sončevim obratom. Oddaljujoč se v notranjost sebe-kamna,
brez giba, brez šuma; ohlajajoč se; navzoč z ugašanjem navzočnosti – v mrzli
privlačnosti lune. Odtekajoč z odtekanjem peska v peščeni uri, enakomernim,
nezastajajočim, neprekinjenim, zrnce, eno pri drugem. Torej
podvržen ritmom, izključno, dneva in noči. Toda –
v njih ni nič plesa, nobenih vrtinčenj, nobene viharnosti: samo pravilo. In molk.
Ne postajajo, so. Nič več od tega, sem si mislil, potem ko se mi je zagnusilo
vse, kar postaja.
Sam kamen med kamni. O, nikdar nisem razmišljal o kamnu z besedami smrti. Vedno sem v njem občutil srce, njegovega življenja
pulziranje, in ne v notranjih strukturah, ki zbujajo občudovanje
zijal, fotografov, mineralogov … Preprosto: srce kamna. Preprosto:
sanje kamna. Biti v srcu kamna – kako sem si jaz to želel!
V srcu kamna, brez skaženosti, ki se skozi naše skažene žile
vpljuskava globoko v naša srca in se vrašča, jih spreminja v snov skozinskoz gnilobno, podvrženo vsakršnemu razkroju.
Sanje kamna! kako sem si jaz želel videti sanje kamna, z njegovim kamnitim pogledom! Morebiti, otrok ljudi, malček,
ko ni več palpitirajoča gobica mesa, in še ne človek –
morebiti so v njegovem očesu, za tren, sanje kamna, niti ne sanje –
odblesk, sanj oddaljeni in oddaljujoči se odmev. O,
kako sem si jaz želel biti v misli kamna, biti to, kar misli njegova misel. Ali –
od začetka preklet, izgnan iz kamna, kako sem si želel dotikati se
misli kamna, tako kot se dotikam cvetnega lista vrtnice, pazljiv, da ne bi začutila
grobih blazinic mojih prstov, prstov uzurpatorja:
lahko bi umrla od gnusa.
Misel kamna, mar li vrtnici podobna?
v tej, tako kratki, svoji dobi, ko je še v popek zvita modrost
pa že odprta ljubezni; Eros, agape – tako bom to poimenoval v temni govorici
ljudi, v govorici brez oči, ne – z vedno znova iztikanimi očmi;
polžje so te besede, ki jih našim kanibalskim ustnicam prišepetavajo
s krvjo pojeni, podvrženi skaženosti, razpadanju, gnitju, gnitjem, ki z razpadanjem
okužujejo vse, kar pograbijo, možgani.
Erozija? sem si mislil, kaj bo erozija
kamnu? Kaj uničevanje njegovih notranjih struktur? Srce kamna
ni v strukturah in ni v razmerjih časoprostora, ono, darežljivo,
na novo gradi strukture, medtem ko jih čas, nemočen, uničuje. Srce kamna,
nepodvrženo uničenju, smrti vsega, kar postaja. Oklepljeno,
suverena monada.
Nisem bogastev notranjega sveta zavidal kamnu.
Nisem školjke iskal, da bi skrit v njej sitil čute mehkužca z barv hranilom.
Kaj je kamnu do bogastva? Gotovo, po bogastvih smo prehiteli
kamne, v milijonih let svojega bivanja na zemlji. Toda njim – kaj jim bodo bogastva?
V njihovem notranjem svetu je ubožno, kot to ubožno poimenujemo z iztaknjenimi očmi
svoje govorice. Toda tam je vse pomenljivo in čisto, vse je tam vse.
Samo tam. Če Bog obstaja, je tam. V srcu kamnov. Tudi – v njihovih sanjah.
Celo drevo, najpopolnejša stvaritev demiurga,
ko še ni zaspal, ko je komaj kinkal na tistem robu, s katerega
omahuje deška glava, utrujena od črkovanja nad knjigo na mizi,
na tistem robu, od koder nepremagljivo vleče navzdol, v temno; dol in v temno;
iz katerega smo se dvignili in trmasto vstajamo; celo drevo, ponavljam,
celo ono, ko – hrust, dolbe, kruši kamen z divjo, z nesnago in mrčesom
prekrito korenino; kadar srka iz matere zemlje
in brez sramu vleče na svetlo njene uročne sanje: listje, ptice, zrnje,
vedno pripravljene za odlete, za vrtinčenja, za viharnost! – celo drevo,
ponavljam, najlepša izmed zamisli demiurga na robu spanca –
celo ono, kaj more kamnu?
Morebiti, v trenutku prebliska,
najbolj divji stvor, v katerega je bila vsajena strašna iskra genija,
ki si tako želi ugasniti! tako ji je v njem slabo – mogoče človek v preblisku,
mogoče on sluti, ko se bliža med garanjem, toda brez šuma in napuha? –
kipar, ki mu glas kamna zadrži že dvignjeno dleto:
stoj, tu je tvoj prag, en vrez več, pa te bo zavrgel,
nepovratno.
Tako sem si mislil o kamnu. Ker pa sem ljubil vse,
kar je kamna niti ne zanikanje – slabše: drugost, vse,
kar je podvrženo skaženosti, minevanju, smrti in – slabšemu od tega: iz smrti
od mrtvih vstajanju; in ker sem bil čuten vse do srčike mozga,
ker sem ljubil svoje čute, kožo sem ljubil, celotno kožo, vsako kožo vse do
ognjenega sovraštva – je bilo srce kamna zame zapečateno z vsemi pečati.
Toda zdaj je čas starosti. Aetas serenitatis. Torej sem,
ko se mi je zagnusil svet živih, njegova lepota, namerjena k smrti, kvarjena, od mrtvih vstajajoča v mrčes, v kislico, v steljo za kmečke roke, torej
sem pobegnil v kamniti svet, da bi se, kamen med kamni, znebil napuha,
pač pa bi zviška, zlagoma zatiskal oči, še ne kamnite, toda ne več človeške,
pred vašimi mukami, pred vašo nežnostjo, pred vašimi dejanji in pred temi umiranji
vašimi, pred vsem, kar je podvrženo nenehni skaženosti,
to naše trpljenje, to ponižanje, to poniževanje, naše usmiljenje,
naša lepota kakor žareče oči na vodenoglavem obrazu grbavca.
III
Potem ko sem torej pobegnil v kamniti svet, sem zlagoma tonil v spanec, prej sem si
pod glavo podložil kamen, in čutil sem, kako toplota njegovega srca prenika v mojo glavo
in jo dela njemu podobno, dvojčično: ko sem na robu spanca, od koder se
obteženi od temnega sklanjamo v temnejše – ko sem tam sanjaril: glejte, tu sem
tudi jaz, kamen med kamni, in kakor oni povzdignjen toda brez napuha, inerten
toda v naponu moči, v naponov polnosti, kakršna visi stisnjena v kamnito pest
meseca nad jalovo pokrajino –
– me je zbudil hrušč tistih,
ki sem jih preživel.
Spominjaj se! Spominjaj se!
Niso me obdali v špalirju; ne bom se v kočiji peljal mimo njih, kočiji tega, ki je preživel; niso si prazničnih nadeli oblačil; in ni venčkov na njihovih glavah. Nagi, čeprav lepo prekriti z lavo ilovice. Kot tisti iz Pompejev, ki je utegnil samo še skloniti v začudenju privzdignjeno čelo in zapičiti pogled, na smrt naveličan, v zemljo, ki ga je izdala.
Spominjaj se! Spominjaj se! – kričijo: pa bi bili radi pozabljeni.
Spominjaj se! – kričijo: pa bi radi večno pozabljenje. Naš pekel –
v spominu tistih, ki nas bodo preživeli.
Naščuvan od hrušča in laži
tistih, ki sem jih preživel, sem se spuščal po grobljah. In potem ko sem porazgubil
med težavnim sestopanjem z gora vse, kar sem vedel, sem spet ta,
ki sem.
Sanje iznad Sredozemskega morja
Oh, God, I could be bounded in a nutshell
and count myself a king of infinite
space, were it not that I have bad dreams.
Hamlet
Vseskozi nas je Bog naš kaznoval in plašil
s požari, črno kugo, divjo ženo glada,
neznanih zvezd očmi, hudimi sanjami
in knezi, na svobodo našo besnimi.
Słowacki, Knez Michał Twerski
I
Z obema rokama, v zbranosti čutov, prizadevno, doktor,
sem kakor svetilko nosil pred sabo kletko iz mladega trstičja,
v njej pa je krožil metulj, ne poznam mu imena.
Ne toliko bel, kolikor stkan iz svetlobe, samo ogrodje
debelo, neprozorno. Pravim »svetilka«, ker je dejansko
razsvetljeval pot pred mano. Ker je, pač, bila noč, toda od metulje svetlobe svetla zora.
Pot pa je vodila čez oljnata poplavna močvirja, resda plitva, toda noga se težko ugreza vanje.
Njihove barve so spominjale na golobja grla, ko sem se po celonočni hoji
po mestu o svitu vračal v toplino doma, krepki Ahasver,
gnan od obsodbe, še ne razglašene, toda že-že zaslutene. Potemtakem pa,
tako sem se zamislil, tako sem se zaklobuštral v navalu slutenj, da se mi je iztrgal
iz rok. Z močjo orla. Najprej je poletel kot kamen, ne dol – navzgor.
Nakar se je oddaljil na zahod. Toda ker sem šel naprej po svoji, nasprotni,
poti, se je sunkoma obrnil in spet zakrožil v hitrejših zasukih, veliko jeznejših,
o, celo zakrakal je, on, dotlej smrtno molčeči.
To se je ponovilo, doktor, natančno trikrat. Zaman: doma me je čakala
mati, pod poškrobljeno rjuho; moral sem izpolniti
staro sinovsko dolžnost. Torej je moj metulj, nič več metulj
– ptič, zamahnil nad mano s širokim krilom, kot se je zdelo, sploh ne jezen;
samo obupan. Nad mano. In je odletel, za vedno. Torej se bom moral zdaj,
doktor, za vedno znajti brez svetilke? In kaj te sanje pomenijo, doktor?
Samo, prosim vas, brez seksa. Ne potrebujem tega: že že, krepčilni dah
za pljuča, svetlobo za srce, zemeljsko hrano za oči. Ker je noč in pot
čez dušeča poplavna močvirja, jaz pa sem ostal brez svetilke, brez kril,
brez kletke, in zares ne vem, kaj naj počnem s svobodo
brez svojega metulja?
Prva leta mladosti sem preživel
v trebuhu ribe. Iz stare družine
Balistes capricus. Imel sem slabih
trinajst let, ko me je izpljunila. Zares lepa parabola.
To ti je bil polet!
Še dandanes se nisem zavedel
po pretresu rojstva. Zdelo se je, nikoli
ne bo trajektorija dosegla cilja!
Plašil sem galebe, o, ne milih, stokrat nam milih
domačih lastovic. Z levo nogo sem se zadel ob dimnik
nenaravno nagnjen in visok – ladja pri ladji,
oklepnjače, jamborniki. S slepečih palub
opazovan skozi daljnoglede. Bleščeče gole
dame z ladijskimi frizurami, ovešene z dragulji,
so me spravljale v zadrego. Še toliko bolj, ker sem bil tudi sam
gol. Passons. V mestu potemtakem pristaniškem. Je to Tir? Sidon? Mogoče
Sirakuze? Ker sem negotov, zato vendar, vprašam
po imenu. Kako so se razvreščali! Kako so se razgestikulirali!
Kako so zagovarjali uroke! (v krčih in skrivoma, to vem,
sam sem prakticiral). Kako so se po-raz-pr-šili! Kje torej sem,
za Boga? te težke dojke, ta
ličeca punčk igračk, te barvaste lasulje za šipami
do sijaja? Nobena ne trene, čeprav se njihove oči brez prestanka
vrtijo. Lepe so te oči: eno zeleno, drugo lešnikovo rjavo. In pred vsako –
njen vrček. Oziroma bock. Kako je na Blondelu, za dva franka, arogantnež Bruno
pograbil bokal, nagne konjsko betico,
spije, odstavi, »dobho pifce« je mlasknil, pada, umrl bo v mukah
lagerskih na daljnem, ah kako daljnem Severu. Ubogi drvar. Zmolimo
zanj očenašek. Tovarišija drvarjev se vrača z dela. Zvonček zvoni k očenašem …
pojejo … Utrudilo me je vse to. Kje je moja riba? K njej, vrniti se!
Poizvedujem. Gluhonemi ste v tem mestu. V prekletem. V tem mestu ste
prekleti. V obsojenem. Na veke. »Zaukaži procesijo,« rečem oblastno
županu. »Naj slovesno obhodijo obzidje, naj okadijo nečista mestna vrata, je namreč februarius, mesec pokore.«
Gluh kakor panj, stoji s prsmi ob prsih špičastih svoje nage, ovešene
z dragulji. Vsak je tu s svojo nago. Samo jaz sam. Sam
se potikam po zavitih uličicah prekletega. Pa se je vse začelo
tako obetavno: lastovke v letu, Kinder an Reinheit! Zatorej se
zgonjen usedem v jarek. To je Sidon. Vicolo d’Amor Perfetto. V svetlini
beli skeleti ladij, jambornikov, vse kupljene barve
z razglednic. Obsojenega mesta.
Torej čepeč pod bugenvilejo, tisto iz kamnolomov,
kjer so gole artemide z ladijskimi pričeskami, ovešene z dragulji,
streljale v nas z zlatimi loki, od zgoraj opazujoč naše trpljenje. Trpljenje –
Vedno od zgoraj. Kaj je od zgoraj neopazovano trpljenje? En posebno bel oblaček
pluje stran.
Iz zbirke Sredozemske pesmi (1962)
V bolnišnici
Na batistnem zastoru je preletela senca goloba.
Privzdigniti hreščečo glavo skopano v potu in mraku!
Za posivelim paravanom hrope neki umirajoči.
S kolcanjem meri minute bolnica iz devete sobe.
Že se šlapaje s copati vleče bolnišnična vešča,
veselo budnico pozvanja s pločevino pljuskajočih veder.
V zadah etra in seča se je zavrtala piščal jutra –
lepo mi je: noč se je že končala, ni pa še vzšel dan trpljenja,
napeta se taji moja bolečina, moj demon, Behemot.
Gospod usmili se nas
1953
***
In spet se dan začenja z gruljenjem grlic.
Noč me je zapustila, z njo pa vsi dragi pokojni
(ki priletajo vkup zvečer, kot bi se gnali s konji,
tovariši, ki posedejo okrog postelje tovariša v agoniji).
Preden petelin zapoje, slišim skozi svoj sen njihov galop.
Kako lepo je sanjati, da bom stran od sebe skupaj z njimi odjahal.
Prgišče mitologije
Ne, jaz nisem Heraklej
niti Ola Dejanira,
sovragi moji ne kentavri.
Toda Nesosove srajce
se ne bom nikdar več znébil.
Srajca v žile uliva svinec,
srajca žre s počasnim ognjem
risbo limf in vzorec živcev.
Srajca drobi živo tkivo,
kruši kost, možgane stiska.
Da bi ožela s krvavim potom
besede besede besede.
Iz zbirke Pesmi (1957)
