Aleš Berger: Guillaume Apollinaire

 

                                                                                                                          Guillaume Apollinaire

 

                                                                                                                           Prevedel Aleš Berger

 

 

 

Mesečina

Luna medotočna z ustnami dementnih

vrtovi in mesta so nocoj sladkosnedni

zvezde kar dobro oponašajo čebele

in z brajd kapljajo iskrice medene

ker ko curlja z neba vso noč ves sladek

vsak lunin žarek je medeni žarek

skrivaj zasnujem zelo blago avanturo

bojim se ognjenega žela Arktura

ki mi položil je v dlani ogabne žarke

in roži vetrov je lunin med ukradel

 

 

Ponočnik

Bori ječijo ko se trkajo z vrhovi

sliši se južnik kako med njimi toži

z bližnje reke gromko se smejijo škrati

v težki veter ki zaganja se v rafalih

Atis Atis Atis razgaljen in prikupen

tebi se ponoči škratelj posmehuje

ker gorski veter je tvoj bor porušil

kot starodavna vojska gozd beži v daljavo

njena kopja o borovci trepetajo

vasi ugasle so se v misli zatopile

kot starci pesniki device

noben korak ne bo jih zdaj prebudil

in ne ko na golobe planejo kragulji

 

 

Nekega večera

Z belega neba nadangelov se je spustil orel

dajte mi opore

vam bo še dolgo v lučcah gorel plamen

molite zame

 

Mesto je kovinsko in edina je zvezda

v tvojih očeh utopljena

z bobnečih tramvajev strmijo blede svetilke

na bolehne ptice

 

Kar so mi v sanjah tvoje oči zadrhtele

popil je le eden

v kot mušnica rdečem plamikanju plina

se ti je dlan zaobrnila

 

Glumač se pači zijalom jezik jim kaže

samomor je storila prikazen

na figi visi in se slini apostol

vrziva ljubezensko kocko

 

Zvonovi so naznanili jasno in razločno

tvoje rojstvo

ceste so v cvetju in palme ti grejo po poti

naproti

 

 

Rozamunda

Dolgo spodaj sem pri durih

hiše kamor šla je dama

ki sem ji debeli uri

sledil po cestah Amsterdama

obsipaval jo s poljubi

 

Nabrežja so prazna in tudi

kanali in nihče ni vedel

ali našli so poljubi

njo ki sem ji dal življenje

za več kot dve debeli uri

 

Rozamunda sem ji rekel

da nikoli ne pozabim

ust holandsko razcvetelih

in počasi se odpravil

za Rožo Sveta v daljavi

 

 

 

Iz zbirke Alkoholi (1913), ki letos v celoti izide v slovenskem prevodu v zbirki Lirika. Prvič v slovenščini.

 

 

Prejšnji prispevekGeneza ikone (I. del)
Naslednji prispevekJože Horvat – Resnično živi samo, kdor ljubi