Ateljejski zapiski
Sara Križaj
Zdaj puščam sliki čas. Ko bo pravi, se bo dovršila sama.
Znašla sem se pred prepadom, poti nazaj pa ne najdem več in tudi ko bi jo, bi mi vest ugovarjala, da se po njej vrnem. Ampak resnično, pred tem prepadom sem stala že ves čas in zdaj, ko se ga zavedam – v tem neskončnem trenutku, ko se je čas razprl – poskušam, vedno znova, a ne morem. Nato pa ugotovim, da nisem pred prepadom, ampak da je ta prepad znotraj mene, jaz sama ga nosim v sebi. Kot da bi šele zdaj ugotovila, da se utapljam, potem ko sem že samozavestno plavala. Horizont pa se razlamlja (ravno takrat se je začel, ko se je razprl čas), edina opora, ki me usmerja, čeprav hribi v daljavi še zmeraj določajo moj pogled.
Vse me napeljuje k odnehanju. Horizont ne omahuje, vztraja! In bolj kot se od njega poskušam ločiti, bolj pritiska nazaj. Ampak to ni res! Jaz nočem spregledati in si še naprej izmišljujem zid, za katerega mislim, da me ščiti pred zunanjo nevarnostjo – le kaj pa leži na mojem dnu?
Praznina, ki je zazevala, samo kaže na postopno izginevanje naravnega horizonta. Tudi v matematiki se minus spremeni v plus. In tako si ne morem ugovarjati, ko se veselim prihoda pomladi.
Mogoče pa bi horizont vseeno moral pasti. Naj pade popolnoma, naj se vse sesuje, da vidimo. Pri obnovi je treba sodelovati. Sodelovanje združuje in dela boljši svet.
Celo v največji gotovosti se mora pojaviti delček dvoma, da bi bila prava, in v dvomu, ki preplavlja, kanček gotovosti, da ne ohromi popolnoma.
Saj vendar ni možno, da bi stopila nezavednemu za hrbet in ga ujela na delu!
Morda je slika odtis duše. Usojeno spodletel odtis, ki išče svoj prilegajoči košček. In neujamanje se bo z vsako sliko potrjevalo, ponovno zapisovalo in poganjalo iskanje spet v tek, ki mu ni konca, vse od začetka vračanja.
Zdi se, kot da oblika zahteva svoj odgovor izven nje. Želi vzpostaviti dialog z okolico in njena barva se nanjo prenese z nje same, z oblike se vije enakobarvna črta. Tako se oblika raztegne v prostor in si ga pripravi, hoče se z njim ujeti v harmoniji – vzpostavita medsebojen odnos, drug na drugega vplivata. Zanj se celo zdi, da se je vzpostavil šele s pojavitvijo oblike. Kot da prej ničesar ni bilo, zdaj pa ni le ena, temveč dve stvari. Ali pa, če opazuješ dež in ta šele postane, ko podenj nastaviš dlan, da jo zadene. In naključje razkrije svoj ključ. Pokaže svojo nenaključno stran. Oblika se je tako tu le pojavila in že je od nje zahtevano, da nekaj reče, da se uresničuje, vzpostavlja, afirmira, uveljavlja. A obstajajo nekatere oblike, ki je, kot da bi se skrivale, pokažejo na luknjo, naredijo preobrat in čakajo, da bo prostor iz njih naredil nekaj adekvatnega. V resnici pa so že ves čas prisotne v prostoru samem, so prostor sam, sploh se ne skrivajo, ampak se ves čas razodevajo; so tenkočutne, občutljive, lepe, dobre in resnične.
In potem se zgodi, da oblika gre prek svoje definicije in se razlije v prostoru. Mogoče je bila prepoznavna le v določeni perspektivi danega trenutka in ko mine ta, premine z njim oblika. Lahko pa okolica zahteva njeno spremembo ali pa ona deluje sama in je modrejša in modreje ravna. Kot da bi šlo za valovanje ali, kot da bi imela oblika sama dve podobi. Ali pa sploh ne gre za to in je v resnici vidno le, kar se izmika, in hkrati nevidno, kar se prikazuje -nekakšen poskus lovljenja vmesnosti.
Ampak mogoče je bila oblika, preden se je razširila in vase sprejela pomen in se nazadnje zopet skrčila nazaj vase, v najpopolnejšo obliko navidezno najenostavnejšega izraza, bolj avtentična, bolj prava, bolj pravilno razumljena, bolj ona, kot pa sedaj, ko nadnjo z njo pluje oblak pomena oz. je noseča s pomenom. A z njim sem jo zapolnila jaz sama! Celo hotela sem ji nadeti pomen, ves čas sem težila k temu, da bi nekaj pomenila. Da bi bila moja. Morda sem jo prej v resnici bolj poznala, ker je bila lahko vse; le da je nisem in je to opomenjenje – pred njim težnja po pomenu in po njem pridobitev trebuha – pokazalo na razliko, v kateri se zrcali prava oblika, neujemljiva.
Na vsakem mestu so vse silnice usmerjene prav tja. V vsaki točki na vsakem mestu je uperjen svet. Ni pobega! Če se prestavim, se bodo silnice z menoj. Kočljiv položaj je usojen – ravno ta, na katerem sem.
Odhajam na sprehod v sliko, v neznano, v ne-še-do-rečeno. Vidimo se na drugi strani!