Bela golobica, črn vran
Anica Perpar
Videl sem te
veselo poskakovati
s hriba na hribček.
Hotel sem ti slediti,
a ti si igraje rušila
mostove za seboj.
Začudena berem stihe na zadnji strani fotografije, ki mi je padla v naročje iz pravkar odprtega pisma. Na fotografiji je sivolasa dama z belim psičkom v naročju. Sorodniki iz Italije me obveščajo, da je ta svet zapustila Dana. Med njenim rojstnim in smrtnim datumom se je nabralo štiriinosemdeset let. Stihe je Dani napisal njen mož v nekem daljnem, mladostnem času. Hči jih je ob materini smrti poiskala in z njimi povezala svoja roditelja preko praga minljivosti.
Zame so stihi presenečenje. Napisal jih je človek, ki sem ga od vseh sorodnikov najmanj poznala. Za mojega očeta je bil, kadar sta se z mamo pogovarjala o njem, vedno in samo »Sardinjolo.«
V stihih slutim hrepenenje, ljubezen, tudi obup. Dotaknili so se me in žal mi je, da o pesniku vem samo to, kar je govoril oče: da mu Italija nikoli ni bila domovina, da mu je to bila in ostala edinole njegova divja, lepa Sardinija. Ne vem, od kod očetu to vedenje. Morda si ga je izmislil, morda mu je to zaupal »Sardinjolo« sam.
Moje številčno in zavozlano sorodstvo me je vedno begalo. Tu so bile vdove z nezakonskimi otroki, zlorabljene mladoletnice, ne čisto prave tete in nečakinje, od znanega očeta napol priznana hči, skratka, ženske s krivdo lepote, mladosti in lahkomiselnosti.
Moj spomin na Dano je spomin desetletnega otroka: iz majhnega avta s tujimi oznakami se nekega poletnega dne na trgu pred hišo skobacajo tujci, ki to niso, ker iz maminih ust pri priči dobijo imena.
Nekega dne slišim, kako se mama, Dana in teta Vikica v veliki sobi glasno smejejo in kar ne morejo nehati. Vstopim, da bi videla, za kaj gre. Dana sedi na sploščenem kovčku moleč noge v zrak, mama med smehom tišči koleni skupaj, teta Vikica skuša nekaj povedati, a od smeha ne more oblikovati niti zloga, kaj šele besede.
Ko zvečer pomagam mami pripravljati večerjo, jo vprašam, zakaj so se smejale. Mama vrže glavo nazaj in se znova zasmeje.
»Mož je Dano posvaril, naj ne sede na kovček!«
»In kaj je tu smešnega?« vprašam.
»Ona pa se je kljub temu usedla!« vzklikne mama, kot bi tudi sama kljubovala razsodnemu opozorilu, ki ga je mož izrekel ženi pred potovanjem. Ničesar ne razumem, samo slutim, da gre za posmeh.
Dana je bila okrogla blondinka. Njene roke, prsi, in zadnjica so spominjali na vzhajano testo. Njena polt je bila gladka in mlečna. V baročnem telesu so kipeli panonski geni, geni iz najboljše pšenice in najfinejše bele moke. To vem danes. Žal me v otroštvu sorodstvene vezi niso zanimale. Ko obnavljam in sestavljam določena vedenja o prednikih, vedno zatavam v slepo ulico. Ne vem, kdo je bila Zorka, ključna oseba dramatične zgodbe. To, da je Dana izrezana Zorka, so slišala tudi moja otroška ušesa. Zorka je bila v nepojasnjenem sorodstvu z mojo staro mamo in s stransko vejo rodbine grofov Zrinskih. Njej je stara mama za nedoločen čas zaupala svojo šestnajstletno hčer Vikico. Zorka je imela tri odrasle sinove, neuresničeno željo po hčeri naj bi ji izpolnila Vikica.
Zorka je Vikico razvajala, dokler se ni vmešal sam vrag. Prišlo je do strastne ljubezni med Vikico in Zorkinim najmlajšim sinom. Vikica je zanosila. Bilo je strašno in nepopravljivo narobe, ker je šlo za sorodstveno vez, za Vikičino mladoletnost in za zlorabo zaupanja.
»Da bi te strela!« je kričala Zorka na sina v silnem besu, v strašni zgroženosti in iz neizmernega občutka krivde, ker se je mladoletno, njenemu varstvu zaupano dekle znašlo v najhujšem možnem položaju. Hudič pa še ni odnehal. Med delom na visoko napetostnem daljnovodu je najmlajšega sina ubil električni tok in se je tako izpolnila materina strašna kletev.
Zorka, skrušena od hudega, pripelje dekle nazaj k materi, moji stari mami, ki je, nesrečnica, medtem tudi sama zanosila. Stara mama je mlada ovdovela, moža ji je odnesel snežni plaz, ko se je po sezonskem delu preko zasnežene planine vračal domov.
Mati in mladoletna hči, neporočeni in istočasno noseči, sta vzbujali nepredstavljivo mnogo svetohlinskega zgražanja.
Med okupacijo se je v Vikico zaljubil italijanski oficir. Poročila sta se in mož je posvojil Dano ter obe ženski odpeljal v rodno Bologno. Tam mu Vikica rodi še tri sinove.
Dana se pri devetnajstih poroči z moškim s Sardinije, majhnim in krhkim človekom temne polti in prisrčne ljubeznivosti. Moj oče je prepričeval mamo:
»Mar ne vidiš, da je bil ovčji pastir! Hodil je za ovcami po planinah, kuril ogenj in pekel miši ter spal pod milim nebom. Njegov obraz je skoraj črn!«
»Daj no!« ga je zavračala mama. »Človek dela v tovarni, pomaga bratu v bifeju in je dober mož in oče!
Tudi meni se zdita Dana in njen mož nenavaden par. Kakor črn vran in bela golobica. A ta koščeni vran je svoji košati golobici pisal pesmi. »Sardinjolo«, kot se mu je posmehoval moj oče, je bil pesnik. Ne njegova golobica, ne tašča, teta Vikica, niti moja mama ali stara mama, nobena ni premogla občutljivosti, da bi zaslutile v njem nežno pesniško dušo. Ničesar niso vedele o njegovem hrepenenju, o vdanosti, o občudovanju in ljubezni do belih Daninih oblin. Te, s hudim življenjem zaznamovane ženske, si niso mogle predstavljati, da jih takle »nič od moškega«, kot ga je označila stara mama, ceni in občuduje. Smeh nad zmečkanim kovčkom je bil posmeh intuiciji tankočutnega človeka.
Ko začne mama teti Vikici vračati obiske, ob vrnitvi domov pripoveduje čudne stvari: da se Daninemu možu meša od ljubosumja in da hči zaman prepričuje mamo, naj očeta odpelje v ustrezno ustanovo. Mama se prav tako ne more načuditi Daninemu spremenjenemu odnosu do moža. Ko ga je doletela kap, je postala čustveno odvisna od sleherne besede, ki jo je še zmogel njegov gluhi jezik in povešena ustnica. S postelje v naslanjač in iz naslanjača nazaj v posteljo ga je, sključenega v dve gubi, vdano in potrpežljivo prenašala dan za dnem do odrešilne smrti
V melanholičnih stihih, ki jih prebiram znova in znova, sočustvujem z dušo moža, ki je ljubil belo golobico in svojo daljno domovino. Vse življenje se je bal, da bi njegovo Dano osvojil lepši moški, ona pa v pomanjkanju rahločutnosti ni razumela njegovih muk. Šele tik pred smrtjo je postal tudi on zanjo to, kar je bila ona njemu vse življenje: trpka ljubezen.
