Brane Senegačnik
Mistični pejsaži
MISTIČNI PEJSAŽ št. 1
Breztežno zelenje.
Pokrajina lebdi
nad samo seboj.
Z glasom poznoaprilske tišine
govori to,
česar ni več.
V njem slišim
samega sebe
iz prihodnosti:
»Tu sem.«
MISTIČNI PEJSAŽ št.5
Ničesar ni več.
Tudi tistega,
kar še je,
ni več.
Potem
neka stara slika:
golo pomladansko drevje
in večernica.
Nebo:
stara slika,
ki govori nasprotno.
MISTIČNI PEJSAŽ št.9
Zdaj,
ko je poniknil
v sivem zraku,
je krokar še navzočnejši.
Tako se včasih
življenje zgosti:
nikogar ni videti na planini
in zebe od resnice.
MISTIČNI PEJSAŽ št.12
Šele
ko odpadejo listi
šele
ko se veter ne dotika več ničesar
šele
ko se zaprejo oči
je podoba dokončana
je življenje
MISTIČNI PEJSAŽ št.17
Svetlozelene besede
vso pot,
na kateri nisem srečal nikogar.
Podobne so notranjim solzam.
Za njimi
ne ostane nič.
Toda nič več
ne zastira obzorja.
MISTIČNI PEJSAŽ št. 20
Kakor v zamegljeni krsti
iz mehkega stekla
je vsaka veja
zrak je obstal
v nemi vedrini
pada isti sneg
zunaj in znotraj
MISTIČNI PEJSAŽ št. 30
Trave ti segajo do brade,
jutro preko misli,
to pomeni
dotikati se zvezd s temenom,
z vsemi usti svojega molčanja
peti hozana.
MISTIČNI PEJSAŽ št. 31
Tako otroške oči ima
to prostrano zelenje,
zajedeno med skale in leta,
kakor da sploh še nisem živel –
na vetru jezdi deček
in namesto časa
je nad njim
nebo
MISTIČNI PEJSAŽ št. 54
Prisluhni zdaj,
četudi neveren,
kako trka
na okno
večer.
Kako se lomijo črke.
Kako pokajo zasloni.
In ure.
Kot nevidni led.
Prisluhni zdaj,
kako zveni
ta beseda:
zmeraj.
MISTIČNI PEJSAŽ št. 115
Slika
stišana do resničnosti,
globoka
in neponovljiva:
to zimsko popoldne.
Samo enkrat si.
In vedno.
Če vidiš do tja,
je to isto.
MISTIČNI PEJSAŽ št. 118
Sneg na strehah
je trd
in trda svetloba
in roka
vzdrgeta
ko zatipa
v sebi
božje kosti
MISTIČNI PEJSAŽ št. 127
Zvoki rešilca
plavajo
skozi hladno
februarsko vlago
vedno dlje
vedno bliže
eno je gotovo
to, kar pride na koncu
nima glasu
ne konca
MISTIČNI PEJSAŽ št. 204
Kot da niso sedaj,
tako svilenoprosojni
lebdijo macesni,
lebdi planina,
lebdijo oči
kot za zmeraj.
MISTIČNI PEJSAŽ št. 211
Skoraj
- november
in to je resnično
brezovo zlato
vzcvetelo na mrzlem robu jeseni,
brezupno lepo,
kakor
naša begotna
neminljivost
MISTIČNI PEJSAŽ št. 215
»Triglav,«
pomisliš,
ko se prikaže med vejevjem,
kjer ga nisi pričakoval,
med sinjkastimi novembrskimi meglicami,
v motnih obrisih
popoldanskega sonca,
daleč.
Poletje je v tej misli.
Vsa poletja.
In vprašanje, ki je vedno:
kaj pomeni to, da te ni več?
