Devet dni v steni

 

                                                                                                                               Devet dni v steni

 

                                                                                                                             Jakub Kornhauser

 

 

 

Poljski pesnik, prevajalec, esejist in literarni znanstvenik Jakub Kornhauser (1984) je predavatelj na polonistiki Jagelonske univerze. Izdal je več zbirk pesmi v prozi, za Kvasarno (2015) je prejel nagrado Wisławe Szymborske. Prevedene pesmi v prozi so iz zbirke Devet dni v steni iz leta 2019. Gre za nadrealistična, lirična besedila, ki jih pesnik v prvem delu zbirke, s tem da zadnji stavek enega besedila ponovi kot prvi naslednjega, povezuje v niz absurdnih lirskih naracij, postavljenih v okolje gorskega sveta in alpinizma. Nekateri kritiki v teh besedilih vidijo kratke prozne oblike, vendar jih avtor sam povezuje z liriko. Kornhauserjevi pesniški postopki deloma priklicujejo v misel evropsko zgodovinsko avantgardo, s katero se pesnik tudi poklicno ukvarja, ravno tako pa nekatere avtorje poljskega predvojnega modernizma, kot Bruna Schulza ali Deboro Vogel. Jakub Kornhauser je napisal še znanstveno monografijo Avantgarda. Stavke, motnje, deformacije (2017) in zbirko esejev Svoboda krepi (2018).

 

 

 

Dan hrta

Jezus Marija, pa je po človeku! Moški je šel iskat hrta v steno. Vsa vas je kričala, ne hodi, ne hodi, sama bosta prišla nazaj, brž ko se bo veter polegel, ko bo potihnilo, ko se bo razkadila megla, ko se bo gora iz čokolade raztopila v jutranjem soncu. Niti poslušati nočemo o padajočih skalah in kraljičnah, zakletih v zamrzle pečine. Zato pa medtem sedimo v ljudskem domu. Rdeče sveče gorijo in odštevamo na prste. Moškega ni že od večera, ostal je edino stari cepin, s katerim so omamljali svinje pred zakolom. V skalah bliski in prskanje gamsov. Vsi vedo, da je strašno, toda z žvižgajočim čajnikom glušimo strah. Samo sveta Marija se skriva v votlini, odvrača glavo. Nekaj hiš še stoji, preostale so se sesule v prah. Nočemo priznati, da čim više, tem več je možnosti preživetja, mogoče pa tudi tem manj. Nekdo pleza po dimniku. To je tista punčka, ki je ukradla zadnjo karto z označenimi barvastimi potmi. Dve pečini sta, v eni je hrt in v drugi hrt. Tretje ni, ker jo je sneg zrinil na cerkev, ravno takrat, ko so brali župnijske oglase. Moški je bil zjutraj v trgovini, vzel je redkvice in napolitanke. Skrivaj je odrinil. Svetlo rdeča bunda mu je visela z nahrbtnika, v zadnji hiši nad vasjo pa ni bilo več oken. Marija je pela spev zavetnice, odmevali so zaporedni skoki po skalnih robovih in sijali pašniki na travnatih ledinah. Zbrali smo se tu, da bi si izmenjali znamenje miru, da bi si delili blagovest, ki še ni izgubljena. Dokler mi živimo. Dokler Marija prosi za duši hrtov, ki se treseta od mraza in ozirata v lenobne oblake. Vas vzame v objem gora, v steni ležemo spat.

 

 

Dan petelina

V steni ležemo spat, zbudimo se v steni. V kotlu cvrči svit. S kremplji naprej se podijo glodavci, preplah sredi grobelj. Gredo zgodbe petelina s slinčkom pod vratom. To je moški, ki je, namesto da bi sklenil roke v molitvi, požrl raketo, mogoče pa cerkveni zvonik. V odmoru za kavo maha z ročicami, da bi poletel nad dimnik. Glejte, mali kavboj z enim očesom je priredil nabirko. Tiščimo mu zadnje žemlje, ker so potlačene, ker jih nihče noče, ker itak ostajajo pod edino rešilno bundo. To je trampolin, glavo pa nadomešča žarnica. To je moški, ki maha z ročicami, hrta pa samo na to čakata, hočeta ga ujeti za gleženj, čisto zares pa prevohati strahove s podplatov. V dolini spijo otroci. V sanjah imajo velike brade in velike trebuhe, ki jim gre vsa čast. Brade jim rastejo hitreje kot obrvi, v nevihti bliskajo rdeči lasje in se navijajo okrog skalnih napuščev. V restavraciji razprave – kdo bo šel v steno, kdo se bo s kom privezal, po kateri poti. To so, seveda, šale. Plišasti krt v človeški velikosti je zaspal z gobčkom v krožniku. Na sebi ima majico hokejskega vratarja. Zgodi se Tvoja volja, Narava, pridi Tvoje kraljestvo, odpri nam, Vélika sova, prezeble prehode. Ne dovoli, blažena Devica, da bi pozabili. Čeprav ledena sveča visi nad mestom kakor ogromen prst. Ne dovoli. Čeprav so skale kot butara na plečih. Ne dovoli. Pokaži nam nenadne prehode. Vlij nam upanje v srca. Mahamo z ročicami kakor tisti moški, izrekamo zdravice na čast dremavim šumom. K nam vleti petelin s slinčkom in nas vpraša, ali se bomo pustili vpotegniti v zgodbo. Držimo ga za besedo, čeprav ne verjamemo. Boljše to kot tragične kače izpod stopal. Pripoveduje. Glejte, v steni je mraz, in mraza se ne bojimo.

 

 

Dan mačke

Glejte, v steni je mraz, in mraza se ne bojimo. Po mrazu vedno pride otoplitev, se tolažijo. Toda tega moškega smo izgubili v vejavici. To je bil čisto običajen sosed, se govori, ki je vedno posodil kosilnico in pozdravljal z »dober dan«. Kot se je izkazalo, je bil poklican pred obličje svete mačke, ki slavi nad vasjo. Mačka budno gleda z okroglimi očmi, čeprav jo izdajajo špičasta ušesa. Mačka je gora. Sem se je treba povzpeti kot po stopnicah, ker so čisto na vrhu postavili nagrobnik s križem. To je leca. Gora se maje v vetru. Nad vasjo je zasijalo sonce, kuka skozi tri okna. Sonce nas spominja na oko mačke, njeni brki pa so oblaki. Moški z žarnico namesto glave se vzpenja z najostrejšim rezilom v roki, s takšnim, ki brije z leve in z desne. K mački tudi drug moški, v cilindru in z vilicami. In še en, z rdečo žensko obleko na obešalniku. Pa še en, ki je bojda priležnik. Mačka ima parni čistilec in ga uporablja pod pritiskom. V nedeljo naročijo odpreti vse mesnice. Vas plane pokonci, bega, pogleduje pod žimnice. Malce pozabijo na moškega, ki si v steni grize nohte. Pojavilo se je pismo, razlaga nekdo pred ljudskim domom, treba bi bilo pogledati vanj, mogoče pa ravno tam. Ker ovce se že vznemirjajo, kure so nehale nesti. Kot solnati steber štrli nad nami sveta mačka, na rep se ji je kot bunkica repinca prilepil križ. Mogoče pa bi jo lahko kako preprosili? Ji darovali žrtev za to, da bi moškega izpustila iz megla – zato odkupujejo stare bolhe in jih zlagajo v grmade pred kapelo. Vzemite to, prekrijte s čim, se sliši, in zares z eno roko prekrivajo, v drugi pa držijo katehizem. Male miške za repke vlečejo ven iz kapele.

 

 

Dan krokarja

Male miške za repke vlečejo ven iz kapele. V tej zadevi je razglašen referendum, vendar pod pogojem, da pridejo opazovalci iz druge vasi. Druge – se pravi z onstran gore, ki se včasih pojavlja, včasih izginja. To je bil običajen sosed, normalen, otrokom je dal bonbon. Lahko da ga je res dal, ampak gospod, ko je takole pogledal, enkrat ali dvakrat, so se ti lasje postavili pokonci, tako si se počutil, kot da bi te stresla elektrika, še pred kratkim sem možu rekla, nekam čuden je tistile moški, in kadar je hodil, je vse to tam zgoraj krakalo, ne v smislu, da bi takoj prifrčalo na kup, ampak je krakalo naravnost nevidno. Baje je tudi razgrajalo v gorah, lazilo, z očmi zavijalo, ampak po mojem je to tak hudir, ki je sposoben človeka do amena skljuvati. Pravim vam, gospod, zoprn šment, mrhovino žre, kri mu kaplja s kljuna. Le kdo je še videl kaj takega? Razvleklo bo tole po vasi, se bo še živina zastrupila, po inventarju serje, saj sam vidite, gospod. Z omare na omaro skače, z regala hopsa na regal, tja in nazaj. Kompot žlampa. Tu pa spijo v spalnih vrečah, cela restavracija se je spremenila v tabor. Termovke. Grelniki. Sušijo brisače. Enkrat je mogoče že dal otrokom bonbon, drugič pa je malemu vzel sendvič in ga sam pojedel. Meni se vse zdi, da ga ne bo več nazaj, če je že enkrat šel. In ni bilo po njem več ne duha ne sluha. Tam je menda nekakšna groblja kamenja na tej gori, da če se človek dobro zagrebe, prestane vsak mraz, bog mi je priča. Nastalo je nekaj podobnega votlini. Tja sta se mu najbrž zavlekla ta hrta, ker jima za drugo ni mar, samo k ljudem bi rinila. Samo k ljudem, da bi ju pogladili, da bi ju počehljali, ve pa se, da ko ga enkrat počehljaš, se vrže predte in je treba po trebuščku, za ušesom je treba podrgniti. Razen če so bili ti krokarji, veste, mogoče pa le, ker takega, ki ni kaj dosti večji od podgane, lahko tile za zajtrk na mah.

 

 

Mesto leži ob oceanu, v Sloveniji pa oceana ni

Znotraj magmatskih balvanov.  Mesto je razdeljeno na območja vplivov, na vsako je prišlo eno naselje in en roparski hodnik. Ko gledamo od spodaj, se hiše dozdevajo nedosežne, rekel boš: cefrajo evropske standarde. To je mesto očitnih napak, lapsusov, ki izvirajo iz nepotrpežljivosti.  Celo če bi imeli priložnost, da se prebijemo v bližino njegovega srca, za nas ne bi poznalo usmiljenja. Mračne stolpnice držijo v konjušnici. Konji so ob živce, čakajo na jutranja poročila. Po mestu kroži defile z vranci, losom z očali, lordom Bucketheadom s plastičnim kopjem in nečim podobnim divji mački na vrvici, ki se vsake toliko časa vrže nad mimoidoče. Sicer pa ni skoraj nobenih mimoidočih, vsi se skrivajo za skalo pred mestnimi vrati. Veverice prav tako ne spijo, brskajo po gnezdih in iščejo privlačne predmete tipa must have. Težko jih je razločiti v nagrmadenih plasteh smoga. Kot da bi smog razprševali kontrolorji zračnega prometa, ki sedijo v enem izmed nebotičnikov ob strani pekov z žalostnimi francoskimi štrucami. Prestrežejo nas mestni redarji. Ženska ima čako, dvoje moških peketa na konjih. Izkaže se, da nimamo dokumentov, in pokažemo račune od kebaba. Nekaj nam govorijo, ampak nič ne razumemo. Pade nam na pamet, da je to slovenščina, zato začnemo govoriti po slovensko. Toda to je očitna pomota, saj mesto leži ob oceanu, v Sloveniji pa oceana ni. To je Avstralija.  Čez hip nas obkolijo strogi kenguruji valabiji, ki nam vzamejo vozniško dovoljenje in nas posedejo v posebej pripravljene kolesarske rikše. V mesto! jim velimo. Valabiji nas nočejo poslušati. Drvijo z nami v smogu, ki prihaja iz cevi, prekritih s kapami. Smog zadobiva različne oblike, enkrat spominja na notranjščino poljskega podeželskega dvorca, drugič na obliko glave ravnatelja živalskega vrta ali prej poveljnika motorizirane enote milice. Mesto se oddaljuje in izginja. Kmalu je že tik tik.

 

 

prevedla Jana Unuk