Hugo Mujica – pesmi

                                                                                                       Hugo Mujica – pesmi

                                                                                         iz španščine prevedel: Janez Žumer

 

 

 (Confesión

 

El poema, el que anhelo,

al que aspiro,

es el que pueda leerse en voz alta sin que nada se oiga.

 

Es ese imposible el que comienzo cada vez,

es desde esa quimera

que escribo y borro.)

 

 

(Izpoved

 

Pesem, po kateri hrepenim,

h kateri stremim,

je tista, ki jo je moč brati naglas, ne da bi se kaj slišalo.

 

Te nemožnosti se lotevam vsakič znova,

iz te himere

pišem in brišem.)

 

 

 

 

 

Amanece y callo

 

Amanece y

callo;

 

callo todo miedo, callo cualquier

presagio,

 

busco un alba virgen de mí,

busco el nacer de la luz,

no su alumbrarme.

 

 

Zazori se in umolknem

 

Zazori se in

umolknem;

 

utišam vse strahove, utišam

slutnje,

 

iščem deviško zarjo sebe,

iščem rojstvo svetlobe,

ne njenega razsvetljenja.

 

 

 

 

 

Sólo al final

 

Las dos orillas

son siempre una, pero se sabe sólo al final,

después, después de naufragar entre ellas.

 

 

Šele ob koncu

 

Oba bregova

sta vselej eno, vendar to izvemo šele ob koncu,

potem, potem, ko smo med njima doživeli brodolom.

 

 

 

 

 

 Para siempre

 

Desde su vuelo

un pájaro cae,

 

un pájaro que muere pájaro,

que vuela hasta el fin su caída.

 

 

Za vedno

 

Iz svojega leta

pade ptica,

 

ptica, ki umre kot ptica,

ki leta, dokler se njen padec ne konča.

 

 

 

 

 

 Renuncia

 

La búsqueda no es un ir,

menos aún es estar llegando;

 

es soportar

la ausencia de lo que buscamos:

dejarse encontrar

en la renuncia a lo esperado.

 

 

Odpoved

 

Iskanje ni odhajanje,

še manj prihajanje;

 

je prenašanje

odsotnosti tistega, kar iščemo:

pustiti se najti

v odpovedi pričakovanemu.

 

 

 

 

 

 Regreso

 

Hay que adentrarse

en el desierto

para dejar atrás los espejismos;

 

hay que volver

a embriagarnos en la fuente:

hay que regresar a la sed.

 

 

Vrnitev

 

Treba je prodreti

v puščavo,

da bi privide pustili za seboj;

 

treba se je začeti

znova opijanjati z vodo iz vodnjaka;

treba se je vrniti k žeji.

 

 

 

 

 

 Plegaria

 

Es la última hora de la tarde,

callados

los pinos que orillan el camino

alargan sus sombras,

tiemblan la brisa

 

–es la plegaria del abandono,

es el enraizarse  en el viento–.

 

 

Prošnja

 

Zadnja ura popoldneva je,

molčeči

bori, ki obrobljajo pot,

zdaljšujejo svoje sence,

drhtijo v vetriču;

 

to je prošnja v zapuščenosti,

je ukoreninjenje v vetru.

 

 

 

 

 

 En la piel

 

A lo lejos, afuera,

 

cae

una lluvia

que tan sólo huelo, una lluvia

que aún no ha llegado.

 

Aquí

en la piel, como en una página

en blanco,

espero que el agua, la lluvia,

lo que vive y tiembla,

me sea alguna vez revelado.

 

 

Na koži

 

V daljavi, zunaj,

 

pada

dež,

ki ga le voham, dež,

ki še ni prišel.

 

Tu,

na koži kot na nepopisanem

listu,

pričakujem, da mi bodo voda, dež,

kar živi in drhti,

nekega dne razodeti.

 

 

 

 

 

 Cada vida

 

Una tras otra se alzan y

caen las olas

y ni tan sólo una gota le quitan

ni una gota le agregan al mar;

 

así cada vida a la vida:

 

cada instante de espuma

sobre esta playa con sed.

 

 

Vsako življenje

 

Eden za drugim se dvigajo in

padajo valovi

in niti ene same kaplje ne odvzamejo

in ne pridajo morju;

 

tako vsako življenje življenju:

 

vsak trenutek, kot morska pena

na tej suhi obali.

 

 

 

 

 

 De pie

 

Anochece y el aire

se demora espera,

 

anochece

 

y la arboleda,

desnuda,

parece alzarse escuchando,

 

parece humana

bajo el silencio estrellado.

 

 

Stojé

 

Znoči se in veter

zastane, počaka,

 

znoči se

 

in za drevored,

gol,

se zdi, kot bi se vzravnal in prisluhnil,

 

kot bi bil človeški

pod zvezdnato tišino.

 

 

 

 

 

 Fruto

 

Me hundo en semilla

seca,

 

me oscurezco en lo sin sombras,

y me nazco, ni raíz ni flor,

me nazco tierra.

 

 

Sadež

 

Spremenim se v suho

seme,

 

potemnim v onem, kjer ni senc,

in postanem, brez korenine in brez cveta,

postanem zemlja.