Ljubljena Ani
Anica Perpar
Čakal je v vrsti pred bančnim okencem. Pred njim je stal koščen moški njegovih let. Ko se je odmaknil od okenca, sta se srečala z očmi. Moškemu je zastal korak. Dvignil je roko.
»Živijo, kolega!«
Človeka ni poznal, zato mu je samo zadržano pokimal.
»Se me ne spomniš?« je vprašal moški.
»Simon sem, tvoj sošolec!« je bil možakar glasen. Z grčasto roko ga je grabil za rokav.
Je imel sošolca, ki mu je bilo ime Simon? Morda v osnovni šoli, v gimnaziji že ne, na fakulteti pa zagotovo ne, je poskušal hitro misliti.
»Ha, ha, ne spomniš se me!« je moški silil vanj s širokim smehljajem.
Človek ga je spravil v zadrego. Druženja z bivšimi sošolci ga niso veselila. Obletnic mature se ni udeleževal. Kaj je temu Simonu? Potrebuje uslugo?
Obrnil se je k okencu in pozdravil ženski obraz na oni strani šipe. Povedal je, kaj želi in oddal bančno kartico. Bančna uslužbenka je bila urna. Vzel si je čas, da je denar in kartico varno pospravil v torbico, ki jo je obesil preko ramena. Ko je stopil iz banke, je ugledal moškega, ki se mu je bil predstavil kot sošolec Simon. Poleg njega je stal osivel bradač. Moška sta se mu približala in Simon se je smehljal:
»To je pa Marko. Se njega spomniš?«
Tudi Marka se ni spomnil. Raztreseno ga je ošinil s pogledom, dvignil roko v pozdrav in rekel, da se mu mudi.
»Je tvoja Ani dobro?« je zaslišal Simonov glas. Korak mu je zastal.
Ani je bila njegova ljubljena žena.
Tale Simon je morda res nekdanji sošolec. Omenja njegovo Ani. Presenečen in vznemirjen se je obrnil. Moška sta ga dohitela in Simon je predlagal:
»Pojdimo, sedimo in nazdravimo srečanju!« Skupaj so odšli skozi park in poiskali prosto mizo na vrtu pod platanami.
»Vsakemu čašo šampanjca!« je natakarju naročil Simon in si prižgal pipo. Marko si je s tresočimi prsti gladil sivo brado.
»No, kako si? Kako tvoja Ani? Je še vedno tako lepa?« je poizvedoval Simon.
Zaradi Ani je pristal na to druženje, a je sklenil, da o njej ne bo govoril.
»Gre, gre! Starost je posebne vrste inkvizicija« je rekel.
»Ha, ha! «se je glasno zasmejal Simon. Marko je ostal resen. S tresočo se roko je prijel čašo, ki jo je predenj postavil natakar. Previdno jo je nesel k ustom.
»Na naše zdravje in na zdravje tvoje lepe Ani!« je rekel. »Ani je bila izjemna punca. Lepa in živa kot poper. Smo se lepo imeli v Opatiji na maturantskem izletu. Tebe ni bilo. Ti je ravno takrat umrl stric. Je Ani povedala, kako noro smo se zabavali?«
Da je bila Ani živahno dekle? No, to je bilo res. Da zaradi stričeve smrti ni šel na maturantski izlet? Ni maral razpuščene družbe, zapijanja in bedastega obnašanja. Rad je počel stvari, ki so ga pozneje usmerile v znanstveno delo.
Marko si je popravil očala in se obrnil k Simonu: »Ti si bil takrat res baraba! Ani bi se bila utopila, če je ne bi jaz rešil. Oblečenega si me porinil v vodo. Ti, veliki Kazanova! «
»Ne pogrevaj teh reči!« je rekel Simon in se samovšečno smehljal.
»Če bi se Ani utopila, bi bil kriv. Zaprli bi te!« ni odnehal Marko.
Da se je Ani na maturantskem izletu zgodilo kaj takšnega? To je popolnoma izmišljena zgodba, je bil prepričan.
»Tvoja Ani je bila res poželenja vredna. Vsi fantje smo bili zatrapani vanjo in smo ji sledili kot cucki. Ona pa je znala izbirati. Včasih tudi dva hkrati. Se spomniš, Marko?«je besedičil Simon in nasmeh mu niti za trenutek ni izginil z obraza.
»Ko sem ponoči slišal vzdihovanje v parku pod hotelskim oknom, sem takoj vedel, za koga gre,« je rekel Marko.
»Naslednjo noč si pa ti sopihal pod istim grmom,«je Simon sunil Marka v ramo in se hihital.
»Si jo zato porinil s skale v globoko vodo?«je vprašal Marko.
»Tudi zato!«
O moji Ani govorita, je premišljeval. In ničesar ne more storiti, ničesar demantirati.
»Ko smo šli veslat, si ji vzel kopalke. Zaman je moledovala zanje. Šele ob povratku si jih ji vrnil.«
»Ni se hudo jezila!« se je hahljal Simon.
Marku se niso tresle samo roke, potresaval je tudi z glavo. Simon se je nenehno smehljal in se nemirno presedal. Starca, ki nimata več nobenih užitkov, razen spominov na barabinska mlada leta, je presodil. Občutil je globoko nelagodje, njuna družba in blebetanje so mu šli na živce.
»Se spomniš plesa v veliki hotelski dvorani?« je Simon vprašal Marka.
»Ani je blestela. Bila je odlična plesalka. Potem se je pojavila skupina nadutih mornariških častnikov. Enega je Ani dobesedno uročila,« se je spominjal Marko.
»Bila sta fenomenalen par. On visok, temnolas, ona vitka, z dolgimi svetlimi lasmi, oblečena v sinjo, na hrbtu močno dekoltirano obleko.«
V sinjo obleko? To pa ni bila izmišljotina. Srce mu je zadrhtelo. Spomnil se je, da sta bila nekoč povabljena na neko zabavo s plesom in je Ani oblekla sinjo obleko z globokim hrbtnim izrezom. Prosil jo je, naj obleče kaj drugega.
»Pustež!« mu je rekla in se šla preobleč. Da je v tej obleki plesala v Opatiji? Nelagodje se mu je stopnjevalo in sklenil je, da se bo poslovil, a je Simon naročil novo rundo šampanjca.
»Naše srečanje po tolikih letih moramo dostojno proslaviti,« je rekel in se bedasto nasmihal.
Sredi sončnega dopoldneva pije šampanjec z dvema prismuknjencema, se je jezil sam nase. Čas zapravlja s starcema, ki ne zmoreta nobenih aktualnih pogovornih vsebin, kaj šele kak intelektualni diskurz. Kako neumno, da je pristal na druženje!
»Ani je znala veseljačiti!« se je znova oglasil Simon. »Ukradla sva steklenico vina in jo izpraznila na plaži. Sijala je polna luna, plima je rasla in zjutraj sva se prebudila v zibajočem se čolnu.«
Bilo mu je dovolj neokusnega govoričenja. Poklical je natakarja. Poravnal je račun, vstal in se možakarjema rahlo priklonil.
»Hvala ti, Lojze! Ko se znova srečamo, zapitek plačam jaz!« je rekel Simon.
Lojze? Obstal je sredi koraka. On ni noben Lojze! On je vendar Oskar! Že od vsega začetka je vedel, da gre za pomoto. Sproščeno je zadihal.
»Pozdravi svojo lepo Ani!« je Simon kričal za njim. Ni se obrnil.
Zavil je na cvetlično tržnico in kupil šopek rdečih vrtnic. Lahkih korakov se je odpravil proti pokopališču.
