Miklavž Komelj: Metlikovičeva lekcija pozornosti

Objavil/a

26. januarja, 2021

Dela Mateja Metlikoviča – zlasti njegovi sijoči vitraji, ustvarjeni v mediju taljenega barvnega stekla s črtno poslikavo – so verjetno v tem trenutku najresnejši poskus oživitve vizualne sakralne umetnosti v Sloveniji. Umetnik razume kot svoje središčno delo, »ki povzema vse za nazaj in za naprej«, kot mi je rekel v pogovoru, vitraje v Zavodu Antona Martina Slomška Mariboru, naslovljene Drevo življenja, drevo ljubezni. Nastajali so v letih 2009 – 2011 in so bili teološko inspirirani z encikliko Benedikta XVI. Deus caritas est, ki je povezala pojme agape, philia in eros.

Benedikt XVI. se je s to idejo vrnil k neki zelo stari teološki razpravi; razmerju med agape in erosom so se posvečali spisi Dionizija Areopagita v povezavi s tedanjimi polemikami o Visoki pesmi; v njih najdemo zavzemanje, da bi v teoloških obravnavah namesto svetopisemske besede agape uporabljali besedo eros – z njenim (neo)platonističnim pomenskim razponom. Cerkvena tradicija te tendence ni sprejela in Benediktova enciklika je s priznanjem teološkega pomena erosa znova odprla nekaj, kar se je takrat zaprlo. To je vredno omeniti tudi zato, ker je bila v dvanajstem stoletju prav mistična teologija Dionizija Areopagita ključna za konceptualno izoblikovanje sloga gotskih katedral s posebno vlogo barvnega stekla oz. vitrajev. Metlikovič se je torej v konceptualnem smislu prav s svojim zelo inventivnim pojmovanjem vitraja v nekem smislu vendarle povezal s srednjeveškimi izhodišči. Ni naključje, da se je za prehod od abstrakcije k »novi podobi« odločil po srečanju s Parizom leta 1980 prav pod vtisom močnega doživetja tamkajšnje srednjeveške umetnosti, še zlasti vitrajev. Poleg tega pa mu je bila pri mariborskih vitrajih izhodiščna inspiracija prav svetopisemska Visoka pesem. Njen začetek je vizualiziran z motivom poljuba na vratih tabernaklja kapele in vitraji se razraščajo okrog tega središčnega motiva, ki je v ikonografskem smislu na tem mestu verjetno unicum.

Tem vitrajem se je leta 2016 kot drugo najkompleksnejše Metlikovičevo delo pridružil vitraj Studenec milosti v podzemni kapeli Doma Janeza Krstnika v Trnovem. Okrogli vitraj je nameščen tako, da je za njim stena, naravna svetloba, ki se od zgoraj navzdol spušča v prezbiterij, ga osvetljuje le posredno; tako je to obenem vitraj in – zaradi nenavadne debeline stekla – nekakšna steklena skulptura oziroma sliko-skulptura. Ker je krožne oblike, zbuja aluzijo na Sonce, ki je zašlo v podzemni prostor in bo spet vzšlo iz njega.

Ob tem pa v slikarjevem ateljeju eruptivno nastajajo še druga dela in cikli, večinoma v akrilni tehniki: Angelska trilogija, Zariski sanj, Ikone ljubezni … Zadnji cikel je naslikan na lesu – tako kot še več njegovih del – in izraža umetnikovo posebno ljubezen do pravoslavnih ikon, ki so prav tako močno zaznamovale njegov umetniški razvoj.

Toda Metlikovičev najčistejši medij je vsekakor steklo. Magično žarenje barv tega stekla dosega s posebno kombinacijo transparentnosti in gostote; stekla njegovih vitrajev so neobičajno debela, poudarjena je njihova materialnost, od blizu včasih v njih zagledamo zračne mehurčke, ki spet dodajo novo luminoznost. Sam primerja barvne kompozicije teh vitrajev s čisto glasbo; risbo, ki gre čez te barvne kompozicije, pa z besedilom pesmi, ki je péta s to glasbo. Te risbe se s svojo osredotočenostjo na bistvo spreminjajo v nekakšne ideograme, ki obenem evocirajo preciznost in odprtost pomena, preciznost v odprtosti. Na trenutke me spomnijo na islamsko kaligrafsko tradicijo – ali pa na to, kako je momente te tradicije posredoval Klee. Sicer čutim v Metlikoviču več francoske kulturne tradicije, od Matissa in Le Corbusuera do Rouaulta, ki je vplival zlasti na njegovo neoekspresionistično intonirano slikarstvo osemdesetih let.

»Likovno umetnost v sakralnem prostoru pojmujem v prvi vrsti kot vizualizirano glasbo,« pravi Matej Metlikovič. In prav ta muzikaličnost povzroča, da je obenem vse reducirano na bistvo in vendar učinkuje razkošno. Ne gre samo za glasbo, ampak tudi za ples. Poteza njegove risbe pleše. In Metlikovič je ob predstavitvah svojih del dejansko nekajkrat umestil ples v sakralni prostor.

Vse ima precizen pomen, vsaka barva, vsaka črta – vendar pa ti pomeni niso vnaprej fiksirani; preciznost se vzpostavlja v procesu gledanja. Metlikovič ustvarja odprto delo, ki je izročeno gledalcu – in prav zato postane sam najboljši gledalec svojih del. Tudi ko delo dokonča, se zanj ustvarjalni proces ne konča, ampak poteka enako intenzivno naprej z odkrivanjem vedno novih povezav in asociacij, ki za nazaj na novo vse bolj precizno določajo pomensko mrežo dela.

Najčudovitejše, kar se mi je razkrilo v srečanju z Matejem Metkovičem in njegovo umetnostjo, je prav to, kako pri njem ni mogoče ločiti dela od ustvarjalnega procesa – in kako delo, ko je že materializirano, zahteva, da se ta proces nadaljuje z nezmanjšano pozornostjo. Srečanje z Metlikovičevim delom je velika lekcija pozornosti.

Pomeni, skondenzirani v delu, so povezani tako z referencami, ki so neposredno vplivali na njegov nastanek, kot s tistimi povezavami, ki so bile odkrite šele naknadno. Čudovito je bilo videti umetnika pred trnovskim vitrajem, kako mi je razlagal vanj vpisane vzgibe – od temeljne ikonografije Kristusovega krsta preko Rûmîjevih verzov v skladbi Philipa Glassa Monsters of Grace . Umetnik vse, s čimer se sreča, prepozna kot navzoče v svojem lastnem delu – tako kot v njem prepoznava hkratno sobivanje različnih časov. V geometrijski strukturi barvnih ploskev vitraja na primer prepoznava vez s svojimi slikarskimi začetki, ko je na podoben način strukturiral abstraktne barvne površine v duhu slikarstva sedemdesetih let, kot sta mu dala v Sloveniji pečat Tugo Šušnik in Tomo Podgornik. Pri tem pa citira Eliotove verze iz Štirih kvartetov o hkratnem obstajanju sedanjosti, preteklosti in prihodnosti.

»Vsi simboli živijo v nas, vse to odzvanja,« mi reče Matej Metlikovič v pogovoru. In v njegovem delu znova zaživijo vsi impulzi, ki so oblikovali njegovo senzibilnost: poezija sv. Janeza od Križa, Monteverdijeve Večernice Blažene Device Marije, a tudi ogromno pop kulture, ki je umetnika oblikovala v mladosti in ga navdihuje še danes – Pink Floydi, Leonard Cohen, Jimmy Hendrix, Bob Dylan. Pa spet Messiaen, knjiga Marka Pogačnika o Benetkah, bizantinski mozaiki in ikone …

Studenec milosti z naslovom evocira vodni element in v mnogih segmentih vitraja je ta element evociran tudi z barvami in črtnimi simboli – a celo ta voda je zaobjeta v ognjeno figuro Sonca. Kot bi ta vitraj premoščal nasprotje med krščanskim krstom in gnostičnim ognjenim krstom. Obenem lahko v njem prepoznamo evokacijo vélikih tradicionalnih tém Središča in Osi.

Temeljni modus obstajanja Metlikovičeve umetnosti je solaren. Metlikovič ljubi poletje, ko barve najbolj žarijo, in primerja umetnost z bibličnim gorečim grmom: »Dobro umetniško delo gori in ne zgori.«

Esej je bil napisan 8. 7. 2019 za objavo v katalogu razstave RAZLIČNA IN POVEZANA, Venko Cvetkov, Matej Metlikovič, 18. 09. – 30. 09. 2019, razstavišče Mala stanica – Narodna galerija Republike Severna Makedonija, Skopje.