Morilka muh

 

                                                                                                                                morilka muh

 

                                                                                                                           Branka Kamenšek

 

 

udarim s plastičnim loparčkom

poči in padeš na tla

postaneš črna packa

 

ker sem želela obdržati ta

trenutek zmagoslavja

sem se počutila kot morilka

ki hrepeni po sreči

 

menda si še živ

v svoji hiši sredi mesta

s temnim pohištvom

prekritim s knjigami in figuricami

ki jim samo ti poznaš vrednost

 

ravno v času ko se je sonce ohlajalo

listje pod plastjo mestnega prahu

pa komaj čakalo da zaspi

sem se ustavila pred vrati

in na kljuko obesila

nekaj mesecev brez naju