morilka muh
Branka Kamenšek
udarim s plastičnim loparčkom
poči in padeš na tla
postaneš črna packa
ker sem želela obdržati ta
trenutek zmagoslavja
sem se počutila kot morilka
ki hrepeni po sreči
menda si še živ
v svoji hiši sredi mesta
s temnim pohištvom
prekritim s knjigami in figuricami
ki jim samo ti poznaš vrednost
ravno v času ko se je sonce ohlajalo
listje pod plastjo mestnega prahu
pa komaj čakalo da zaspi
sem se ustavila pred vrati
in na kljuko obesila
nekaj mesecev brez naju
