Amplituda
Neža Zajc
I
Sam ne preprečiš uboja,
a predlagaš glavo milosti
v drevesno votlino
v staro deblo bora
in staro zavetje brez spomina.
Da odmev ne zareže v zrkla,
streči moraš dolgi
večnosti, prodiranja v brlog
živali, ki nikdar ne spi:
tebe gleda, vate zre
v notranjost mrka,
kjer te sram je, strah noči,
kakor vajenega otroka
prebedeti vse mračne dni –
vsa dahnjenja ubiti
vsa šumenja izprositi,
da polegla bi se, preden se zdani,
in ne prestregla nevidnega
vstajenja, in laž in mit.
II
Vstajenjski porog:
preveč blage vode
z neba v sapnik deró;
skrajnost stiske,
da prepadi se odpro,
z gora se stresa groza,
skoz dež se naprej ne vidi,
le nad pogledom obok
presvetlega smrečja v obilju
umaknjenja v tišine,
v notranjost središča,
kjer le še spevi pojo.
III
Izdaja oklepa, školjke,
da obraz je mišljen
brez slehernikovega glasu
v šumenju isker,
ko osamljeno telo
vstaja, se dviga
sredi izpraznjenega upa
in med stražarji zgoraj,
kjer drgeta vse od muke
brez predstave brez podpore
brez slehernega zvoka
nespoznatno luč
besede žalosti s prsti
jasnega v šepetu krika
zlogovano v grlo ponesó:
to je nad-ime odrešenika,
ki za vedno ostaja padel Bog
v sredo trpljenja in obremenitve,
da od udarcev teman je Njegov
glas, vrat in stok.
