Ob up: komunizem
Denis Poniž
V Pragi imajo Čehi, ki so se uspešno otresli komunizma, muzej komunizma. Obiskal sem ga dvakrat, drugič pred nekaj leti, ko me je presenetilo ne le število obiskovalcev, ampak tudi to, da so bili med njimi mnogi starši, ki so pripeljali tja svoje odraščajoče otroke. Iz njihovih pogovorov in razlag sem zlahka razbral, da niso svojega naraščaja pripeljali zato, da bi ga navdušili za zločinsko ideologijo, ki je v dvajsetem stoletju povzročila toliko gorja, ampak zato, da bi jim predstavili perverzno zločinskost sistema, ki je tlačil desetine milijonov Evropejcev in jih tudi (neznano število) spravil na drugi svet.
Slovenci ne potrebujemo muzeja komunizma, vsaj toliko časa ne, dokler smo, cela država in vsi njeni prebivalci, ujetniki te ideologije in njenega perverznega sistema. Slovenija je v tem trenutku muzej komunizma na prostem, skansen komunizma. Pa ne mislimo samo na materialne ostanke sistema, recimo na prečudovito avtobusno postajo v Ljubljani, najlepšem mestu na svetu, ki ga že več mandatov upravlja človek, za katerega se zdi, da je ušel iz kakšnega romana Milana Kundere, pohlepen aparatčik, oboževalec putinovske Rusije. Slovenija se ni otresla komunizma na mentalni ravni, še več, mentalna raven postaja vedno bolj ideološko nestrpna do tistih, ki izražamo odpor do vsega, kar nam ponujajo fanatični častilci sistema in njegovih predstavnikov, za katere obstaja samo ena beseda: zločinski izvajalci zločinskih idej. Častilci zla in njegovih izvajalcev. Oboževalci državnega terorizma.
Na žalost se pred očmi vsega sveta v Sloveniji dogaja sistematična indoktrinacija s komunističnimi idejami, ki se pričenja že v vrtcih in se nadaljuje v osnovni in srednji šoli, svoj vrhunec pa doseže na nekaterih visokošolskih ustanovah. Zastavonoša je zagotovo nekdanja visoka partijska šola tovariša Staneta Dolanca, danes imenovana Fakulteta za družbene vede, ustanova s preko tristo zaposlenimi visokošolskimi učitelji, med katerimi niso redki tisti, ki jih ne bi navdušujoče potrepljal po rami tovariš Stane Dolanc, ampak tudi kakšen še bolj zlohoten prerok propadle ideologije. Pa da ne bomo delali reklame samo tej kovačnici naprednih kadrov, tudi nekatere druge fakultete ljubljanske univerze premorejo faktotume, ki z navdušenjem širijo ideje komunizma, seveda spretno zakrite z drugimi »progresivnimi« ideologijami, ki so v zadnjih desetletjih preplavile globalizirani svet. In prav zato se komunisti in njihovi ponosni nasledniki/priskledniki kot hudič križa bojijo zasebnega šolstva, ki obravnava polpreteklo zgodovino z drugačnimi vatli in komunističnih diktatur ne vidi kot poskusa ustvariti paradiž na Zemlji, ampak kot poskus nasilnega spreminjanja toka zgodovine, kar je značilnost tudi obeh drugih totalitarnih sistemov.
Slovenske javne šole vzgajajo generacije, ki so prepričane, da je bil komunizem, ob vseh »manjših ekscesih«, kot se je izrazil eden od njegovih zagovornikov na tribuni, ki je potekala sredi devetdesetih let v Cankarjevem domu, nekaj dobrega in svetlega. Po mnenju mnogih, tudi na videz resnih in učenih zgodovinarjev, je bil posebej »kvaliteten« jugokomunizem pod vodstvom tovarišev, kot so bili Kidrič, Kardelj in Maček, pa seveda tovariša maršala in njegovega kroga »vizionarjev«, ki so, podobno kot se je to zgodilo v drugih državah, ki jim je vladal rdeči sistem, na srečo konec osemdesetih doživeli moralni in materialni bankrot. Nekateri (pametnejši, zvitejši – Kučan, Živkov, Honecker) so se umaknili bolj ali manj prostovoljno, drugi (trdobučni – Causescu) so končali pod streli.
Vsega tega, namreč moralne zavrženosti in ekonomske katastrofalne nepismenosti tovarišev komunistov slovenski učbeniki ne omenjajo kaj dosti, saj so napisani tako, da ohranjajo mite o socialno pravični in ekonomsko uspešni Jugoslaviji, še manj pa učeča se mladež izve o tem, kaj je komunizem povzročil v Sovjetski zvezi, njenih satelitih, na Kitajskem, v Vietnamu, Laosu, Burmi, na Kubi in v nekaterih drugih južnoameriških državah. Resnice o sedemdesetih in več letih nepopisnega partijsko-državnega terorja, o žrtvah, trpljenju, mučenjih, pobojih (Roland Joffé, The killing fields), komunističnih lagerjih (Solženicin, En dan Ivana Denisoviča, Arhipelag Gulag), smrtonosnih ekonomskih posegih, ki so uničevali cele narode (ukrajinski gladomor) zvedo komaj kaj. Še najmanj pa izvedo o enem od temeljev komunistične represije, o tajni politični policiji (UDV, SDV), o njenih metodah zasliševanj in mučenj, likvidacijah nasprotnikov tudi v tujini, o njenem sodelovanju z evropskimi kriminalnimi mrežami, nezakonitem bogatenju in podobnih prijemih, s katerimi ohranjajo njeni ostanki in nasledniki moč tudi 31 let po zamenjavi političnih sistemov.
In potem pridejo na sceno slovenski mediji, tiskani in tisti, ki novice posredujejo zvočno in slikovno. Po ocenah nepristranskih medijskih strokovnjakov so ti slovenski mediji devetdeset odstotno v službi prikrite komunistične ali protokomnistične propagande. Imajo torej absolutno večino in skoraj totalno posest nad »resnico«, ki jo prirejajo v skladu z navodili levih političnih tovarišev in tovarišic. Očete in matere, »družbenopolitične delavce in delavke« v časopisih, na radiu in javni televiziji so zamenjali sinovi in hčere, ki so z materinim mlekom sesali ideje, ki jih je ves svet, razen nekaj redkih eksotov, od putinske Rusije do Severne Koreje, za zmeraj vrgel na smetišče zgodovine. Seveda so te ideje, kot to velja za vse norosti v zgodovini človeštva, neuničljive, a velika razlika je, če se tega zavedamo in jih nadzorujemo, da se ne razrastejo, jih pospravimo v muzeje, ali pa jim dopuščamo da se, kot je to značilno za Slovenijo, vedno bolj bohotijo, postajajo družbeno sprejemljiva realnost za mlade, ki resničnosti niso doživeli na svoji koži, celo nekaj mitskega, čarobnega in vznemirljivega. Če ne bi bilo tako, noben resen mladenič ali mladenka ne bi oblekel majice s podobo klavcev Tita, Che Guevare, srpa in kladiva, rdeče zvezde ali kakšnega spodbudnega napisa v slogu: »Tito, vrni se!« In pri tem imajo »družbeno politični delavci in delavke« odločilno vlogo. Ne samo da propagirajo, vedno bolj odkrito reklamirajo ideje komunistične »enakosti« (v revščini, nevednosti, bi dodal Hans Magnus Enzensberger, lažnive konstrukte, kot je zapisal Vaclav Havel), še bolj zagreto napadajo vse tiste, ki se s tem ne strinjajo in razkrivajo absurde neokomunistične miselnosti. S svojim pisanjem, nestrpnim, polnim laži in izmišlij, z besednjakom, ki se ga ne bi sramovali najuspešnejši propagandisti vseh treh totalitarizmov, grozijo in žugajo drugače mislečim, izrabijo vsako nerodno potezo svojih nasprotnikov za medijski linč, ki se mora po njihovem končati s policijskimi preiskavami in sodnimi procesi. Njihovi sledilci na družbenih omrežjih pa, ne da bi doživeli ene same samcate sankcije, grozijo z umori, obešanji, metanji v brezna in podobnimi metodami »prepričevanja« nasprotnikov. Objektivnost, ta sveta beseda časnikarskega poročanja, jim je tuja in neznana, na prej omenjeni visoki šoli tovariša Staneta Dolanca jih učijo ravno nasprotno: da so vojaki revolucije, pa naj bo ta revolucija še tako pokvarjena, »naša je«, komunistična. Se potem lahko še kdo čudi, da edino slovenski parlament od vseh evropskih, ni izglasoval resolucije o treh totalitarizmih, komunizem ja za mnoge izvoljene predstavnike slovenskega naroda še vedno neomadeževana svetinja. Ogabno, zavrženo, nečloveško do milijonov žrtev tega sistema.
Če bi vse ostalo samo na ravni ne preveč inteligentne, a kar se da intenzivne pisne in govorjene propagande, pravzaprav hujskaštva in spodbujana nestrpnosti do vsega, kar ni pod vsemi kamuflažnimi opleski pobarvano živo rdeče, bi vse skupaj pogojno lahko uvrstili v nujni obstoj različnosti pogledov kot enega od temeljev demokracije. Vendar se hujskaštvo zagovornikov komunizma (ki ga, taktično, ne imenujejo s to besedo), v tem početju prednjačijo nekateri osebki iz stranke tako imenovanih »socialnih demokratov« in celotna horda mladcev in mladenk iz ultra leve stranke, ne ustavlja samo pri besedah. V posmeh pravni državi, kjer policija in sodstvo nepristransko in profesionalno obravnavata dejanja, ki so kvalificirana kot delovanje v navzkrižju z obstoječimi zakoni in ustavno ureditvijo, slovenska policija in sodstvo delujeta v večini primerov pristransko, ne obravnavata dejanj »levih«, se pravi prikrito komunističnih storilcev, ampak prežita na tiste, ki so popularno poimenovani »desničarji« (po navadi s pridevkom »ekstremni«). Ne trdim, da v Sloveniji ne živijo ekstremni desničarji, a v primerjavi z ekstremnimi levičarji, ki jih je v tem trenutku vsaj tretjina med poslanci slovenskega parlamenta, jih je tako rekoč zanemarljivo malo, obenem so brez vsake realne politične moči. Levi, prikrito komunistični ekstremisti pa nam nameravajo krojiti življenje, ne samo krojiti, tudi zagreniti in če kdo opozori na to stanje, je takoj proglašen za sovražnika ljudstva, ovaden in medijsko linčan.
Komunisti in njihovi potomci sledilci ter občudovalci, so se vedno imeli za večvredne, bolj pomembne, pametnejše, bili so in so še vedno »novi razred« (Đilas), družbena skupina, ki si sme dovoliti vse in ki tudi edina ve, kaj je in kaj ni prav. Večina, ki je po njihovem mnenju tako ali tako bebava, nesposobne refleksije, mora sprejemati njihove odločitve in jim ploskati. Za njihovo koruptivno vladanje je značilno, da nikoli ni mogoče določiti, kje so meje podsistemov, policija in sodstvo, izvršilna in zakonodajna oblast, šolstvo in znanost, kultura in zabava so prepleteni, zadirajo drug v drugega in v taki prepletenosti je ribarjenje v kalnem, kot bi reklo neuko (desno) ljudstvo, modus operandi, zaradi katerega smo na začetku tega zapisa izpostavili misel o Sloveniji kot muzeju komunizma na prostem, muzeju, ki ni muzej, ampak bridka resničnost, v kateri bi vsaj polovica prebivalcev potrebovala zelo krepek šok, da bi se prebudila in resničnost ugledala v njeni resničnosti.
Mogoče bi takrat tudi v Sloveniji lahko dobili muzej komunizma, kamor bi starši vodili svoje mladostnike, da bi ti spoznali, kaj v resnici se je dogajalo, kdo so bile žrtve in kdo rablji. Kajti prav to razmerje in ne samo srp ter kladivo so simbol zavrženega, nečloveškega sistema.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
