Ob up: kulturni boj

 

Ob up: kulturni boj

 

Denis Poniž

 

Bralcev ne mislim dolgočasiti z preobiljem zgodovinskih dejstev, a nekaj jih je vseeno treba izpostaviti, da bo bolj razumljiv sedanji položaj, ko ekstremna levica, podmladek komunistov, kulturni boj zaostruje do skrajnih meja.

Kulturni boj na Slovenskem je star približno devetdeset let. Začeli so ga »napredni« pisatelji, danes bi jih imenovali radikalni levičarji, ki so napadali, takrat samo z besedami, katoliško usmerjene nasprotnike, a tudi liberalce, saj so se navdihovali pri svojih moskovskih učiteljih. Če analiziramo njihove načelne spise, eseje , predvsem pa kritike literarnih del ne-levih pisateljev, zelo hitro opazimo vzorec podcenjevanja, zasmehovanja in nestrpnosti. V reviji Sodobnost, ki jo je urejal vedno uslužni, zato tudi primerno nagrajeni, pisatelj Ferdo Kozak, so napadli nikogar drugega kot hrvaškega pesnika, pisatelja, dramatika in esejista Miroslava Krležo, ki je, luciden kot je bil, hitro spoznal, kakšna nesreča je vpletanje komunistične, boljševiške ideje v kulturo in umetnost. Krleža je bil prevelik zalogaj za »napredne« komuniste, zato so ga po končani vojni sprejeli za svojega, čeprav jim je ves čas dal vedeti, da njihov v resnici ni. A pustimo to zgodbo, ki ima veliko interpretacij, mnoge zvenijo bizarno, mnoge pa so verjetno blizu resnici. Morda dodajmo samo, da je bil Krleža, podobno kot Josip Vidmar, tipična dvoživka, ki je vedno našla svoj habitat, vsak gospodar je bil pravšnji, ker so se jim udinjali na skrivaj, brez velikega pompa, ali pa so govorili in pisali eno, opravljali pa drugo, komunistom všečno raboto.

Kulturni boj se je dodobra razplamtel v času vojne in revolucije, posebej po izsiljeni Dolomitski izjavi, ko je partija prevzela vse vzvode oblasti, med drugim tudi kontrolo nad kulturo in umetnostjo, kar so na svoji koži občutili Javoršek (tedaj še Brejc), Vitomil Zupan, pa še nekateri kulturniki, ki so morali priznati, čeprav s stisnjenimi zobmi in ciničnimi obrobnimi pripombami, da je partija vsemogočna in da edino ona ve, kakšna je prava, napredna, revolucionarna umetnost. Tako imenovana polemika o »partizanski brezi« je dobila dvoumen epilog, saj nihče od umetnikov ni nikoli prav dobro vedel, kaj je prav in dovoljeno in kaj je idejni odklon. Pa so se skoraj vsi zatekli k preizkušenemu sredstvu samozaščite, ki se imenuje samocenzura. Kdor želi izvedeti več o tem, naj prebere razpravo zgodovinarja dr. Aleša Gabriča »Umetnost in politika v partizanski Beli krajini« (Jezik in slovstvo, letnik 44, 1998/99). Zmagovita revolucija je najprej pometla s kulturnimi nasprotniki: ene je likvidirala, drugi so morali pobegniti iz domovine, da so si rešili življenje, nekateri so bili obsojeni na vlogo orwellovskih »neoseb«. A zmagovita revolucija se je eksemplarično bojevala tudi z lastnimi »odpadniki«, nekateri od njih so končali v »normalnih« zaporih, drugi, recimo Ludvik Mrzel, so občutili vse »radosti in sladkosti« Golega otoka.

Tako je po vojni, po revolucionarnem prevzemu oblasti, kulturni boj dobil nov polet in nove razsežnosti. Inspirirala ga je boljševistična revolucija, ždanovska dogma o socialističnem realizmu kot umetnosti, ki bo odrešila svet, eshatološka utopija par excellence, ki se je po razkolu med Titom in Stalinom počasi pričela razblinjati, vsak dan je bilo dovoljeno nekaj novega in celo z zahodno kulturo in umetnostjo je bil vzpostavljen dialog, čeprav nemalokrat v škodo zahodne, »dekadenčne« umetnosti. Ni pa se razblinila ideja o novi, revolucionarni umetnosti, ki bo preglasila dekadentno in kozmopolitsko (tudi drugi epitet je imel slabšalni pomen!) umetnost gnilega Zahoda in njegovih zblojenih umetnikov. Kdor ni verjel v to dogmo, je hitro spoznal, da se z revolucionarno oblastjo ni pametno bosti, še manj šaliti. Partijski kulturniški čistuni kot so bili Miško Kranjec, Ivan Bratko in Anton Ingolič, ki jih je idejno usmerjal  »filozof« Boris Ziherl, so budno pazili, da ne bi Slovenci prebrali ali v gledališču videli kaj svetlim revolucionarnim idejam nasprotnega. Ampak tovariši revolucionarni cenzorji so se starali, svet  in prihajajoči pisateljski rodovi se ni menil zanje, evropska kultura in umetnost pa sta tako ali tako hodili svoja neodvisna pota, celo veliki Jean Paul Sartre je spoznal, da je stalinizem hud in spačen odvod tiste revolucije, o kateri je sam sanjal in sanje filozofsko utemeljeval v svojih literarnih in filozofskih spisih. Slovenskim revolucionarnim očetom so se začeli upirati njihovi sinovi, sprva še pod zastavo revolucije, potem pa vedno manj odvisni od dogem, ki naj bi urejale kulturno in umetniško življenje. Postajali so vedno bolj neukročeni in samosvoji, svoje ideje so črpali iz stvarnosti, ki ni bila niti najmanj rožnata in veliki cilji socialistične revolucije so se neprestano odmikali v megleno prihodnost. Pisali so, kar so mislili, da morajo pisati, vedno bolj notranje osvobojeni in samosvoji, od Ade Škerl in Daneta Zajca do Gregorja Strniše in Marjana Rožanca. Pa je bilo treba po vrsti ukiniti Mladinsko revijo, Besedo, Revijo 57 in končno najbolj nevarne, samosvoje in intelektualno neodvisne Perspektive, kulturni boj je dobil nove oblike in socialistični borci nove taktike. Ker se je prav času Perspektiv pričelo prvo globalno gibanje, ki je etablirano kulturo zamenjalo za pop umetnost, prineslo pa tudi močne socialne pretrese, je bila ukinitev Perspektiv in Odra 57 zgolj Pirova zmaga tovarišev revolucionarjev, ki jih je vedno bolj pestila ekonomska kriza, saj kardeljanski samoupravni socializem nikakor ni dajal posebnih pozitivnih rezultatov, Jugoslavija  pa se je držala nad vodo zgolj z enormnimi zahodnimi krediti. Kulturni boj se je počasi, a zanesljivo pogrezal v zaodrje dogajanja, posamezni poskusi oživiti ga in znova vzpostaviti prejšnje stanje, ko je partija preko svojih ideoloških vzvodov edina vedela, kaj je prava kultura in umetnost, so klavno propadli. Partijski apeli (Tito-Dolančevo pismo, Šuvarjeva Bela knjiga) so bili bolj lajanje v luno kot navodila, kako v kulturnem boju premagati vedno bolj »predrzne« nasprotnike. Propadla je tudi bankrotirana država Jugoslavija, na žalost v krvi in ognju, kar pa, če smo  malce cinični, na Balkanu ni nič novega in presenetljivega. Tovariši komunisti so se v tem času, torej v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, bolj ukvarjali s transferjem nakradenega in s tihotapskimi posli pridobljenega denarja na off shore račune, kot pa z umetnostjo in kulturo. Nerganje in protestiranje nekaterih partijskih »kulturnikov« ob nastanku Nove revije je bilo bolj podobno bevskanju na verigo privezanega psa čuvaja, ki to počne iz naveličanosti, kot pa resnemu nasprotovanju. Tovariši revolucionarni kulturniki in umetniki so bili utrujeni od kulturnega boja in ne posebej navdušeni za njegovo nadaljevanje. Idej tako ali tako niso imeli, vse, kar so znali, je bilo dolgočasno ponavljanje obrabljenih fraz o kulturi za delovnega človeka in tako naprej. Duh resnične kulturne in umetniške pluralnosti je bil vedno bolj dejstvo in ne samo pobožna želja drugorazrednih in neprivilegiranih. Začeli smo, to je samo en primer, ki ilustrira tedanje stanje, spoznavati do tedaj »prepovedano« in prekleto zdomsko literaturo, posebej tisto iz argentinskega kulturnega kroga. Z drugimi besedami: v Slovenijo se je pospešeno vračala normalnost, ki dolga leta ni imela domovinske pravice.

Z osamosvojitvijo se je zdelo, da je kulturni boj končan. Zdelo se je tudi, da so mogoča sobivanja različnih svetovnonazorskih konceptov, kakor jih zagovarjajo umetniki in teoretiki umetnosti. A levi kulturni ekstremisti, nosilci radikalnih idej, med katerimi je najbolj izpostavljena tista o »urbani kulturi«, so se samo potuhnili, ne nazadnje so bili resnično osupli (tako mi je priznal v pozni nočni uri in v objemu alkoholnih hlapov eden od njih) nad bliskovitim razpadom države, ki ji je bil prerokovan, kot Tretjemu rajhu in Mussolinijevemu imperiju, pa Sovjetski zvezi, tisočletni obstoj, njim pa udobni položaji v družbi, blagostanje in nedotakljivost. A kdor je mislil, da je kulturnega boja konec in da so levičarski revolucionarji in njihovi sledilci spoznali,  da so dokončno zavozili svoje grandiozno podjetje, se je motil. Ne samo omenjen koncept »urbane kulture«, ki je, ker je leva, progresivna in kozmopolitska (zdaj je epitet uporabljen kot nekaj pozitivnega ) in torej večvredna od nazadnjaške »ruralne«, predvsem položaj umetnika v družbi je spet pričel dobivati stare vzorce, ki jih je narekoval prav kulturni boj. Ker je bila po mnenju levih kulturnih borcev urbana kultura in njena umetnost edina prava kultura in umetnost, njeni predstavniki pa so samo patentirani levičarski priskledniki, bi jo morala družba, se pravi državni proračun, ki ga na vse mogoče načine polnijo davkoplačevalci, brezrezervno podpirati in jo brez odvečnih vprašanj postaviti kot edini veljavni kriterij, kaj je »prava« umetnost. Pravzaprav se je od mrtvih vstali kulturni boj v začetku tega tisočletja odkrito prelevil v kulturno okupiranje prostora, ki bi moral biti namenjen vsem, ki vanj vstopajo z enakimi možnostmi. Progresivna in radikalno leva kulturna srenja pa je sistematično zasedla prostor, ki naj bi bil prostor vseh ustvarjalcev  v različnosti posameznih konceptov, idej, pogledov in hotenj, mu vsilila svoj pravila in spletla domišljeno mrežo soodvisnosti in medsebojnega »daj-dam« poslovanja. Tiste redke umetnike in kulturne delavce, ki niso pristali na tak »poslovni model«, so utišali ali marginalizirali, metode »nevtraliziranja« so bile včasih prav srhljive, a o tem se ne govori in ne piše, vsaj javno ne, ker je leva kulturniška scena zlizana z večino prav tako levih medijev, ki pišejo samo tisto, kar želijo slišati levi bralci in poslušalci.

Zadnji dve leti, ko kulturni minister ni bil zapriseženi levičar, pa se je kulturni boj znova razplamtel z vso silovitostjo. Že samo domneva, da bo za levo kulturno sceno manj denarja (pa ga ni bilo manj, ampak več!) je sprožila novo ofenzivo, v kateri je sodelovalo vse »kar leze ino gre« z levega kulturnega pola, svoj »boj« so opravičevali z »diktaturo«, ki se je zgrnila na uboge Slovence in še posebej na uboge leve kulturnike. O nekaterih neokusnih in gnusnih oblikah te »svete levičarske vojne« proti drugače mislečim je bilo že marsikaj rečenega in zapisanega, a nihče od provokatorjev ni doživel sankcij, nasprotno nova levičarska vladna garnitura jih bo celo nagradila s še več denarja in novimi privilegiji. In tako bodo lahko svoj kulturni boj nadaljevali še z večjo silovitostjo in brezobzirnostjo, obenem pa sistematično dekonstruirali sleherne estetske, etične in moralne norme, na katerih počiva (ali, bolje rečeno, je počivala) ta civilizacija in ki so inspirirale umetniške koncepte od antičnih Aten do naših dni. Kajti samo oni vedo, kaj je prava umetnost, samo oni so poklicani, da jo razlagajo vsem neukim osebkom in njihova sveta pravica je, da jih davkoplačevalci podpirajo, ko »garajo« in »se mučijo« s svojo umetnostjo, kakršno je donedavna prodajal tudi mladenič s Tivolske 44 ali njegov že pokojni mentor.