Pesnik in naš čas

470

                                                                                                                            

                                                                                                                               Hermann Hesse

 

                                                                                                                              Pesnik in naš čas

 

                                                                                                             iz nemščine prevedel Sergej Valijev

 

Ko je pred nekaj meseci umrl pesnik Rilke, smo lahko v odzivih sveta kulture – deloma v njegovem molku, še bolj pa v njegovih besedah – jasno videli, da je v našem času pesnik kot najčistejši tip poduhovljenega človeka potisnjen v brezzračen prostor med svetom strojev in svetom intelektualnega vrveža, s čimer je obsojen na zadušitev.

Toda nimamo pravice, da zaradi tega obtožujemo ta čas. Ta čas ni niti slabši niti boljši, kot so bili drugi časi. Ta čas so nebesa za tistega, ki deli njegove cilje in ideale, in pekel za tistega, ki se jim upira. Ker se pesnik, če želi ostati zvest svojemu izvoru in poslanstvu, ne sme predano vključiti niti v svet z uspehom omamljenega industrijskega in organizacijskega obvladovanja življenja niti v svet racionaliziranega ukvarjanja z duhovnim, ki denimo obvladuje naše univerze, ampak sta njegova edina naloga in edino poslanstvo v tem, da je služabnik, vitez in zagovornik duše, spoznava, da je v današnjem trenutku obsojen na samoto in trpljenje, ki ni namenjeno vsakomur. Vsi se upiramo trpljenju, vsakdo izmed nas ima rad svoj mirni, topli kotiček na tem svetu in mu je všeč, če ga okolica razume in potrjuje. Tako tudi vidimo, da se večina današnjih pesnikov (in njihovo število nikakor ni majhno) prilagaja času in njegovemu duhu. Prav ti pesniki na površini dosegajo največje uspehe. Drugi pa umolknejo in tiho propadejo v brezzračju tega pekla.

Spet nekateri drugi pa, in njim je pripadal Rilke, vzamejo trpljenje nase, se podredijo usodi in se ne upirajo temu, da je pred njihovimi očmi krona, ki so jo drugi časi hranili za pesnike, v današnjem času postala trnova krona. Te pesnike občudujem, ljubim jih in želim biti njihov brat. Trpimo – a ne zato, da bi protestirali in žalili. Dušimo se v zraku sveta strojev in barbarskih potreb, ki ga ne moremo dihati. Ta svet nas obdaja, toda mi nismo ločeni od celote, ampak sprejemamo trpljenje v tej zadušljivosti kot svojo vlogo v usodi sveta, kot svoje poslanstvo, kot svoj preizkus. Ne verujemo v nobenega izmed idealov našega časa, niti v ideal diktatorjev in boljševikov, niti v ideal profesorjev ali tovarnarjev. Verujemo pa, da je človek nesmrten in da lahko njegova podoba okreva po vsakem iznakaženju in se vrne čista iz vsakega pekla. Verujemo v dušo, v njene pravice in potrebe, ki nikoli ne morejo umreti, tudi če je še tako dolgo in neusmiljeno zatirana. Svojega časa ne želimo pojasniti, izboljšati ali ga poučevati, ampak poizkušamo z razkritjem svojega trpljenja in svojih sanj ponovno razpreti svet podob, svet duše, svet doživljanja. Te sanje so deloma strašne nočne more in te podobe so deloma grozljive, a ne smemo jih olepševati, ničesar ne smemo zamolčati in prekriti z lažmi. Ne smemo prikrivati, da je duša človeštva v nevarnosti, stoječa na robu prepada. Toda prav tako ne smemo skrivati, da verujemo v njeno nesmrtnost.

(1927)