Franz Kafka
Preizkus (1)
Služabnik sem, vendar nimam dela. Plašen sem in se ne silim v ospredje – da, niti v vrsti se ne prerivam z drugimi, toda to je le en razlog za moje brezdelje, mogoče pa celo sploh nima nič z mojim brezdeljem, a bistvo je vsekakor v tem, da me ne pokličejo v službo, drugi pa so bili poklicani, čeprav se za to niso potegovali bolj od mene in morda sploh niso imeli želje, da bi bili poklicani, medtem ko sem si jaz tega vsaj včasih res močno želel.
In tako ležim na pogradu v sobi za služinčad, pogledujem proti strešnim tramovom, zaspim, se prebudim in spet zaspim. Včasih grem prek ceste v gostišče, kjer točijo kislo pivo, nekajkrat sem ga kakšen kozarec iz odpora že odlil stran, nato pa pil naprej. Rad sedim tam, saj lahko izza zaprtega malega okna gledam proti oknom naše hiše, ne da bi me kdo opazil. Saj se ne vidi veliko, mislim, da so sem, na cesto, obrnjena le okna hodnikov, pa še ti hodniki ne vodijo do stanovanj gospode. Morda pa se tudi motim, toda nekdo mi je nekoč, ne da bi ga sam vprašal o tem, tako zatrdil in splošen vtis tega hišnega pročelja to potrjuje. Okna se le redko odprejo in ko se, jih odpre eden izmed služabnikov in se nasloni na okenski zidec, da se za trenutek razgleda. Torej so to hodniki, kjer ga ne morejo presenetiti. Sicer pa teh služabnikov ne poznam, saj tisti služabniki, ki so stalno zaposleni zgoraj, ne spijo v isti sobi kot jaz, ampak drugje.
Nekoč, ko sem prišel v gostišče, je na mojem opazovališču že sedel nek gost. Nisem si upal natančno pogledati tja in sem se želel kar med vrati obrniti in oditi. Toda gost me je poklical k sebi in izkazalo se je, da je tudi on služabnik, ki sem ga bil enkrat že nekje videl, do sedaj pa z njim še nisem spregovoril. »Zakaj želiš oditi? Sedi sem in pij. Jaz plačam.« In tako sem prisedel. Nekaj me je spraševal, a nisem mu znal odgovoriti, saj vprašanj sploh nisem razumel. Zato sem dejal: »Zdaj ti je verjetno žal, da si me povabil. Šel bom.« In že sem želel vstati, toda on je segel z roko čez mizo in me potisnil nazaj dol: »Ostani,« je rekel, »to je bil le preizkus. Kdor na vprašanja ne odgovori, je preizkus opravil.«
Skupnost (2)
Pet prijateljev nas je. Eden za drugim smo prišli iz hiše: najprej je prišel ven prvi in se postavil poleg vrat, nato je odznotraj prišel, ali bolje, se pridrsal tako lahkotno kot kroglica živega srebra, drugi in se postavil zraven prvega, nato tretji, potem četrti in zatem še peti, tako da smo naposled stali v vrsti. Ljudje so postali pozorni na nas, kazali so na nas in govorili: »Teh pet je ravnokar prišlo iz hiše.« Od tedaj živimo skupaj in to bi bilo prav mirno življenje, če se nam ne bi nenehno želel pridružiti še šesti. Stori nam nič ne, a vseeno je nadležen in to zadošča. Kaj pa sili tja, kjer ga nočejo sprejeti! Ne poznamo ga in ga ne želimo sprejeti k sebi. Tudi nas pet prej ni poznalo drug drugega in če kdo hoče, se tudi zdaj ne poznamo, toda kar je mogoče in dovoljeno nam petim, za tega šestega ni mogoče in mu ni dovoljeno. Vrh tega pa je nas pet in nočemo, da bi nas bilo šest. Kakšen smisel neki pa naj bi sploh imelo takšno skupno preživljanje časa? Saj tudi za nas pet nima nobenega smisla, a mi smo že ravno skupaj in lahko tako ostanemo, ne želimo pa si, da bi se nam pridružil še kdo, prav zaradi naših izkušenj ne. Kako pa naj vse to pojasnimo temu šestemu? Dolga pojasnjevanja bi pomenila že skoraj nekakšen sprejem v naš krog, zato mu raje nič ne pojasnjujemo in ga ne sprejmemo. S komolcem ga sunemo stran, naj se še tako šobi. A tudi če ga še tako podimo stran, se vselej vrne.
(1) Črtica je nastala septembra 1920 ali nekoliko pozneje, naslov ji je dal Max Brod.
(2) Črtico je tako naslovil Max Brod. Nastala je konec septembra 1920.
iz nemščine prevedel Sergej Valijev
