Odlomek z naslovom Pridiga o ognju je tretji spev pesnitve Toneta Rodeta Nablus.
Pridiga o ognju
Tone Rode
G:
Šotor potoka je oskrunjen: zadnji prsti listja
se držijo mokrega brega in se vanj utapljajo.
S šilcem žganja loviš gnilo rastje lenega toka.
Komarji ti ne dajo miru, ko na dnu iščeš
meče in monštrance nekega mračnega časa.
Rja se zdi sovražnica železa,
a je obramba in uteha.
Tišina ni tihota.
Tihota ni čuječnost.
Čuječnost ni pozornost.
Pozornost ni kontemplacija.
Molk je rja postanega nabrežja.
M:
strah
ptica
s plota
nezavednega
(strah)
prodri
v neznano
globino gorja
(strah)
išči
rabljevo mater
in očeta zla
(strah)
molči
prisluhni
poslušaj
(…..)
govori
naj
temá
MRAK
G:
Prva ovira je snov. (1)
Ostati cel, krvav, mesen,
z osem tisoč brbončic na jeziku,
z avtorsko polo orgazmov na vidiku,
s polnim želodcem,
omamljenim sluhom,
zadovoljenim vidom,
z razdraženim živčevjem
in nenasitno slo po užitku.
Strah pred razpadom telesa.
Zdravje za vsakršno ceno.
Skrb za mišice, obline, dojke,
za ustnice, noge, lasišče,
za ravno prav ožgano polt.
Malikovanje prhljaja planeta,
ki terja kri, oko za oko.
Odmri. Odmri zemskemu prahu.
Saj ne živiš samo od kruha,
ampak od besed, ki izhajajo iz ust,
ki dajejo in vse v bivanje izrekajo.
Ž:
zaspal češmin
je v sok oblitih korenin
bolan od buljenja
si si s kapalko navlažil oči
umetnih solz
ne moreš skriti z lečami
lic ne namočijo
sledi ne puščajo
v gube ne tečejo
v nič ne strmijo
se nič ne čudijo
nikoli ne zbledijo
jok
je sok
sreče
žalosti
izgube
olajšanja
dotika
stika
tlenja
občutljivosti
spomladi se češmin
iz korenin zbudi
tebe ki brez
spomina greš
urok odseva zasvoji
odtujenosti apatije
odsev obličja
te nikoli ne obsije
G:
Druga ovira je um.
Ko te snov ne veže več,
zletiš na vrh svojega templja.
Tam si sam zase vzvišen,
v osišču samovolje,
takšen kot hočeš biti,
ostalim v zgled, poznan
in prepoznaven, tam si zares
prav dobro upodobljen
močan, oblasten, z lastno silo
utemeljen po lastni želji.
Da bi izzval naravo,
ki se ne podreja,
se poženeš dol:
Kdo te bo nosil na rokah,
da z nogo ne udariš ob kamen?
Tisti, ki je skočil s templja prvi!
Ta, ki v prepadu živi,
za jok in škripanje z zobmi,
za absolutni mraz odsotnosti,
za zeničen črni večni plamen.
Odmri. Odmri sebi, baalu, (2)
narcisu v zrcalu.
Verjemi, da si ustvarjen.
Bodi v spoznanju drugega ob sebi
in tretjega nad nami – ozdravljen.
M:
Za bregovi svete gore
muca skriva klobčič volne.
Nit se vije po pobočjih
tja do tvoje stekle duše.
Ko napne se kakor struna,
kljuje kakor krokar zna.
Gnojne rane šiv napenja.
Trga. Te ujetega ima.
G:
Tretja ovira je duh.
Ko upogneš um in snov
spoznaš sveto dolžnost.
Človeštvu odrečeš svobodo,
da ga boš vodil v popolnost.
Ker znaš, česar nihče ne zna,
si zaslužiš nad vsemi gospostvo.
V plemeniti oblastiželjnosti
si podrediš ljudi,
da jih prisiliš v odličnost.
In vzvišen cilj posveti
zmotno sredstvo.
To je tako,
kakor pred zlom
poklékniti, ga počastiti,
priznati, da je dobro brez moči
in da je zlo gibalo stvarnosti,
ki jo lomi pestnjak
in jo kroji samo rezilo.
Odmri. Odpovej se napuhu,
vlogi popravljanja sveta,
sociopatskemu ciniku
v šemi ubožnega vrača,
družbenemu inženirju
z dušo vznesenega umetnika.
Povej, komu boš služil?
(vedno boš nekomu služil!)
Glasu rahlega šepeta (3)
ali viharju, potresu in ognju,
ki gospodujejo svetu?
M:
Ne gre drugače, kakor da se strezniš.
Da poloviš strahove s streh.
Ugotoviš, da se nebo vrti brez tebe.
Da se gnoji ta svet, ker je pribit na greh.
Zastonj si vzel, zastonj jemal.
Tako si lažejo zemski veljaki.
Lovijo sence z raja v skrinje.
In snubijo prepričane z letaki.
Pred zdrsom v grob ali v kurišče,
kamor gre vsak od nas po vrsti,
vprašanje bo, ali si mrtev smrti,
in ne, če v žari ali v krsti.
NOČ
G:
Cirkus je razpel šotor čez mesto. (4)
Kje je dobri Samarijan?
Ta rod ga je pregnal.
In z njim naravo.
Pripravlja se za karneval,
ki bo nocoj na ulici v puščavo.
Po Seni plove špirovec požgane katedrale.
Tla trgov, gledališč, plesišč, svetišč
kropi kri novih Janezov Krstnikov.
Tri leta se že skrivamo doma pred kugo,
ki nas drámi, a nas ne zbudi.
Nekje v vsakem domu je točka,
okoli katere se stvarnost vrti.
Je presečišče pravokotnih prémic.
Alfa in omega. Cardia in logos.
Razpoka za odrešenjski klin.
Mi pa, brezdomci v lastni hiši,
kakor ranjenci v gostišču,
obtoženci na smrt
pred katafalkom,
čakamo pred vrati v vrt.
Iz dneva v dan
nasedamo lažem,
da je za nas zaprt.
Ž:
danes še droni
sklanjajo krila h tlom
in se upirajo letu
slutijo
skorajšnji tresk
zlega z zlom
šestilo
čop
pero
vodovje
kopno
svod
spomin
razum
uho
plevel
nepenthes
bor
kaj vse bo
tnalo kladivu
in dletu
da se bo znašlo
med njima
zgrmelo na tla
ko bo v poslednjem
spopadu predrta
mrena neba
o svetlo počelo
vsemirja
nad njim
nakloni nam
mir skladje
sonca in senc
pomladi
in pozebe
počitka in znoja
saj še drobnjak
vijolično cveti
ko raste iz gnoja
ZORA
G:
In ti, ki se obremenjuješ z glasom
onkraj sten, ti, ki pogrešaš najgloblji krik,
pravi odnos, prvi nagib: »Kaj hočeš?«
»Življenje! Večno hočem živeti!«
»Razumeš, da moraš najprej umreti? (5)
Šele takrat veš po čem hrepeneti.«
M:
Kdo si,
Kalemegdanova hči?(6)
Kalčki tvojega ponosa
padajo na ikone
duhovnih mater in očetov,
tvoj molek je stkan
iz prebodenih src
in kužnih znamenj,
iz oči, ki se stapljajo
z lestenci, v enem,
v trojem, v mnoštvu
in uboštvu duše.
Ona ne ve,
ne vidi onkraj
zastora podobe,
ona verjame
z močjo za skok
v neznano,
si upanje zasluži,
ker si ga v veri
zase vzame.
Kjer te razum zavaja,
predsodek in podcenjevanje,
škandal bohotnega telesa,
žnablji na botoksu
prsi z dodatki,
ne prezri poljubov
za oboke svetišč,
solzá za obličja,
v katere pogled vstopa
skozi zastor smrti
in presega usodnost
izvirnega prepada.
Pogled na življenje
od konca nazaj:
to je tvoja
vesela novica.
Rešena si,
čeprav v hrupu
Beograda,
četudi pod težo
človeškega greha.
Vem, kdo si,
Kalemegdanova hči.
Verjameš v dar.
Zato si žena odrešenja.
G:
Iskala si boga v človeku,
preobrazi naj se svet okoli tebe,
um zna pačiti spomine,
ne meni se za Apolónove poteze.
On pa se ti ni razkril v poljubu,
ne v vročem telesu, tebi po okusu,
ni se razodel Jaz sem, ki sem
v gorečem grmu,
pri vodnjaku v Nablusu,
ko si hotela od žalosti umreti,
se ti je odkril Jaz sem,
ki govorim s teboj.(7)
Šele takrat si začela živeti.
Povedal ti je vse, kar si storila.
Zaupala si mu, kar te skeli.
In kakor nevesti v šotoru,
na sedmi dan poročnega obreda,
ti je odgrnil tančico izpred oči.
Ker te je ljubil prvi, veš, kdo hočeš biti.
Zdaj veš koga hočeš vso večnost ljubiti.
Ž:
V Kartagino sem potem prišla
z zlomljenimi nohti
izsušenimi prsmi
s pošvedranimi škornji
iz španskega usnja
z razpokanimi stopali
od zbeganih poti
jadram v nevihto
da se prerodim
V ognju v ognju v ognju v ognju
O Gospod Ti me ruvaš
O Gospod Ti ruvaš
v ognju
OPOMBE
(1)Vladimir Solovjov, Predavanja o Bogočloveštvu.
Mr 1,12.13; Lk 4,1–13.
(2)Andrej Rozman Roza po Bertoltu Brechtu, Baal.
(3) 1 Kr 19, 12
(4) Bob Dylan, Desolation Row.
(5) Sören Kierkegaard, Duh je, ki oživlja.
(6) Srečanje v pravoslavni cerkvi.
(7) Jezus se Samarijanki ne razodene samo kot Izraelov Bog (JHVH), Jaz sem, ki sem, vendar kot Bog, ki išče osebni stik s človekom, kot Jaz sem, ki govorim s teboj.
