Pridiga o ognju

439

Odlomek z naslovom Pridiga o ognju je tretji spev pesnitve Toneta Rodeta Nablus.

 

                                                                                                                              

                                                                                                                                Pridiga o ognju

 

 

                                                                                                                                   Tone Rode

 

 

 

G:

Šotor potoka je oskrunjen: zadnji prsti listja

se držijo mokrega brega in se vanj utapljajo.

S šilcem žganja loviš gnilo rastje lenega toka.

Komarji ti ne dajo miru, ko na dnu iščeš

meče in monštrance nekega mračnega časa.

Rja se zdi sovražnica železa,

a je obramba in uteha.

Tišina ni tihota.

Tihota ni čuječnost.

Čuječnost ni pozornost.

Pozornost ni kontemplacija.

Molk je rja postanega nabrežja.

 

 

M:

strah

 

ptica

s plota

nezavednega

 

(strah)

 

prodri

v neznano

globino gorja

 

(strah)

 

išči

rabljevo mater

in očeta zla

 

(strah)

 

molči

prisluhni

poslušaj

 

(…..)

 

govori

naj

temá

 

MRAK

 

G:

Prva ovira je snov.  (1)

Ostati cel, krvav, mesen,

z osem tisoč brbončic na jeziku,

z avtorsko polo orgazmov na vidiku,

s polnim želodcem,

omamljenim sluhom,

zadovoljenim vidom,

z razdraženim živčevjem

in nenasitno slo po užitku.

Strah pred razpadom telesa.

Zdravje za vsakršno ceno.

Skrb za mišice, obline, dojke,

za ustnice, noge, lasišče,

za ravno prav ožgano polt.

Malikovanje prhljaja planeta,

ki terja kri, oko za oko.

 

Odmri. Odmri zemskemu prahu.

Saj ne živiš samo od kruha,

ampak od besed, ki izhajajo iz ust,

ki dajejo in vse v bivanje izrekajo.

 

 

Ž:

zaspal češmin

je v sok oblitih korenin

 

bolan od buljenja

si si s kapalko navlažil oči

 

umetnih solz

ne moreš skriti z lečami

 

lic ne namočijo

sledi ne puščajo

 

v gube ne tečejo

v nič ne strmijo

 

se nič ne čudijo

nikoli ne zbledijo

 

jok

je sok

 

sreče

žalosti

 

izgube

olajšanja

 

dotika

stika

 

tlenja

občutljivosti

 

spomladi se češmin

iz korenin zbudi

 

tebe ki brez

spomina greš

 

urok odseva zasvoji

odtujenosti apatije

 

odsev obličja

te nikoli ne obsije

 

G:

Druga ovira je um.

Ko te snov ne veže več,

zletiš na vrh svojega templja.

Tam si sam zase vzvišen,

v osišču samovolje,

takšen kot hočeš biti,

ostalim v zgled, poznan

in prepoznaven, tam si zares

prav dobro upodobljen

močan, oblasten, z lastno silo

utemeljen po lastni želji.

Da bi izzval naravo,

ki se ne podreja,

se poženeš dol:

Kdo te bo nosil na rokah,

da z nogo ne udariš ob kamen?

Tisti, ki je skočil s templja prvi!

Ta, ki v prepadu živi,

za jok in škripanje z zobmi,

za absolutni mraz odsotnosti,

za zeničen črni večni plamen.

 

Odmri. Odmri sebi, baalu,  (2)

narcisu v zrcalu.

Verjemi, da si ustvarjen.

Bodi v spoznanju drugega ob sebi

in tretjega nad nami – ozdravljen.

 

 

M:

Za bregovi svete gore

muca skriva klobčič volne.

 

Nit se vije po pobočjih

tja do tvoje stekle duše.

 

Ko napne se kakor struna,

kljuje kakor krokar zna.

 

Gnojne rane šiv napenja.

Trga. Te ujetega ima.

 

 

G:

Tretja ovira je duh.

Ko upogneš um in snov

spoznaš sveto dolžnost.

Človeštvu odrečeš svobodo,

da ga boš vodil v popolnost.

Ker znaš, česar nihče ne zna,

si zaslužiš nad vsemi gospostvo.

V plemeniti oblastiželjnosti

si podrediš ljudi,

da jih prisiliš v odličnost.

In vzvišen cilj posveti

zmotno sredstvo.

To je tako,

kakor pred zlom

poklékniti, ga počastiti,

priznati, da je dobro brez moči

in da je zlo gibalo stvarnosti,

ki jo lomi pestnjak

in jo kroji samo rezilo.

 

Odmri. Odpovej se napuhu,

vlogi popravljanja sveta,

sociopatskemu ciniku

v šemi ubožnega vrača,

družbenemu inženirju

z dušo vznesenega umetnika.

Povej, komu boš služil?

(vedno boš nekomu služil!)

Glasu rahlega šepeta (3)

ali viharju, potresu in ognju,

ki gospodujejo svetu?

 

 

M:

Ne gre drugače, kakor da se strezniš.

Da poloviš strahove s streh.

Ugotoviš, da se nebo vrti brez tebe.

Da se gnoji ta svet, ker je pribit na greh.

 

Zastonj si vzel, zastonj jemal.

Tako si lažejo zemski veljaki.

Lovijo sence z raja v skrinje.

In snubijo prepričane z letaki.

 

Pred zdrsom v grob ali v kurišče,

kamor gre vsak od nas po vrsti,

vprašanje bo, ali si mrtev smrti,

in ne, če v žari ali v krsti.

 

NOČ

 

G:

Cirkus je razpel šotor čez mesto. (4)

Kje je dobri Samarijan?

Ta rod ga je pregnal.

In z njim naravo.

Pripravlja se za karneval,

ki bo nocoj na ulici v puščavo.

Po Seni plove špirovec požgane katedrale.

Tla trgov, gledališč, plesišč, svetišč

kropi kri novih Janezov Krstnikov.

Tri leta se že skrivamo doma pred kugo,

ki nas drámi, a nas ne zbudi.

Nekje v vsakem domu je točka,

okoli katere se stvarnost vrti.

Je presečišče pravokotnih prémic.

Alfa in omega. Cardia in logos.

Razpoka za odrešenjski klin.

Mi pa, brezdomci v lastni hiši,

kakor ranjenci v gostišču,

obtoženci na smrt

pred katafalkom,

čakamo pred vrati v vrt.

Iz dneva v dan

nasedamo lažem,

da je za nas zaprt.

 

 

Ž:

danes še droni

sklanjajo krila h tlom

in se upirajo letu

 

slutijo

skorajšnji tresk

zlega z zlom

 

šestilo

čop

pero

 

vodovje

kopno

svod

 

spomin

razum

uho

 

plevel

nepenthes

bor

 

kaj vse bo

tnalo kladivu

in dletu

 

da se bo znašlo

med njima

zgrmelo na tla

 

ko bo v poslednjem

spopadu predrta

mrena neba

 

o svetlo počelo

vsemirja

nad njim

 

nakloni nam

mir skladje

sonca in senc

 

pomladi

in pozebe

počitka in znoja

 

saj še drobnjak

vijolično cveti

ko raste iz gnoja

 

ZORA

 

G:

In ti, ki se obremenjuješ z glasom

onkraj sten, ti, ki pogrešaš najgloblji krik,

pravi odnos, prvi nagib: »Kaj hočeš?«

»Življenje! Večno hočem živeti!«

»Razumeš, da moraš najprej umreti? (5)

Šele takrat veš po čem hrepeneti.«

 

 

M:

Kdo si,

Kalemegdanova hči?(6)

Kalčki tvojega ponosa

padajo na ikone

duhovnih mater in očetov,

tvoj molek je stkan

iz prebodenih src

in kužnih znamenj,

iz oči, ki se stapljajo

z lestenci, v enem,

v trojem, v mnoštvu

in uboštvu duše.

 

Ona ne ve,

ne vidi onkraj

zastora podobe,

ona verjame

z močjo za skok

v neznano,

si upanje zasluži,

ker si ga v veri

zase vzame.

 

Kjer te razum zavaja,

predsodek in podcenjevanje,

škandal bohotnega telesa,

žnablji na botoksu

prsi z dodatki,

ne prezri poljubov

za oboke svetišč,

solzá za obličja,

v katere pogled vstopa

skozi zastor smrti

in presega usodnost

izvirnega prepada.

 

Pogled na življenje

od konca nazaj:

to je tvoja

vesela novica.

 

Rešena si,

čeprav v hrupu

Beograda,

četudi pod težo

človeškega greha.

 

Vem, kdo si,

Kalemegdanova hči.

Verjameš v dar.

Zato si žena odrešenja.

 

 

G:

Iskala si boga v človeku,

preobrazi naj se svet okoli tebe,

um zna pačiti spomine,

ne meni se za Apolónove poteze.

On pa se ti ni razkril v poljubu,

ne v vročem telesu, tebi po okusu,

ni se razodel Jaz sem, ki sem

v gorečem grmu,

pri vodnjaku v Nablusu,

ko si hotela od žalosti umreti,

se ti je odkril Jaz sem,

ki govorim s teboj.(7)

Šele takrat si začela živeti.

Povedal ti je vse, kar si storila.

Zaupala si mu, kar te skeli.

In kakor nevesti v šotoru,

na sedmi dan poročnega obreda,

ti je odgrnil tančico izpred oči.

Ker te je ljubil prvi, veš, kdo hočeš biti.

Zdaj veš koga hočeš vso večnost ljubiti.

 

 

Ž:

V Kartagino sem potem prišla

 

z zlomljenimi nohti

izsušenimi prsmi

s pošvedranimi škornji

iz španskega usnja

z razpokanimi stopali

od zbeganih poti


jadram v nevihto

da se prerodim

 

V ognju v ognju v ognju v ognju

O Gospod Ti me ruvaš

O Gospod Ti ruvaš

 

v ognju

 

 

 

OPOMBE

 

(1)Vladimir Solovjov, Predavanja o Bogočloveštvu.
Mr 1,12.13; Lk 4,1–13.

(2)Andrej Rozman Roza po Bertoltu Brechtu, Baal.

(3) 1 Kr 19, 12

(4) Bob Dylan, Desolation Row.

(5) Sören Kierkegaard, Duh je, ki oživlja.

(6) Srečanje v pravoslavni cerkvi.

(7) Jezus se Samarijanki ne razodene samo kot Izraelov Bog (JHVH), Jaz sem, ki sem, vendar kot Bog, ki išče osebni stik s človekom, kot Jaz sem, ki govorim s teboj.