Prisega v prst spomladi
Neža Zajc
Prisežem na dejanja apostolov,
na razočaranja vseh živih dni –
nikdar bilo ni zapisano v sinodi:
dejanj ni, le kanček razmerja, in led
v vsem, s čimer vstopaš, se zastrupljaš.
Led med zobmi, led med ustnicami,
v požiralniku, grlu.
Bela plamenica gori –
trepetali so v nočeh,
podajali so si roké,
in majolke, znamenja križna
padala so v zraku brez sledi,
udarjajoč po smrekovih klopeh.
Razodevali so pohode,
se obregnili ob tunike gospodov,
a niso dali priseči na ljudi;
izgorevalo je morje,
prikrajšani so bili za oprode,
in vedno so znali samoto
razsekati na tri:
na Očeta pregovorov,
na hrbèt, ki cvili od pokončnosti
ter mračno četo pogledov Njegovih oči;
na prednika in Sina,
na prerokovalca in usedlino
na brezosebnem dnu kavne zmesi;
na učitelja in preroka,
na hladne besede umora
v trenutku prehoda
v notranjost osebne krvi.
**
A smehljaja duhovnega
na obrazu, premamljenem, ni
in ni bilo konec,
čeprav si bil zanj kriv
samo TI.
