Rafael Cadenas
Od notranjega izgnanstva do tišine izgnanstva
Alberto Hernández
iz španščine prevedel Andrej Lokar
Rafael Cadenas (Barquisimeto, 1930) je pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Na začetku šestdesetih let je bil član skupine ”Tabla redonda” (”Okrogla miza”). Bil je član komunistične partije v Venezueli. V času diktature Marcosa Péreza Jiméneza je bil zaprt in izgnan. Do leta 1957 je kot begunec živel na otoku Trinidad. Izdal je knjige: Zapiski iz izgnanstva (Los quadernos del destierro) (1960), Lažni manevri (Falsas maniobras) (1966), Spominska knjiga (Memorial) (1977), Neurje (Intemperie) (1977), Beležke (Anotaciones) (1983), Ljubimec (Amante) (1983), Izreki (Dichos) (1992), Poslovanja (Gestiones) (1992), Opombe o svetem Janezu od Križa in o mistiki (Apuntes sobre San Juan de la Cruz y la mística) (1995) in O Bašu in druge zadeve (En torno a Basho y otros asuntos) (2016). Leta 1986 je bil prejemnik Guggenheimove štipendije in častnega doktorata na Centralni univerzi v Venezueli (Universidad Central de Venezuela).
Bil je dobitnik mnogih nagrad: Nacionalne nagrade za esej (1984), Nacionalne nagrade za literaturo (1985), Nagrade San Juan de la Cruz (1991) in Mednarodne nagrade za poezijo Ciudad de Granada Federico García Lorca (2016), nazadnje pa Nagrade Kraljice Sofije za latinskoameriško poezijo (2018).
Prostor brez krajine
Razgaliti se, da bi pokazali globino opustošenja, ta izgubljeni pogled, ki si poskuša ponovno prisvojiti glas, zasidran v pristanu še nerazvozlanih odmevov in občutkov – vse to je duh venezuelskega pesnika Rafaela Cadenasa.
Začenši s prvo postajo Začetnih pesmi (Cantos iniciales) so se skozi najpristnejši jaz venezuelske poezije pomikali Zapiski iz izgnanstva (Los quadernos del destierro),vse do Poslovanj (Gestiones ), knjige, ki je leta 1992 prejela mednarodno pesniško nagrado Pérez Bonalde, v tem razvojnem loku pa je Cadenas izgradil svojo poetiko z izstopajočim motivom položaja sodobnega človeka današnje moderne in postmoderne egotistične ter razsrediščene dobe.
Kakor hitro se je oddvojil od svojega jaza in ga zapustil golega, se je Cadenas soočil s praznino. Z besedo mu ni uspelo prodreti le v drugi jaz, v jaz bralca, marveč predvsem v jaz lastne fabulacije. Cadenas je izničil pesniško pokrajino z mnogoznačnim jezikovnim razgaljenjem, s postopki popridevljenja brez natančnih aluzij je povzročil atomizacijo v človeku, ki se zazre v ogledalo in si prigovarja: »Ničesar nimam povedati«, »Bil sem varuh lastne nesreče«, »Sem nekdo«, kot da bi s tovrstnimi izrazi slačil lastni odmev, glas jaza, jaz sam. A s tem, da je postal drugi, se je izročal, zapuščal je telo/dušo, da bi zradiral prostor in prodrl nekam z molkom refleksije:
»Vstopil sem v daljno deželo … Komajda sem slutil, da so bili tam zemlja, luč, voda, zrak, da sem živel, da sem bil primoran prestavljali svoje telo z enega mesta na drugo, ga prehranjevati, ga umivati, ga negovati, da bi se svetil kolikor toliko primerno v živahnem zboru meščanske spodobnosti.«
Kje kot mišljenje
Ideja je kraj. Fabulirati ali poustvariti notranjo realnost s prostorom in časom drugega, to posvečuje izgubo lastnega odseva. Problem v človeku: rilkejevski negativni jaz, notranjost njegove zvočnosti, volja odsotnosti. Vednost, zapuščenost, Heideggrova odmev Schwarzwalda, izguba v Božjem, biti ugrabljen med mlinske kamne oblasti. Sposobnost, da si brez-sebe. Bit kot jezik, zanikanje drugosti, ki dvomi. Nazadnje pa religioznost, pozneje razodeta kot motrenje idej, ki se ponavljajo v najbolj reprezentativnih besedilih tega sodobnega pesnika.
V ta namen je potrebno zatreti jaz in ga spremeniti v občutenje, misel, idejo. Iz teh temeljev Cadenas ustvarja kraj za ponovno razvidnost biti pri tem pa izhaja iz tišine, iz mističnega izkustva.
Glas tistega, kar govorimo
Za Eliota obstaja pesniški glas, katerega usoda je v samem pesniku. Ali v nikomer. Cadenasov jaz, kljub temu, da hoče s svojim rojstvom prežeti tišino in se obenem zanikati, se spremeni v nič v ponavljajočem se namenu izničenja, v edini kraj, kjer bi se lahko (naposled le pogojni glagol) znebil prikazni, ki jih je sam ustvaril. Sindrom eksodusa in izgnanstvo v smeri razdrobljenega dihanja tega pesnika pretvarjata v parabolo, kakor opozarja Ludovico Silva v svojem eseju Rafael Cadenas, parabola izgnanca (Rafael Cadenas, parábola del desterrado). Izgnanec si pridobi novo evidenco, vendar če je pesnik, se mu identiteta nato preobrazi v breme, kar se sicer dogaja vsem človeškim bitjem, toda tistega, v katerem živi in pred komer stoji beseda, vselej kadar je stanovitni opazovalec podob, ki jih zavrača ali sprejema, zamrači tiholazna senca. Jaz, potrdilo ali potni list istovetnosti, ponovno zbere svoje energije, da bi postal ”prvi glas”, na katerega opozarja Eliot. Glas v izgnanstvu. Cadenas se je mistično zaklenil. Pesnikova beseda se od knjige do knjige vedno bolj razgalja, vse dokler se ne vzradosti opustošenega jaza, ki mu je eksistencialno usojeno, da bo ustanovil religijo, domovino, v kateri bi lahko preživetje postalo njegova potrditev, čas in prostor. Od potovanja na Otok do razgaljenja v poslednjih tekstih je Cadenas zasledoval samega sebe, izničujoč ter preusmerjajoč vse svoje neprilike k refleksivni imanenci, ki iniciacijsko poseduje vzhodnjaški, taoistični, spomin: razsežnost, kjer ni jaza: samo zemlja, nebo, božanstva in človek sam. Poslednji kot veliko vprašanje.
Hiša jezika
Ta tišina je hiša. Tam bivajo vse namere, vse praznine. Tišina je edini glas, v katerega se je mogoče naseliti. Hiša, prenočišče, prebivališče senc. Hiša, kjer je jecljanje znak za začetek pesniškega rituala. Tiho besedilo je uglaševanje, ki vzdrami nedopovedljivo notranjo napetost. Kot prebivališče vseh razodetij, tišina podleže s prvo spregovoritvijo. Od ene govorice do druge. Razslojenost, ki utemeljuje glas, ki se bo pretvoril v pesem. Spet vzemimo v roke Heideggra.
Jezik in tišina se spojita, da bi vzpostavila absolutno navzočnost: pomene – Victor Bravo v svojem eseju Človek in govorica (El hombre y el lenguaje), ki je vsebovan v knjigi Eseji iz strasti (Ensayos desde la pasión) opozarja: »Govorica kakor razodetje: gojiti moramo prepričanje, da je poglavitni ključ za odpiranje prostorov; z njo moramo napredovati kakor s svetilko, ki razblinja mračine in strahove.« Tako je hiša, prostor, prenočišče besed ali govorice, stopnja, na katero vdre razodetje v obliki groze. To je blažen, mističen, vzvišen dogodek. Nekoliko bolj naprej sam Bravo nam ponudi opis: »Ples utripajočih znakov in galerija ogledal. Mar ni ogledalo, strašna borgesovska priča, ki v vsakem bivališču ali ovinku zalezuje tajnega odposlanca gospostva jezika?«
Pri Cadenasu, kakor nam pravi sam pensnik iz Barquisimeta v knjigi Resničnost in literatura (Realidad y literatura): »Če potemtakem ima pesnik pomanjkljiv jaz in če sem v isti sapi jaz pesnik – ne bi bilo nič strašnega, ko bi dejal, da ne morem več pisati? In če bi v natanko tem trenutku jaz bil meditiral o Saturnovem ali Opsovem značaju?«
Izreki ljubimca brez poslovanj
Ljubezen je izum. Žensko telo se giblje, da bi spodbudilo izum, ki se porodi v XI. ali XII. stoletju, pri Platonu kot očitnost pri očiščenju bogov, v krščanskih vrednotah s smrtjo zahodnega Božjega sinu, ki razglasi, da je ljubezen On sam. Ljubezen se rodi z besedo, z glasbo, s poezijo in s smrtjo. Ljubimec in beseda pomenita razhod, ki se pretvori v izrek: »Druga breg obala pripada tistim, ki ljubijo, ti pa ga spreminjajo v to obalo.« Približati se skrivnosti, grabiti dih glede na prostornino lastnih ust. Tako, na najdeni obali človek, ki misli, ki je sprejel poezijo kot mistiko in izgubo, pravi: »Občutja privlačijo telo«. Katero telo? Telo edinega glasu, ki govori njemu samemu, kakor smo dejali na začetku, ali telo drugega, drugega jaza, ki je stal na nasprotni obali? Katero od teh dveh teles se potem ponovno rodi iz besed? Kje je pesnik, ko tuje telo postane on sam? Mar enkratni jaz izgine, da bi se spremenil v telesno semiotično/semantično/orgazmično drugost – ali pa se odloči, da bo zapolnil tišino z motrenjem, ki ima v Bogu svojo ljubezen in smrt?
Cadenasov človek, na samem dnu svoje poetike, na katero pristajajo tudi Woodhouse, Keats, sv. Janez od Križa, Eliot, Lawrence, plove v smeri Poslovanj (Gestiones), proti knjigi, ki se vrača, se omili v Ljubimcu (Amante), da bi kot Spominska knjiga (Memorial) izpričal osamljenost in predanost: »Kdor postavlja pravila,/ noče, da bi spregovorili,/ besede pa/ bi nas rade izgnale razblinile / s strani;/mi pa se pokrižamo./Stari igralci smo.«
Cadenas sprejme tišino in nadaljuje po svoji poti. Vendar se ne vda. Ne pusti se premagati.
Trinajst pesmi
iz španščine prevedel Andrej Lokar
”Otok” (”Una isla”), 1958
Si el poema no nace, pero es real tu vida
eres su encarnación.
Habitas
en su sombra inconquistable.
Te acomapaña
diamante incumplido.
Če se pesem ne rodi, ampak je resnično tvoje življenje,
si njeno utelešenje.
Prebivaš
v njeni nezavzetni senci.
Spremlja te
neizbrušeni diamant.
***
”Zapiski iz izgnanstva” (”Los quadernos del destierro”),1960
Yo visité la tierra de luz blanda.
Anduve entre melones y hierbas marinas, comí frutas traídas por sacerdotisas adolescentes, palpé
árboles
de savia roja como ladrillo que moraban junto a la tumba de un príncipe, vi viejos catafalcos de
gobernadores
guardados por lentas palmas. Por los contornos había raíces en forma de tazones donde los monos
mitigaban la sed.
Pasé un día cerca del lugar donde duermen los ahorcados.
Era la época en que los brujos habían partido a los campos de arroz destruyendo todos los talismanes.
En las calles vistosas doncellas oscuras danzaban.
Entonces los capitanes bajaban de los ojos para explorar la ciudad.
De este viaje más allá de los presuntos límites sólo conservo alguna que otra estrella de mar, varios
retratos – ella y yo –
y un peregrino cofre que encontré en el barco durante la travesía.
De aquel idioma y de mis pasos por la tierra dicha no existe imagen que esté hoy extinguida. Los
veleros tocan a las puertas
del aire donde persisto. La luz me trae delfines muertos. Tu olor reconquista el estremecimiento.
***
He entrado a región delgada.
Todo lo que canta se reúne a mis pies como banderas que el tiempo inclina.
Aquí el mundo es una estación amanecida sobre corales.
Ésta es la morada donde se depositan los signos de las aguas, el légamo de los navíos,
los mendrugos cargados de relámpagos.
Éste es el huerto de las especias clamorosas, la temporada de arcilla que el océano erige.
Ésta es la fruta de un piélago muerto, la columna deseperada del hambre.
Ésta es la salobre campana de verdor que el fuego crucifica, la tierra donde una tribu oscura
embalsama un clavel.
Ésta es la tinta trémula del día, la rosa al rojo vivo inscrita en los anales de la selva.
***
Pero el tiempo me había empobrecido.
Mi único caudal eran los botines arrancados al miedo.
De tanto dormir con la muerte sentía mi eternidad. De noche deliraba en las rodillas de la belleza.
Presa de tenaces anillos,
a pesar de mi parsimonioso continente de animal invicto me guardaba de la transitoriedad incita a
mis actos.
Magnificencia de la ignorancia. Brujos solemnes habían auscultado mi cuerpo sin poder arribar a un
dictamen. Solo yo conocía
mi mal. Era – caso no infrecuente en los anales de los falsos desarrollos – la duda.
Yo nunca supe si fui escogido para trasladar revelaciones.
Nunca estuve seguro de mi cuerpo.
Nunca pude precisar si tenía una historia.
Yo ignoraba todo lo concerniente a mí y a mis ancestros.
Nunca creí que mis ojos, orejas, boca, nariz, piel, moviimiientos, gustos, dilecciones, aversiones me
pertenecían enteramente.
Yo apenas sospechaba que había tierra, luz, agua, aire, que vivía y que estaba obligado a llevar mi
cuerpo de un lado a otro, alimentándolo, limpiándolo, cuidándolo para que luciera presentable en el
animado concierto de la honorabilidad ciudadana.
Mi mal era irrescatable.
Me sentía solo. Necesitaba a mi lado una mujer silenciosa, paciente y dúctil que me rodease con una
voz.
Yo era un rey de infranqueable designio, de voluntad educada para la recepción del acatamiento, de
pretensiones que hacían sonreír a los duendes.
Un rey niño.
Cuando advino, inopinadamente, una era de pobreza, perdí mi serenidad.
Mis pasiones absolutas – entre ellas el amor, que para mí era totalidad – fueron barridas.
En suma, yo era una pregunta condenada a no calzar el signo de interrogación. O un navío que se
Transformaba en fosforescente penacho de dragón. O una nube que se demudaba conforme al
movimiento.
Habitaba un lugar indeciso.
Mi historia era un largo recuento de inauditas torpezas, de infértiles averiguaciones, de fabulosas
fábricas.
Un dios cobarde usurpaba mis aras.
Él había degollado el amor frente a una reluciente laguna, en un bosque de caobos. Huía mugiendo
sábanas ensangrentadas. Escapaba del recinto feliz. Las nubes eran símbolos zoológicos de mi
destierro.
El amor me conducía con inociencia hacia la destrucción.
El odio, como a mis mayores, me fortalecía.
Pero yo era generoso y sabía reír.
Como no soportaba la claridad, dispuse entre anaranjados estertores de sol mi regreso hacia el final.
Las aguas me condujeron como el sensitivo lleva la pesadilla. Volví insomne al lugar de la fiiccíon.
Obiskal sem deželo z blago svetlobo.
Šel sem med melonami in morsko travo, jedel sadje, ki so ga nosile dekliške svečenice, otipaval
drevesa
z rdečim opečnatim sokom, ki so živela ob knežji grobnici, videl sem stare mrtvaške odre guvernerjev,
ki so jih stražile počasne palme. Vse naokrog so stale korenine v obliki umivalnikov, kjer so si opice
tešile žejo.
Preživel sem dan v bližini kraja, kjer spijo obešenci.
Bil je čas, ko so čarovniki delili riževa polja in tako uničili vse talismane.
Na ulicah so vpadljivo plesale temne dekline.
Zato so kapitani povešali pogled, da bi raziskali mesto.
S tega potovanja mnogo onkraj domnevnih meja hranim le nekaj morskih zvezd, razne
portrete – ona in jaz –
in romarski kovček, ki sem ga našel na ladji med plovbo.
Od tistega jezika in od mojih korakov na tisti zemlji ni podobe, ki ne bi bila danes izumrla. Jadrnice
se dotikajo vrat,
zraka, v katerem vztrajam. Luč mi prinaša mrtve delfine. Tvoj vonj ponovno osvaja osuplost.
***
Vstopil sem v daljno deželo.
Vse, kar poje, se zbira ob mojih stopalih kakor prapori, ki jih čas nagiba.
Svet je tu postaja, ki se dani nad koralami.
To je bivališče, kjer se nalagajo znamenja voda, blato ladij,
drobtine, zvrhane bliskov.
To je vrt vpijočih dišav, glinena doba, ki jo dviga ocean.
To so sadovi mrtvega morja, brezupni steber lakote.
To je slani zvon zelenine, ki ga križa ogenj, zemlja, kjer je temno pleme
nagačilo nagelj.
To je trepetajoča barva dne, živa redeča vrtnica, zapisana v analih pragozda.
***
Toda čas me je osiromašil.
Moje edino bogastvo je bil plen, iztrgan strahu.
Ker sem toliko spal s smrtjo, sem čutil svojo večnost. Ponoči sem bledel na kolenih lepote.
Ujetnice žilavih prstanov
Me je kljub svoji skopi celini nepremagane živali me je varovala pred prehodnostjo, spodbujena
od mojih dejanj.
Veličina nevednosti. Svečani čarovniki so prisluškovali mojemu telesu, ne da bi se dokopali do
sodbe. Le jaz sem poznal
svojo bolezen. Šlo je za neredek primer v analih ponarejenih razvojev – dvom.
Nikdar nisem izvedel, ali sem bil izbran, da bi prevajal razodetja.
Nikdar nisem bil prepričan v svoje telo.
Nikdar nisem mogel izvedeti, ali sem imel zgodovino.
Neveden sem bil o vsem glede sebe in svojih prednikov.
Nikdar nisem verjel, da so mi moje oči, ušesa, usta, nozdrv, koža, gibi, okusi, priljubljenosti, odpori
popolnoma pripadali.
Le sumil sem, da posedujem zemljo, luč, vodo, zrak, da sem živel in sem moral prestavljati svoje
telo iz kraja v kraj, ga hraniti, umivati, skrbeti, da bi spodobno blestel na
živahnem koncertu meščanske spoštljivosti.
Moja bolezen je bila neodrešljiva.
Bil sem osamljen. Ob sebi sem potreboval tiho, potrpežljivo in popustljivo žensko, ki bi me objela z
enim glasom.
Bil sem kralj neprehodne namere, volje, privzgojene, da bi zaznala poslušnost,
zahtev, ki so privabljale strašilom nasmeh.
Kralj otrok.
Ko je nepričakovano prišel čas revščine, sem izgubil svojo vedrino.
Moje absolutne strasti – med njimi ljubezen, ki je bila zame totalnost – so postale odpadki.
Kakorkoli že, bil sem vprašanje, obsojeno, da ne bo obulo vprašaja. Ali plovilo, ki se
je spreminjalo v fosforescentno zmajevo perjanico. Ali oblak, ki se je spreminjal v skladu
z gibanjem.
Prebival sem v neodločnem kraju.
Moja zgodba je bila dolga vsota nepojmljivih nerodnosti, brezplodnih preverjanj, čarobnih zgradb.
Nek strahopetni bog si je prilaščal moje oltarje.
Obglavil je bil ljubezen vpričo svetlikajoče se plitvine, v gozdu mahagonijevcev. Bežal sem tuleč
iz okrvavljenih pustinj. Pobegnil iz srečne ograde. Oblaki so bili zoološki simboli mojega
izgnanstva.
Ljubezen me je nedolžno vodila proti uničenju.
Sovraštvo me je, kakor moje predstojnike, krepilo.
A bil sem velikodušen in znal sem se smejati.
Ker nisem prenesel jasnosti, sem uskladil z oranžnim hropenjem sonca svoj končni povratek.
Vode so me vodile, kakor rahločutneža nosi mora. Neprespan sem se vrnil na kraj izmišljije.
***
Iz knjige ”Lažni manevri” (”Falsas maniobras”) (1966)
El que es
Si alguien me toca, sólo me toca a mí, a ese mí orgulloso, ese mí que no deja franquear su claustro, y
no a ese otro alguien, informe, vasto, neutro, que hace gestiones en la oscuridad.
Herirás al que podes herir, a que no importa defender, al que no es nada.
No lastimarás a nadie, lastimarás a ese nadie que me cierra el paso.
No temas. Sufre mi guardián. El que debe desprenderse como fruto que he cultivado, usé y
abandono.
El otro, oscuro, humilde y quieto, no necesita protección.
No será tocado ni herido. Ni padece ni se queja.
No será destruido.
Tisti, ki je
Če se me kdo dotakne, se dotakne samo mene, mojega oholega jaza, tega jaza, ki noče odpreti svojo
samico, ne
pa tega drugega jaza, brezobličnega, obsežnega, neopredeljenega, ki upravlja v temi.
Ranil boš, kogar lahko raniš, komur ni do obrambe, kogar ni nič.
Poškodoval ne boš nikogar, poškodoval boš tistega nikogar, ki mi zapira korak.
Ne boj se. Trpi moj paznik. Tisti, ki se mora ločiti kot sadež, ki sem ga gojil, užil in
ki ga zapuščam.
Drugi, mračen, ponižen in spokojen, ne potrebuje zaščite.
Ne moremo se ga dotakniti niti raniti. Ne trpi in ne tarna.
Ne bo uničen.
***
”Neurje” (”Intemperie”) (1977)
Repetirse, repetirse, repetirse, y vivir ¿donde es?
¿Quién sabe ceder el paso al deslumbramiento como el que se siente incumplido?
Ser a lo vivo, amor real.
Ponavljati se, ponavljati se, ponavljati se, in živeti – kje je?
Kdo se zna umakniti zaslepljenosti, kot nekdo, ki se počuti neizpolnjenega?
Biti živ, resnična ljubezen.
***
”Ljubimec” (”Amante”) (1983)
Eludías
el encuentro
con el tú
magnífico,
el que te toma
y te anula como tempestad
y de ti arranca al que busca.
Izogibal si se
srečanju
s ti-jem
sijajnim,
ki te jemlje
in te izniči kakor neurje
in ti odtrga, kar išče.
***
¿Cómo pudiste vivir
de la idea
que la ocultaba,
con un sabor
que no era el de ella,
huyendo
de su aparecer
que era también el tuyo?
Le kako si mogel živeti
od ideje,
prikrite
z okusom,
ki ni bil njen
bežeč
od njenega videza,
ki je bil obenem tvoj?
***
Enseñáme,
rehazme
a fondo,
avívame
como quien enciende un fuego.
Pouči me,
poustvari me
povsem,
poživi me,
kakor kdor prižge ogenj.
***
”Poslovanja” (”Gestiones’‘) (1992)
¿Quién es ese que dice yo
usándote
y después te deja solo?
No, eres tú,
tú en el fondo no
dices nada.
Él es sólo alguien
que te ha quitado la silla,
un advenedizo
que no te deja ver,
un espectro
que dobla tu voz?
Míralo
cada vez que asome el rostro.
Kdo je tisti, ki reče jaz
in te uporabi
ter nato pusti samega?
Nisi ti,
ti pravzaprav ne rečeš nič.
Samo nekdo je,
ki ti je pustil stol,
tujec,
ki ti zastira pogled na
prikazen,
ki oponaša tvoj glas.
Poglej ga
vselej, kadar pokaže svoj obraz.
***
”O Bashu in druge zadeve” (”En torno a Basho y otros asuntos”) (2016)
Lo que no digo me persigue
se instala en el día,
lo corroe.
Ácido que iba a ser tinta
me azuza hacia adentro
donde se hastían mudeces.
Kar ne izgovorim, me preganja
umesti se v dan
ga razjeda.
Kislina, ki je postajala črnilo,
me ščemi draži navznoter,
kjer se dolgočasijo molčanja.
***
El lenguaje del poder.
¿Que hace
aquí colgada
de un fusil
la palabra
amor?
Govorica moči.
Kaj počne
tule obešena
na puško
beseda
ljubezen?
***
”Druge pesmi” (”Otros poemas”)
Derrota
Yo que no he tenido nunca un oficio
que ante todo competidor me he sentido débil
que perdí los mejores títulos para la vida
que apenas llego a un sitio ya quiero irme (creyendo que mudarme es una solución)
que he sido negado anticipadamente y escarnecido por los más aptos
que me arrimo a las paredes para no caer del todo
que soy objeto de risa para mí mismo
que creí que mi padre era eterno
que he sido humillado por profesores de literatura
que un día pregunté en qué podía ayudar y la respuesta fue una risotada
que no podré nunca formar un hogar, ni ser brillante, ni triunfar en la vida
que he sido abandonado por muchas personas porque casi no hablo
que tengo vergüenza por actos que no he cometido
que poco me ha faltado para echar a correr por la calle
que he perdido un centro que nonca tuve
que me he vuelto el hazmerreír de mucha gente por vivir en el limbo
que no encontré nunca quién me soporte
que fui preterido en aras de personas más miserables que yo
que seguiré toda la vida así y que el año entrante seré muchas veces más burlado en mi ridíicula
ambición
que estoy cansado de recibir consejos de otros más aletargados que yo
(»Ud. Es muy quedado, avíspese despierte«)
que nunca podré viajar a la India
que he recibido favores sin dar nada a cambio
que ando por la ciudad de un lado a otro como una pluma
que me dejo llevar por los otros
que no tengo presonalidad ni quiero tenerla
que todo el día tapo mi rebelión
que no me he ido a las guerrillas
que no he hecho nada por mi pueblo
que no soy de la FALN y me desespero por todas esas cosas y por otras
cuya enumeración sería interminable
que no puedo salir de mi prisón
que he sido dado de baja en todas partes por inútil
que en realidad no he podido casarme ni ir a París ni tener un día sereno
que me niego a reconocer los hechos
que siempre babeo sobre mi historia
que soy imbécil y más que imbécil de nacimiento
que perdí el hilo del discurso que se ejecutaba en mí y no he podido encontrarlo
que no lloro cuando siento deseos de hacerlo
que llego tarde a todo
que he sido arruinado por tantas marchas y contramarchas
que ansío la inmovilidad perfecta y la prisa impecable
que no soy lo que soy ni lo que no soy
que a pesar de todo tengo un orgullo satánico aunque a ciertas horas
haya sido humilde hasta igualarme a las piedras
que he vivido quince años en el mismo círculo
que me creí predestinado para algo fuera de lo común y nada he logrado
que nunca usaré corbata
que no encuentro mi cuerpo
que he percibido por relámpagos mi falsedad y no he podido derribarme,
barrer todo y crear de mi indolencia, mi flotación,
mi extravío una frescura nueva, y obstinadamente
me suicido al alcance de la mano
me levantaré del suelo más ridículo todavía para seguir burlandóme de los otros
y de mí hasta el día del juicio final.
Poraz
Jaz, ki nisem nikoli imel poklica
ki sem se pred vsakim tekmovalcem počutil šibkega
ki sem zapravil najuglednejše življenjske položaje
ki brž ko nekam pridem, hočem oditi (in mislim, da je spreminjanje rešitev)
ki so me vnaprej zanikali in zasramovali spretnejši
ki se naslanjam na steno, da bi ne telebnil
ki sem predmet lastnega posmeha
ki sem mislil, da je moj oče večen
ki so me poniževali profesorji literature
ki sem nekega dne vprašal, v čem lahko pomagam in odgovoril mi je krohot
ki si nikdar ne bom ustvaril doma, blestel ali zmagoval v življenju
ki so me mnogi zapustili, ker skoraj ne govorim
ki me je sram dejanj, ki jih nisem zagrešil
ki sem skoraj začel teči po ulici
ki sem izgubil središče, ki ga nisem nikdar imel
ki sem za mnoge ljudi postal pavliha, da bi lahko živel v limbu
ki nisem nikoli srečal koga, ki bi me prenašal
ki sem bil preziran na oltarjih ljudi, ki so bili bolj bedni od mene
ki bom nadaljeval vse življenje tako in se mi bodo v naslednjem letu še bolj rogali zaradi moje
smešne namere
ki sem se naveličal nasvetov tistih, ki so še bolj omrtvičeni od mene
(”zelo umirjeni ste, zberite se, zbudite se”)
ki nikoli ne bom obiskal Indije
ki so mi storili mnogo uslug, ne da bi jih povrnil
ki tavam od enega konca mesta do drugega kot pero
ki se puščam nositi od drugih
ki nimam svoje osebnosti in je tudi nočem imeti
ki ves dan prikrivam svoj upor
ki nisem postal gverilec
ki nisem storil ničesar za svoje ljudstvo
ki nisem pripadnik FALN (1) in sem obupan zaradi vsega tega in zaradi drugih stvari
katerih naštevanje bi bilo neskončno
ki ne morem izstopiti iz svojega zapora
ki so me povsod izločili kot neuporabnega
ki se v resnici nisem mogel poročiti niti iti v Pariz niti preživeti niti enega srečnega dne
ki ne maram priznati dejstev
ki vselej slinim ob svoji zgodbi
ki sem bedak in več kot bedak od rojstva
ki sem izgubil nit pogovora, ki se je odvijal v meni, in je nisem mogel več izslediti
ki ne jokam, kadar si to želim
ki pri vsem zamujam
ki so me uničili toliki pohodi in protipohodi
ki hlepim po popolni negibnosti in po brezhibni naglici
ki nisem, kar sem, niti, kar nisem
ki sem navzlic vsemu hudičevo ponosen, čeravno sem včasih
bil tako ponižen, da sem se izenačil s kamni
ki sem živel petnajst let v istem krogu
ki sem si domišljal, da mi je namenjeno nekaj izjemnega in nisem ničesar dosegel
ki nisem nikoli nosil kravate
ki ne najdem svojega telesa
ki sem hipoma čutil svojo nepristnost in se nisem mogel zrušiti
pomesti z vsem in ustvarjati iz svoje lenobe, iz svojega lebdenja
ki me je zavedla nova svežina in vztrajno
delam samomor na dosegu roke
vstal bom s tal še smešnejši, a se bom še vedno norčeval iz drugih
in iz sebe vse do dne poslednje sodbe.
(1) FALN – Vojaške enote narodne osvobodite (Fuerzas armadas de liberación nacional)
