Revija Most in izhod iz tržaške zaprtosti in povojnega enoumja
Vladimir Vremec
Moj poseg namerava osvetliti delovanje revije in Kulturnega združenja Most, in predvsem vloge Aleša Lokarja, dolgoletnega glavnega urednika in pisca temeljnih mostovskih esejev. Mimogrede bom orisal vlogo, ki sem jo imel sam pri reviji, kot kulturnik, ki je občasno kaj napisal, v glavnem pa sodeloval pri uredniškem in upravnem delu (plačevanje poštnine, lepljenje naslovov na ovojnice, oddaja kuvert v snopih, ločenih po poštnih številkah za mesto in posebej za okolico, in posebej za tujino, največ za ZDA, pa iskanje oglasov ipd.). Bil sem v glavnem spremljevalec dogajanja in potem, ko sem ustanovil Kulturno združenje Most, tudi akter. Bil sem tudi pobudnik, snovalec ter organizator, tako ob priliki mednarodnega študijskega posveta o vodenju naravnih parkov novembra 1973 v Sesljanu, kjer smo se soočali s pozitivnimi in negativnimi posledicami toge zaščite za slovensko prebivalstvo in nevarnostjo t. i. upravne razlastitve brez protivrevrednosti, s poudarjanjem pomena dejanske soudeležbe prizadetih prebivalcev pri upravljanju naravnega okolja. Sodeloval sem tudi pri posvetu o Vladimirju Bartolu, ki sva si ga zamislila s Tarasom Kermaunerjem. Osebno sem šel do Matjaža Kmecla in ga povabil na posvet, ki ga je brez posebnih pridržkov sprejel in se ga udeležil z zelo posrečeno predstavitvijo dveh različnih pogledov na Bartolovo umetniško težo. Priredil sem tudi okroglo mizo, ki se je odvijala v Nabrežini, z naslovom „Ali imamo zamejski Slovenci nove probleme?“ (Glej Most št. 33/34 iz leta 1972, pa še nekaj drugih okroglih miz.)
Pri Mostu sem bil od vsega začetka zraven, leta 1963 že pri ustanovitvi, kot mi je potrdil julija letos Lev Detela, glavni pobudnik za nastanek nove kulturne revije pretežno laičnega katoliškega kulturnega okolja. Po enem letu izhajanja revije sem s št. 5/1965 postal sourednik in leta 1969 s št. 20 odgovorni urednik, ker nismo mogli tvegati, da bi nezanesljiv človek vstopil na to mesto. To je bilo po dogovorjenem odhodu odv. Draga Štoke, in sicer potem ko so me sprejeli v red italijanskih publicistov na osnovi 10 objavljenih člankov v tedniku Novi list (ki je združeval stare in nove privržence krščanskega socializma v zamejstvu); za sprejetje v omenjeni red publicistov, ki ni istoveten s stanovskim redom časnikarjev, je bil edini pogoj predložitev uradne prošnje s prilogo 10 objavljenih člankov in ničesar drugega! Namen mojega zapisa je med drugim tudi čim bolje opisati vlogo dolgoletnega glavnega urednika Aleša Lokarja, sicer rednega profesorja ekonomije v srednjejadranskem mestu Ancona v sklopu univerze v Urbinu.
Aleš Lokar, ki je umrl leta 2020, je v zadnjem obdobju svojega življenja bival v žarišču covida-19 v Bergamu pri mlajšem sinu Marku (v mladosti enem najboljših zamejskih košarkarjev s kratkim, a odmevnim igranjem za nek ameriški kolidž, kjer je študiral in ob visokošolskem študiju tudi igral košarko in postal ameriški visokošolski rekorder v številu osvojenih točk na eni tekmi in ker se, podobno kot mnogi Afroameričani, ni hotel ogrniti z ameriško zastavo pred pričetkom košarkarske tekme, kot je sklenila zveza kolidžev v obdobju vojne v Iraku, je moral prekiniti svoje bivanje v ZDA in se takorekoč s prvim letalom vrniti domov). Aleš Lokar me je od vsega začetka privlačil s svojo razlago razvoja slovenske narodne zavesti, drugačne, kot so razlagali uveljavljeni zgodovinarji in kulturniki. O vprašanju nacionalne zavesti oz. identitete, preveč zavite, kot je zapisal Aleš Lokar, v iracionalno in mitološko kopreno, in z nezadostnim upoštevanjem stvarnih tj. socialno-ekonomskih okoliščin, tudi izobrazbenih ipd., je Lokar govoril inovativno. To usmeritev je dodatno dopolnil Toussaint Hočevar s svojo prodorno in znanstveno podprto razpravo, objavljeno v št. 31/32 leta 1971, »Mednarodna mobilnost človeškega kapitala v tradicionalni in razvijajoči ekonomiji”, ki jo je predstavil na konferenci Slovene Studies na North Carolina University oktobra 1973. Vendar se je s tem ukvarjal že prej, saj je že leta 1967 v Dragi predaval o „Današnjem slovenskem položaju in perspektivah za bodočnost“, po Lokarjevem predlogu. Vsekakor lahko rečemo, da je bil Toussaint Hočevar glede nastanka slovenske identitete Lokarjev alter ego, ki je neodvisno prihajal do podobnih, v bistvu enakih stališč. Preden smo poslali posamezno številko v tisk, sva marsikateri konec tedna na njegovem domu v Barkovljah popravljala krtačne odtise. Še pred tem pa sva, zlasti v začetni dobi, iskala oglase zavednih in naklonjenih lastnikov raznih podjetij, gostilničarjev, pa tudi trgovcev. Naj omenim urarja Mikolja na osrednjem trgu okraja Sv. Jakoba, takrat še dokaj slovenskega okraja, in cvetličarne Savina, ki jo je v njegovi soseščini vodila nekdanja taboriščnica Savina Rupel s Proseka, od katere se je mož ločil, kmalu potem ko je prišla domov. O njeni zgodbi je kot prvi napisal precej uspešno knjigo italijansko pisoči Tržačan Mauro Covacich (eden prvih, ki je obravnaval fenomen usode preživelih taborišnic kot krivdo).
Najbolj izdatne prihodke smo dobivali od oglasov Slovenske knjigarne in od slovenskih denarnih zavodov, to je slovenske Hranilnice in posojilnice na Opčinah, poznejše Zadružne kraške banke, pa tudi od Tržaške kreditne banke in od Tržaške hranilnice »Cassa di Risparmio di Trieste«, ki je bila po Lokarjevi zaslugi kar radodarna, saj je poznal njene direktorje še od časov, ko je bil asistent predstojnika fakultete za ekonomijo v Trstu. Poznejša deželna denarna podpora je komaj krila tiskarske stroške, iz prodaje revije ali iz naročnine pa nismo iztržili dovolj denarja. Ko se je pojavila priložnost, to je v dobi Kavčičevega liberalizma, in se je veliko govorilo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, smo dobili razmeroma skromno podporo od Republiške kulturne skupnosti v Ljubljani in smo finančno lažje shajali. A to je trajalo samo do Rožančevega procesa leta 1967. Po objavi članka Nič na Slovenskem so nam prekinili izplačilo letne dotacije takorekoč čez noč.
Ves čas ni bilo mogoče, da bi revijo prodajali v knjigarnah znotraj meja Republike Slovenije, temveč smo dolžnostne izvode pošiljali le nekaterim knjižnicam, vključno osrednji Narodni, a ne po redni pošti, ampak preko uradnega distributerja zamejske agencije ADIT, ki knjigarnam po Sloveniji in redkim posameznikom ni hotelo dostavljati revije. Po ustanovitvi združenja Most smo dobili letni prispevek od odborništva za kulturo dežele Furlanije-Julijske krajine, ki pa ga pozneje niso nikoli povišali, ker je bilo prosilcev iz vrst kulturnih in prosvetnih društev iz leta v leto več. Za vsakoletno prošnjo z ustrezno dokumentacijo smo redno poskrbeli. Samo sodelavcem iz Slovenije smo plačevali zelo skromne honorarje in povrnili potne stroške, saj je finančna pomoč komaj krila tiskarske stroške. Nekaj denarja smo dobili od prodaje revije v slovenski knjigarni v Ulici Sv. Frančiška (večji del) in pa v manjši meri v knjigarni »Il Tergesteo« v istoimenski pasaži, nekaj korakov od veličastne neoklasične oz. klasicistične stavbe mestne Borze. Revijo je bilo mogoče kupiti tudi v časopisnem kiosku openskega tramvaja na trgu Oberdan, kamor so zahajali predvsem slovenski kupci oz. bralci. Prebivalci iz obmejnih krajev je niso marali kupovati v slovenski knjigarni v stavbi, kjer so domovale glavne organizacije t. i. laično-naprednega tabora, vključene v krovno zvezo SKGZ.
O razmerju Mosta do Zaliva, in nastanka revije, se bom omejil samo na v Mostu št. 28/70 objavljeni zapis v podporo Borisu Pahorju, v rubriki Med mitom in stvarnostjo, ki ima naslov “Naj Fellini začne, Pahor pa neha biti družbeno angažiran?”. Napisal sem ga kot gloso po zelo zanimivem soočenju z Borisom Pahorjem, ker je razumel nastanek slovenske zavesti na popolnoma drugačen način, nikakor ne s čustvenim pristopom.
Ob pisanju tega teksta sem se spomnil, da smo z Zalivom nekajkrat v začetku kar dobro sodelovali. Skupaj smo priredili okroglo mizo na aktualno temo o načrtovanem jezu v gornjem delu Soče, ki bi za vedno skazil to »bistro hčer planin«, in pa o narodnostnem pložaju zamejskih Slovencev. Skupaj z Zalivom, tj. z Borisom Pahorjem, smo sedeli tudi za dolgo mizo na prvem srečanju primorskih revij v Idriji, na pobudo Jurija Bavdaža, direktorja Mestne galerije in urednika Idrijskih razgledov, ki je organiziral srečanje skupaj s komaj nastalo kulturno revijo Kaplje. Srečanje se je odvijalo v drugi polovici februarja leta 1967, točno leto dni po izidu prve številke Zaliva. Ta je imel za sabo že dva neuspela poskusa, najprej leta 1953 z revijo Sidro in štiri leta pozneje s Tokovi, ki je žal izšla samo enkrat, zaradi razprtij v uredništvu.
Ko so v Ljubljani ukinili revijo Perspektive, katere glavni urednik je bil Taras Kermauner, sva bila z Lokarjem zelo prizadeta. Z revijo in njeno vsebino sva se v nekem smislu poistovetila in se imela za perspektivovca. Ob njeni ukinitvi sem se oglasil v Mostu št. 3 s kritičnim člankom, predvsem pa Lokar s člankom, ki ga je objavil v najbolj branem tržaškem kulturno-političnem mesečniku Trieste.
V začetku leta 1963 sem na Dunaju spoznal Leva Detelo, ki je komaj zapustil Ljubljano in si izbral Dunaj za svoje novo mesto in dom. Z njim in njegovo ženo Mileno sem se pogosto videval, največkrat v njihovem prvem, razmeroma majhnem stanovanju z ozko kuhinjo, skupnim straniščem in kopalnico na hodniku, tudi v začetku 60. let, v skoraj nespremenjenem delavskem Cankarjevem Ottakringu. Nekaj let pozneje sta se vselila v udobno in prostorno stanovanje v novi soseski ob Donavi, ki sta ga dobila v brezplačno uporabo od kulturnega odborništva dunajske občine. Poleti pa smo se videvali, ko je počitnikoval v Mačkovljah, kjer je kaplanoval poznejši soustanovitelj in sourednik revije pesnik Stanko Janežič. Vključevanje revije v kulturno dogajanje v osrednji Sloveniji je bilo predvsem zame več kot samoumevno in močno sem verjel, da mora izražati duha časa in z Alešem Lokarjem sva dobro izkoristila obdobje t. i. enotnega slovenskega kulturnega prostora, ki je doseglo višek v začetku 70. let, v času zelo aktivnega sodelovanja Slovenije s sosednjimi regijami, Furlanijo-Julijsko krajino, Koroško, Štajersko, Zgornjeavstrijsko deželo in deželo Salzburg znotraj skupnosti ”Alpe-Jadran”.
Navezovanje osebnih stikov s kritičnimi kulturniki v Sloveniji je seveda lažje steklo, ko sva se z Lokarjem nekajkrat srečala s Kocbekom v njegovem stanovanju v Ljubljani. Kmalu sva po njegovem posredovanju spoznala Marjana Rožanca in kasneje preko slednjega tudi Tarasa Kermaunerja (o tem priča slika srečanja v njegovem vikendu v Drulovki, blizu Kranja). Za dodatno, poudarjeno vključitev v slovenski kulturni prostor ni bilo treba čakati dolgo. Začelo se je z afero s pesnikom Tomažem Šalamunom zaradi njegove pesmi »Duma« v Perspektivah. Aleš Lokar je z odmevno afero seznanil italijanski Trst in objavil v prej omenjeni prestižni tržaški kulturno-politični reviji Trieste – ki so jo oblikovali in urejali takratni najbolj vidni politiki in kulturniki leve sredine oz. t. i. ustavnega loka, tj. levi, morotejski del krščanskih demokratov, socialni demokrati, liberalci, republikanci in socialisti, ki so dolgo imeli vodilno mesto v upravljanju tržaške občine in kulturnega življenja. Ko je Edvard Kocbek objavil v Šegovi Sodobnosti znamenito pesem Lipicanci, je sledilo, če se dobro spominjam, njegovo ponovno izobčenje iz javnosti (prvo je povzročil izid njegove knjige »Strah in pogum«, v bran katere se je v Trstu postavil Boris Pahor, ki si je s tem nakopal jezo ne samo osrednjeslovenskih partijskih, temveč tudi zamejskih linijskih krogov). To je zelo prizadelo Kocbekove prijatelje iz kroga nekdanjih Perspektiv. Toda po enoletnem molku so se na pobudo Marjana Rožanca odločili za prekinitev kulturnega molka z objavo tekstov v »heretični« zamejski reviji Most št. 9/10 leta 1966. (Dane Zajc je prispeval »Tri pesmi«, Dominik Smole veseloigro »V temnem«, Marjan Rožanc pa »Rekvijem za Velikega duhovna«.)
Ni preteklo veliko časa, ko je prišlo do procesa proti Marjanu Rožancu zaradi pomladi leta 1967 v Mostu št. 13/14 objavljenega eseja »Nič na Slovenskem« in eseja »Polnost in praznina velikih zavez«. Ker sem med študijem na Dunaju redno sledil živahnemu kulturnemu življenju v avstrijski prestolnici, sem takoj navezal stik z glavnim urednikom tedaj najbolj razširjenega in uglednega mesečnika Neues Forum Güntherjem Nenningom, dušo revije, ki je imela za evropske razmere bajnih 14.000 naročnikov; šlo je za lepo število tedanje avstrijske, delno tudi nemške politične in kulturne elite. Urednica Elisabeth Stengel je po enournem razgovoru z menoj privolila v takojšnjo objavo Velikega duhovna, ki je izšel marca 1967 v št. 159 in bil pospremljen z mojo uvodno predstavitvijo takratnih razmer v Republiki Sloveniji. (Dejansko je moj tekst precej izbrusil in dopolnil ter oplemenitil z omenjanjem Edvarda Kocbeka in njegove vloge v narodnoosvobodilni vojni sam Marjan Rožanc). Za prevod Rožančevega teksta sta poskrbela dva koroška rojaka, slavist Pavle Zdovc (ki je pozneje obljavil v Mostu članek o koroških literatih) in zgodovinar in publicist Feliks Bister. Oba teksta sta prelila v odlično nemščino, prav tako nekaj mesecev pozneje tudi sporni »Nič na Slovenskem« z mojim kratkim uvodom, ki je bil objavljen v novembrski oz. decembrski številki 167/168. Istočasno z Rožancem je Neues Forum objavil, po čigavi zaslugi, ne vem, tudi tri pesmi Tomaža Šalamuna. A prepozno, da bi to vplivalo na sodno obravnavo, najavljeno za 10. oktober 1967 na sodišču v Ljubljani.
Pred sodnim postopkom smo se trije uredniki, odvetnik Drago Štoka, Alojz Rebula in jaz (Aleš Lokar je bil zadržan na univerzi) na Rebulovo in mojo pobudo oglasili v uredništvu takrat najbolj razširjenega in zame zelo zanimivega štirinajstdnevnika Naši Razgledi, ki je znal spretno krmariti med Scilo in Karibdo, to je med čermi enoumja. Tistega dne smo dežurnemu uredniku Naših razgledov izjavili, da nastopamo v lastnem imenu in da nimamo nobenih prevratniških namenov, razen za nas samoumevnega medkulturnega sodelovanja med matico in zamejstvom. Čez čas (20. januarja 1968) je sledil pogovor o sodelovanju, ki so se ga za Most udeležlii vsi uredniki razen mene, ki sem bil zadržan, za Naše razglede pa Bogdan Cepuder, Drago Druškovič, Jože Goričar, Štefan Kališnik, Janko Pleterski, Ivan Potrč in Vasja Predan. O srečanju je poročalo ljubljansko Delo ter zamejska tednika Gospodarstvo in Novi list.
Za odločilni preobrat v procesu proti Marjanu Rožancu, ki se je začel in končal istega dne s sorazmerno milo obsodbo na pogojno zaporno kazen, je poskrbel zamejski Rožančev odvetnik Bogdan Berdon, ki je branil Rožanca skupaj z nekim izkušenim ljubljanskim odvetnikom. Nekaj dni pred sodno razpravo je domiselno potegnil iz rokava odločilno karto. Bil je to pravi as povojnega pribežnika dr. Mateja Poštovana, urednika slovenskega radijskega oddelka Trst A – namreč objava članka v goriškem Katoliškem glasu, ki je pri tedanji slovenski partiji veljal za emigransko glasilo, kjer je zatrdil, da naj bi Most širil zmedo med zamejskimi bralci z objavljanjem del avtorjev iz osrednje Slovenije, ki se zavestno oddaljujejo s svojimi teksti od katoliškega občestva. S tem je izničil glavno obtožbo »sovražne propagande« in Rožanc je bil obsojen samo zaradi »širjenja lažnih informacij« na 6 mesecev zaporne kazni, pogojno za dobo dveh let. K milejši kazni je prispeval politično uravnovešen Lokarjev komentar v reviji Triste in pa javni apel, naslovljen na tedanjega veleposlanika SFRJ Prico oziroma na Vlado Republike Slovenije, s podpisi velikega dela takratne politične in kulturne elite v Trstu, vključno z Borisom Pahorjem. To je bila zelo dobrodošla, odlična poteza Aleša Lokarja, ki je prispevala k milejšemu izteku sodne obravnave. Mogoče je svoje doprinesla tudi revija Trieste z naslovnico s sliko Marjana Rožanca v ospredju in Nanosom v ozadju. Tudi list Gospodarstvo je 13. oktobra 1967 izpostavil apel na veleposlanika Prico in pa učinkovito samoobrambo Marjana Rožanca, denimo z opozorilom, da eden od inkriminiranih stavkov v članku “Polnost in praznina velikih zavez” ni njegov, temveč je iz Pahorjeve glose, objavljene v Zalivu št. 4 , s katero je polemiziral.
Odvetnik Bogdan Berdon je večkrat sodeloval v reviji. Posebno odmeven je bil njegov članek, ko je na osnovi primerjanja podatkov med dvema ljudskima štetjema obelodanil zgodovinsko dejstvo, da do množičnega poitalijančevanja tržaških Slovencev, v glavnem tovarniških delavcev, ni prišlo toliko v obdobju fašistične diktature, ampak po drugi svetovni vojni po imforbiroju, se pravi zaradi spora Tito/Stalin v letih 1948/49. Tedaj je bil v Trstu tajnik samostojne sekcije KPI Vittorio Vidali, bolj znan kot legendarni Comandante Carlos v Španski državljanski vojni, glavni vojaški voditelj in hkrati neizprosni izvajalec kominterne oz. neposredno od Stalina zaukazane politike. Bil je brezobziren naročnik in večkrat izvrševalec justifikacij “nepokornih” španskih anarhistov in sredi spopadov s frankisti vseh tistih, ki so mogoče za trenutek omahovali na prvi bojni vrsti (verjetno je bil med ustreljenimi »tovariši« tudi kak slovenski ali jugoslovanski španski borec in to sredi državljanske vojne, ko je bil izid vojne še zelo negotov ).O tem je pisal Andres Gorz v svoji knjigi o španski državljanski vojni s predgovorom nemškega vodilnega socialnega demokrata Willyja Brandta, ki v recenziji knjige v uglednem švicarskem tedniku Die Weltwoche imenuje Vidalija agenta in glavnega izvajalca politike kominterne v raznih državah, vključno s Španijo in ga obtožuje celo, da je lastnoročno zadavil več anarhistov. To je glede njegove kominternske vloge posredno potrdil v istoimenski knjigi, izšli pred dvema letoma, zgodovinar in docent Patrick Karsten, direktor deželne ustanove za proučevanje zgodovine odporništva in sedanjosti Furlanije-Julijske krajine. Naj dodam še, da je v prej omenjenem švicarskem tedniku Lev Detela objavil več člankov o Kocbeku, ki so imeli svojo težo zaradi strateškega mednarodnega finančnega središča in posledično političnega položaja in ugleda, ki ga je imela takrat Švica.
Z revijo so sodelovali različni zdomski avtorji, tako misijonar na Japonskem in pesnik posebno strnjenega »haiku« stila Vladimir Kos in v Rimu delujoči teolog in pesnik Vladimir Truhlar in, za Franceta Bernika (glej uvod h knjigi Pretrgane korenine, Založba ZRC SaZU, Ljubljana 2005) zaslužni, večdisciplinarni znanstvenik, umetnostni zgodovinar, etnolog, literarni znanstvenik in jezikoslovec, arheolog in politični izseljenec Rajko Ložar iz New Yorka. Sodelovala sta tudi dva visokošolska predavatelja vrhunske ravni, geograf Jože Velikonja, redni profesor Univerze v Seattlu v zvezni državi Washington, in prej omenjeni Toussaint Hočevar, redni profesor ekonomije na Državni univerzi v New Orleansu, Louisiana. Ta je svoj prvi prispevek »Kriza informacije ob dvigu slovenskega zdomstva« objavil v reviji št. 23/24 leta 1969 in »Ekonomske determinante v razvoju slovenskega nacionalnega sistema« v reviji št. 47/48 leta 1976, ki je eden izmed temeljnih doprinosov, skupaj z Lokarjevimi, o tem vprašanju.
Med pomembne pobude združenja Most bi poudaril prvi javni nastop kakega vodilnega slovenskega arhitekta na mednarodnem posvetu v Trstu, zgodil se je na povabilo univ. docenta na beneški fakulteti za arhitekturo Luciana. Prvič po vojni je na za mesto Trst pomembnem mednarodnem posvetu o izzivih za urbanistično oz. prostorsko načrtovanje (glej Most št. 26/27 iz leta 1970) nastopil univ. prof. arh. Edvard Ravnikar, ki je vnesel v razpravo nekoliko življenjskosti in optimizma. V običajno pesimistično gledanje na urbanizacijo na Zahodu in na negativne posledice prostorskega načrtovanja, ki je skušala dinamične življenjske procese spraviti v toge načrte in pravilnike, je izrazil mnenje, da je urbanizacija prinesla na Vzhodu in v Sloveniji vrsto pozitivnih prvin in novih kvalitet. Izpostavil bi, da je bil Ravnikar učenec Jožeta Plečnika in za krajšo dobo praktikant pri slovitem arhitektu Le Corbusieru v Parizu. V Ljubljani je s svojim posegom na Trgu revolucije (dandanes Trg republike pred parlamentom) korak za korakom oblikoval zlasti novo mestno središče na način, da je dobilo vidne značilnosti prestolnice slovenske republike tudi s pomočjo pluralističnega koncepta oz. raznovrstne uporabe zelenja.
Izpostavil bi tudi prvi nastop po 2. svetovni vojni, kolikor mi je znano, kakega slovenskega docenta na tržaški univerzi (na povabilo univ. docenta in predsednika Tržaške pokrajine Micheleja Zanettija), takrat v Ljubljani zelo spornega, a mednarodno uveljavljenega sociologa Veljka Rusa, ki je spregovoril o jugoslovanskem samoupravljanju med utopijo in realnostjo (Most št. 43/44, 1973). Prav tako bi izpostavil predavanje takratnega velikega heretika v KPJ, dalmatinskega časnikarja Franeta Barbierija, v dvorani Trgovinske zbornice v Trstu, ki mi ga je uspelo povabiti v Trst kot predavatelja s pomočjo takratnega dopisnika prvega programa italijanske državne RTV oz. TG1 Dimitrija Volčiča in njegovega kolega Victorja Meierja (dopisnika Neue Zürcher Zeitung v Jugoslaviji), na predvečer Barbierijeve izključitve iz partije (ob prisotnosti ducata uradnikov jugoslovanskega konzulata v Trstu). To je bil za tiste čase edinstven skupinski dosežek združenja Most. Frane Barbieri je takoj naslednji dan zapustil Jugoslavijo in postal kmalu cenjeni zunanjepolitični komentator turinske La Stampa in Montanellijevega ll GIornale. Ker je na predavanju govoril prosto in ga nismo posneli, je dogodek ostal nezabeležen v reviji.
Prav tako kako leto porej ni bila posneta zelo dobro obiskana okrogla miza o Kosovelu in Slataperju. To je bila najuspešnejša pobuda našega združenja za sloivensko-italijanski dialog, saj je privabila med občinstvo in med nastopajoče nekaj najuglednejših imen. Takrat je prvič sodeloval z združenjem Most germanist in pisatelj Claudio Magris (poznejši dobitnik nagrade Vilenica), nastopili pa so še Taras Kermauner, Aleš Lokar, Mara Debeljuh Poldini ter sežanska pesnica in prevajalka Jolka Milič, ki je od takrat naprej redno objavljala svoje prevode in sodelovala v uredništvu od leta 1985 do konca izhajanja revije. Po njeni zaslugi sta se okrogle mize udeležili Kosovelovi sestri Karmela in Tončka. V nabito polni dvorani je sedel tudi Slataperjev sošolec, prijatelj in politični tovariš Edoardo Schott-Desico, ki je poznaje zapisal svoje pripombe k dogodku, spomine na Slataperja in nas spodbudil k nadaljevanju. Škoda, da prireditve in poznejšega nazdravljanja v kavarni Tommaseo nismo ovekovečili s snemanjem ali vsaj s fotografskim posnetkom. K navajanju pomembnih dogodkov bom dodal še ponatis tekstov, prebranih na že omenjenem posvetu o Vladimirju Bartolu v Kulturnem domu v Trstu.Tam so bili navzoči tudi Lino Legiša, Ivan Mrak, Matjaž Kmecl, Taras Kermauner, psihiater Danilo Sedmak, asistent Franca Basaglie, pobudnika in snovatelja epohalne psihiatrične revolucije. Iz zaprte bolnišnice je spremenil vbolnišnico odprte vrste, v kateri se pacienti prosto gibljejo in se spoštuje njihovo dostojanstvo. Skupaj sva pripravila referat na osnovi Bartolove kronike »Mladost pri svetem Ivanu« in romana »Alamut«, katerega je prestolnica odkrila nekaj let pozneje, po tržaškem posvetu leta 1977.
Na predstavitvi poslednje Kocbekove pesniške zbirke Pentagram v nabito polni Mali dvorani Kulturnega doma v Trstu leta 1974 (verjetno je to bil njegov zadnji nastop v javnosti, vsekakor v zamejstvu), je Edvard Kocbek spregovoril le nekaj stavkov, kolikor mu je dopuščalo zdravstveno stanje. Nastop, žal, ni bil posnet. Posneli ga nista ne slovenska radijska postaja Trst A ne slovenska Narodna in študijska knjižnica. Pisno jih nisem vabil, ker sem napačno domneval, da bo zadostoval oglas oz. napoved dogodka v Primorskem dnevniku.
Naj mi bo dovoljeno, kot pravijo Angleži, še sledeči “last, but not least” odstavek, posvečen prvemu predavanju Franceta Bučarja na Tržaškem, v sodelovanju s krožkom “Che Guevara” v ulici Madonnina v Trstu, zahvaljujoč se naklonjenosti zgodovinarja Ravla Kodriča in prof. Stojana Sancina, tedanjega predsednika omenjenega krožka stranke KPI in odbornika za kulturo dolinske občine. Takrat ni bilo v Trstu za komaj znanega Bučarja primernega zanimanja. Zame je bilo njegovo predavanje o antropocentrizmu zelo prijetno presenečenje, ki je zelo razširilo moja takratna obzorja v čisto drugačno razumevanje človeka v odnosu do vidnega, predvsem nevidnega sveta. Z dr. Bučarjem (že leto prej je objavil tekst v reviji) sem se prvič sestal na koncu posveta slovenskih ekonomistov v Portorožu, da se dogovoriva o njegovem predavanju v Trstu. Na mejnem prehodu pri Škofijah me je čakalo neprijetno presenečenje udbovske vrste, zaradi natančnega preverjanja osebnih dokumentov in celotnega avtomobila. Pregled se je zame končal ugodno, ker je bil dežurni obmejni policaj v poznih 80. letih »nenatančen« (in mogoče namenoma ni opazil za sedežem na tleh ležečih krtačnih odtisov nove številke revije). Čisto drugače kot v zgodnji dobi revije, ko smo v Rožančevem stanovanju na Sketovi št. 6, v Mostah, blizu njegovega nadvse ljubljenega ”Slovana” v Kodeljevem parku (ki je tudi okraj potegnil iz anonimnosti z razstavo športnega kluba Slovan in njegove vraščenosti v krajevno okolje) občudovali Podrekov sveži osnutek novega, bolj širokega Mosta s povsem novo grafično podobo in posrečenimi vinjetami oz. karikaturami za št. 13/14, pod budnim očesom domnevnega sodelavca udbe B. Šturma, poznejšega podžupana mesta, ki se je pojavil nenajavljeno. To ni bilo prvič, ampak stalnica naših obiskov pri Rožancu; od tu sum, po mojem, zakaj se je tudi Rožančevo ime znašlo na znanem seznamu sodelavcev Udbe v Avstraliji živečega rojaka in politika Lajovica. Kar je doletelo, če me spomin ne vara, ker kopije seznama nimam več, tudi Alojza Rebulo, ko je na domu sprejemal v daljšem časovnem razdobju ravno tako kot Rožanc domnevnega udbovskega sodelavca, sicer svojega navdušenega občudovalca, kot se mu je še vedno neznani gospod predstavil ob prvem obisku na Opčinah. Podreka je od vsega začetka skrbel za grafično podobo revije in kril svoje strokovno področje s članki o Jožetu Plečniku in Čehu Bohuslavu Fuchsu ter članki o raznih slikarjih, predvsem o Venu Pilonu ter z esejem o edinem slovenskem bauhausovcu Avgustu Černigoju (Černigoj in patentirani jaz v št. 20/68, o katerem je Dragan Živadinov rekel, da je najboljši esej o tem avantgardnem umetniku).
Moja omemba sodelovanja z arh. Edvardom Ravnikarjem, in pozneje tudi z njegovim sinom Edom, prav tako arhitektom, daje razumeti veliko spremembo, ki je nastala z nastopom liberalnega Staneta Kavčiča, ki je kakšno leto prej ukinil revijo Perspektive. Verjetno je tudi zaradi njegovih gospodarskih reform prišlo do višjega življenjskega standarda oz. večje splošne blaginje, kar je vplivalo na družbo zelo živahnih 60./70. let.
Za konec še nekaj drobcev o takrat za Most zelo pomembnih zdomskih piscih, predvsem geografa univ. prof. Jožeta Velikonja, sina po vojni na smrt obsojenega Narteja Velikonja. Jože Velikonja je bil predvsem znanstvenik, zaljubljen v svojo stroko (po njegovi pobudi smo po vojni, menda leta 1947, dobili po pošti naravnost v razred, kjer nas je učil, iz SZ najnovejše lepo zavite velike zemljevide). Velikonja je bil tudi organizator bržkone prvega obiska ameriških univezitetnih študentov v Socialistični republiki Sloveniji oz. v Jugoslaviji, na začetku 80. let, če me spomin vara. Marsikaj bi lahko o njem še zapisal, omejim se za dvojezično revijo temeljni esej o »Slovenski identiteti v sodobni Evropi« (Most št. 37/38-73 z izborno bibliografijo slovenske Teorije in prakse, sovjetskih Naše teme do nemškega in francoskega in pa zdomskega in zamejskega tiska).
Z revijo je po zaslugi Leva Detela večkrat sodeloval pesnik Bert Pribac, ki se je iz rodne Istre preselil v Avstralijo in tam delal kot arhivar, pa škof Lado Ambrožič iz Kanade o »demitizaciji« predvsem močno hierarhizirane katoliške Cerkve. Naj omenim še v Rimu delujočega teologa in pesnika Vladimirja Truhlarja in še koga, npr. Vladimirja Kosa, ki je deloval kot misijonar na Japonskem in rad pesnil v strnjenem »haiku stilu«. O Tarasu pa samo to, da je bil dolgoletni steber Mosta, ki je tudi v Trstu in njegovem kulturnem okolju poskrbel za potrebno prevetritev. Njemu se moramo zahvaliti za sodelovanje himničnega trageda Ivana Mraka. Žal pa se ni posrečilo objaviti »Levitana« Vitomila Zupana zaradi nesoglasja v uredniškem odboru, kot tudi ne »Botticellija« Iva Svetine zaradi banalne neusklajenosti urednikov pri upravljanju arhivskega gradiva. Reviji je kot dolgoletna sourednica pustila neizbrisen pečat lansko zimo umrla prevajalka in pesnica Jolka Milič, zelo zavzeta sourednica. Poudarjam še sodelovanje najbolj vidnih tržaških literatov, od germanista in uvodničarja v najbolj razširjenem italijanskem dnevniku »Il Corriere della Sera« Claudia Magrisa in Fulvia Tomizze, ki je dramatiziral Cankarjevega Martina Kačurja za gledališko predstavo v začetku 70. let, ko se je naprednejši del tržaških krščanskih demokratov začel odpirati slovenskemu svetu; tu so bili v ospredju ravno sodelavci revije, kot pravkar omenjeni Claudio Magris, Fulvio Tomizza, po rodu iz Materade, ki je pozneje napisal roman o umoru Stanka Vuka in njegove soproge v ulici Rossetti in sestre narodnega heroja in komunista Pinka Tomažiča. Posebno bi izpostavil doprinos povojnega begunca z Reke Gina Brazzodura, sčasoma je postal zvest sodelavec in sourednik. Pridružil se mu je časnikar Guido Miglia, po rodu iz Pulja, zapustil pa ga je že leta 1947. Lokar je z njim poskusil zgladiti vrsto vprašanj, ki še ovirajo zbližanje obeh narodov. Spomnim naj še na Giancarla Vigorellija, urednika in izdajatelja zelo razširjenega literarnega mesečnika “Fiera letteraria”, sodeloval je s člankom o Teilhardu de Chardinu, ki je skušal kot odličen znanstvenik in strukturalist združiti darwinovinov evolucionizem s krščanskim naukom. Ne glede na pogoste kritike Borisa Pahorja in Alojza Rebule sem mnenja, da je Kermaunerjeva zasluga, da so se bralci revije seznanjali s drugačnim razumevanjem slovenstva in kajpak italijanstva in nemštva, in sicer na zelo podoben način kot njegov vzornik Edvard Kocbek in dolgoletni sopotnik Marjan Rožanc.
