Utišanje srca – postsekularni roman Pavleta Raka

UTIŠANJE SRCA – POSTSEKULARNI ROMAN PAVLETA RAKA

 

                                                                                                                    Andrej Lokar

 

Če bi jo posredovali brez pridatkov, ki iz neumetnosti praviloma tvorijo umetnost, bi šlo za tipično findesieclovsko ali zgodnjemodernistično zgodbo ali pa za slovensko sodobno postmodernistično zgodbo: mlad neslovenski (kar naj bi bilo domnevno jamstvo za ustaljeno svetovljanskost v sodobni slovenski literaturi) razumnik, ki je otroštvo in mladost ter svoje odraščanje in zorenje preživel v neslovenski deželi, se ob obilici družabnih ter tudi intelektualno institucionalnih uspehov iz navidezno nerazložljive nuje nenadoma zazre vase ter se neizprosno sooči z bolestno izpraznjenostjo lastnega notranjega življenja; prav tako neslovensko velemesto, v katerem prebiva, intelektualni krožki somišljenikov ali nesomišljenikov, iskrena in neiskrena znanstva ter prijateljstva, ljubezenske globoke ali površne dogodivščine – vse to se mu brez nadaljnjega začne dozdevati v samem jedru nehasno in ne more več potešiti njegove potrebe po nečem drugem, drugačnem; pred bralčevimi očmi se začne razpletati klasično moderna, ampak tudi poznomoderna, tudi naša sodobna introspektivna zgodba, tok notranjega dogajanja, ki je zaznamoval fabulacijo modernega, poznomodernega, našega sodobnega časa. Notranja stiska neslovenskega razumnika nažene, da sprejme povsem kozmopolitsko, sodobno, svojemu in našemu času prikladno odločitev: da bi ubežal značilno moderni, poznomoderni, sodobno razumljeni povnanjenosti, ki povsem moderno, poznomoderno in sodobno kazi njegovo notranjost, se odpravi v neslovensko deželo, kar mu omogoči doslednejši in pristnejši vpogled vase ter učinkovitejše iskanje lastnega bistva. Ali nekoliko drugače: čisto moderno, poznomoderno in sodobno nastopi pot svoje duhovne iniciacije. V neslovenski deželi neslovenski razumnik naleti na množico nenadejanih povsem nekozmopolitskih zapletov: ranijo in prizadenejo ga ozkogleda nenaklonjenost tamkajšnjih ljudi, neustreznost administrativnih struktur in togost birokratskega aparata, naposeld še  vdor zunanjih brezobzirnih zakonitosti zgodovine v razpletanje njegove lastne notranje zgodbe, ampak obenem sklene tudi nekaj trdnih prijateljstev in doživi nekaj nepozabnih srečanj, ki mu neizbrisno vtisnejo svoj pečat. Pripoved se iz poglavja v poglavje vse bolj sprevrača v prispodabljanje napetosti med notranjim in zunanjim svetom. Po mnogih peripetijah sam genij notranje pripovedi, njen notranji glas,  neslovenskega razumnika v neslovenski deželi nedvoumno zazna smer, v katero jo mora zgodba neslovenskega razumnika v neslovenski deželi ubrati, če hoče njen junak doseči skladnost resnice o sebi in svetu, vendar si hkrati ne more kaj, da bi pripoved na svojem izteku ne ostala odprta ter na kraju same sebe postavila – vprašaj.

Če pa količkaj izostrimo pogled, se nam povsem taista zgodba pokaže popolnoma drugačna: tedaj brž uvidimo, da je glavni junak romana mlad ruski intelektualec s preloma stoletja, ki se, razočaran nad mondenimi peterburškimi intelektualnimi krogi, prežetimi z estetizirajočim nihilizmom na eni ter s strupenkasto hibridnostjo ezoterike ter praznega religioznega teoretiziranja na drugi strani, odloči za praktično udejanjenje (v tem tiči največji nauk pravoslavja rimokatolištvu še dandanes) lastnih verskih prepričanj v meniškem stanu na gori Atos.  Tu pa se prične odvijati neka druga notranja zgodba, ki se po eni plati odločno odvrne od naše moderne, poznomoderne in sodobne notranje zgodbe, po drugi pa se v teku same pripovedi z njo uglašuje in na koncu spoji v svojevrstno, novo sintezo. Fenomenologija duševnega dogajanja meniha v samostanu na gori Atos je drugačna, a primerljiva z notranjimi zgodbami novoveških romanesknih junakov: Leopolda Blooma, Gregorja Samse, Stephena Dedalusa, saj gre za notranje dogajanje z neke vrste ”dodano vrednostjo”, ki mu jo podeljujeta avtorjeva antropologija in kozmologija: bogupodobno ustvarjenega človeka v ustvarjenem in podarjenem svetu. Osišče, okrog katerega se suče to notranje dogajanje pravoslavnega meniha, pa je molitev, predvsem pa njen resnični namen (ki se razkrije šele proti koncu knjige): človeka preobraziti in iz njega potegniti ravno tisto podobo, ki naj bi izpričala njegovo bogupodobnost. Na tem popotovanju se tako glavni junak kakor bralec srečata z mnogoobrazno pestrostjo nepreštevnih duhovnih stanj, ki spremljajo molitveni podvig; naletita na ovire in spodbude, ki se porajajo v človeškem ter duhovnem svetu; pri molitvi in pri iskanju Božje podobe v sebi so mu v pomoč, ampak ga prav tako ovirajo člani samostanske skupnosti; od potrebne zbranosti ga odvračajo skušnjave, ki prihajajo iz človeškega in nečloveškega sveta; ljubezen do narave in vrojena umetniška potreba po iskanju Boga v stvarstvu ga vse bolj oddaljujeta od samozazrto motrenjske in zbranostne ter liturgične discipline znotraj kolektiva; vse bolj ga vleče v naravo, v raziskovanje Svete gore, v hojo navkreber in navzdol, ki mu postane prava vzporedna disciplina za osebnostno obarvano meditativno (pohodniško) molitev; po prelomnici, ki jo tudi v samostansko življenje zanese prva svetovna vojna (in, kar je za ruskega meniha še posebej boleče, Oktobrska revolucija), se glavni junak Rakovega romana slednjič odloči zapustiti samostan in zaživeti pravo puščavniško življenje, kajti le to mu lahko omogoči uskladitev duhovne askeze z razkošnim češčenjem lepote kot Božjega daru. Na pomoč mu priskočita dve obiskanji, dva Dotika: najprej se nastani v puščavniškem prebivališču starega grškega asketa, ki postane njegov duhovni oče, po starčevi smrti pa se mu proti koncu življenja pridruži, kot njegov duhovni sin, mlad ruski menih, ki se naposled izkaže za angelsko čudežno navzočnost; življenje ruskega razumnika/meniha/puščavnika Vjačeslava/Štefana/Nauma se sklene z uvidom, da je prava pot duhovnega življenja tista, ki se dovrši z najdenjem (za vsakogar drugačne in edinstvene) kontemplativne skladnosti med sabo, svetom (človeštvom) in Bogom. Vendar dokončnega spoznanja v Rakovem besedilu ni, ker ga v našem svetu nepopolnosti pravzaprav tudi ne more biti, saj poslednji odgovor tega sveta ne pripada nam, ljudem.

Pred nami je torej izrazito odprto delo, osnovano na iznajdbi nekega novega tipa romanesknega junaka (glavne osebe), ki je pravzaprav posodobitvena revitalizacija, priklic v čas pisanja in avtorjevega življenja in življenja bralca nekega bazičnega, nespremenljivega človekovega praustroja. V bistvu imamo opraviti z duhovno revolucijo notranje zgodbe. Sprva bi se za hip pomudil ob sami genezi in nato uveljavitvi ter razmahu ter tipologiji samega novoveškega subjekta, ki predstavlja temelj za fabulativno ponotranjenje modernega romana. Novoveški subjekt se vzpostavi z dvema potezama: z absolutizacijo in nato z redukcijo. Najprej se proglasi za središče sveta, nato pa opredeli vse svoje prirojene in konstitutivne funkcije, ki bi lahko že same razsrediščile tisto samoproglasitev, kot neobstoječe.  Temeljna funkcija samooklicanega novoveškega subjekta je spoznanje, ki zavoljo že omenjene osrediščenosti vzpostavi dualistično kognitivno razmerje objektivacije. Pri procesu spoznavnega objektiviranja uveljavi zgolj nekatere izmed dejavnikov, ki so na voljo človekovemu duhu, med katerimi prevladuje predvsem instrumentalni um. Vse, kar instrumentalni um ne more spoznati, novoveški subjekt dobesedno izključi iz samega sebe. Tako modernizem kakor moderni roman pomenita nekakšen revolt proti tej tiraniji racionalnega in spoznavnega. Vendar se pri tem (to je posplošitev in kajpada ne velja za vse avtorje in vsa dela) zadržuje znotraj tistih območij pojavljanja instrumentalnega uma, ki jih je uvodoma kot edino resnične določila omenjena redukcija subjekta samega. To so pretežno območja nezavednega, domišljije, paroksističnega čustvovanja, čutnosti in izkrivljenih zaznav, iz katerih je aprioristično, predsodkovno izključena vsakršna teistično razumljena presežnost. Vendar s tem novoveški subjekt in hkrati tudi moderni roman kot eno od njegovih dogajališč razklenejo duhovni prostor ali območje duha za ponovno naselitev vsega razpona duhovnih stanj, ki tvorijo celostno podobo človeka v svoji najbolj integralni obliki. Na ta duhovni okvir razprtosti se cepi sodobna postsekularna literatura, kakršen je roman Pavleta Raka. Če je namreč pri umetnikih modernega romana šlo za notranjo zgodbo (često skrčeno le na notranji monolog), ki je večinoma in mnogokrat celo namerno ostajala sekularno-imanentistična, segala na območje psihe in občutja ter zaznave zunanje stvarnosti, je Rakovo notranje dogajanje potovanje v vse plasti človekovega duhovnega življenja; introspekcija modernega romana je mnogoplastna, introspekcija postsekularnega romana izpopolni epohalno in prelomno odkritje modernističnega pisanja in razumevanja človeka ter nekako doda vse plasti, ki tvorijo človeško bitje ter postane vseplastna; v bistvu gre za neko romaneskno hojo za Kristusom ali za iskanje izgubljenega jaza, ki je pravi in edini človekov jaz; pristop, ki ga pri tem uporablja Rakov roman, je, kakor že omenjeno, predelava ali prevzem pravoslavne molitvene tehnike (postsekularni roman je odraz postsekularnega človeka, kot je bil moderni – sekularni – roman odraz sekularnega človeka), ki bi ji lahko rekli notranje luščenje in ga lahko zatorej imenovali tudi molitveni roman.

Na kraju nam preostaneta še tipološki oris in literarnozgodovinska oznaka postsekularnega romana. V prvi vrsti postsekularni roman upošteva idejo o nezaobidljivosti modernizma, o kateri je pri nas spregovoril predvsem pesnik Tone Rode in ki temelji na dveh elementih: na odkritju neponovljive evidentnosti posameznikove notranje podobe in na neskončnih možnostih tehnično formalnega upodabljanja teh stanj; obenem postsekularna literatura ter umetnost nasploh dokazujeta neobhodnost religioznega obrata (religious turn) v sodobni literaturi. Gre za eksperimentalno raziskovalni roman, ki poskuša ugotoviti, kaj človek je, če ga razumemo kreacijsko in tako, da je njegov najplemenitejši cilj, potegniti iz sebe Božjo podobo, ki počiva v vsakem izmed nas; iz tega sledi, da je postsekularni roman notranja avantura (v tem je soroden modernističnemu romanu), vendar neimanentistična notranja avantura. Utišanje srca je knjiga, ki sublimira modernistično notranjo zgodbo ali notranje dogajanje, in s tem pravzaprav potrjuje aksiološkost modernizma samega. V postsekularnem romanu, kakršen je roman Pavleta Raka, se tehnika ponotranjenja pri molitvi in tehnika modernega romanesknega pisanja srečata ali začneta skupno pot nove umetniške sinteze (lahko bi ji rekli: žanrski ekumenizem); s tem pa sama zvrst posredno potrjuje neobstojnost postmodernizma (slastne pečene gosi, ki ne more vzleteti in zamaščeno cepeta na mestu, Alojz Rebula) ter ga razgali kot goli naveličani nastavek modernizma brez vere vase; postmodernizem ni nič drugega kot modernizem, ki se je začel dolgočasiti nad lastno subjektiviteto. Kajti postsekularni roman je ustvarila ravno nevzdržnost in brezizhodnost imanentistične pozicije. V Rakovem besedilu lahko spremljamo več pripovednih jazov in več pripovednih poti, vendar za našo teorijo o postsekularni poetiki je pomembna predvsem ena: pot notranjega zorenja pri izgradnji ali odkrivanju sebstva. Pisanje Pavleta Raka se uvršča v pojav, ki sem ga sam že ob slikarstvu Jošta Snoja povsem provizorično in neobvezno imenoval nova dejanskost. Prej kot za neko sklenjeno gibanje gre tule za neko novo ali revitalizirano občutje sveta. Za romaneskni izraz te integralne umetnosti se mi morda še najustreznejši, zavoljo ontološkega odnosa do resničnosti in zavoljo presežnostne naravnanosti, zdi izraz metafizični realizem, pri čemer je roman Pavleta Raka Utišanje srca odgovor na potrebo po obnovi slovenskega romanopisja, najbolj pavperiziranega žanra pri nas; naposled pa gre tudi za alegorično prispodobitev poti slovenske umetnosti, ki se mora najprej pomenišiti, potem popuščavniti, se zamakniti v kontemplacijo ter šele nato začeti z ustvarjanjem. Pri vsem tem lahko imamo metafizični realizem za sakralizirani modernizem, saj je moderniteta ustvarila individuum, ki ga je treba zdaj preobraziti v osebo: meniško/puščavniška izkušnja tipološko spremeni človeka in ga vrne umetnosti. V bistvu gre proces notranje rasti v smeri nekakšne ”sakralne laicizacije” ali ”poposvetenja svetosti”, ki se iluminativno razpira v umetniško razodetje: gre za ponovno odkrivanje sveta, ki postane dosegljiv le preko askeze: umetnost je spet umetnost služenja.

1 KOMENTAR

  1. Hvala za tako odličen oris knjige, ki je še kako aktualna, kljub zavestnemu poskusu postaviti iskanje v drug zgodovinsko lokalni kontekst. Kdor ima še malo romarske žilice in časa, naj se poda na Grad Schallaburg, ki leži v nižji Avstriji. Tam je še nekaj mesecev razstava bizantinsko evropskega spogledovanja z premenjajočo se zgodovino neke evropske duše v boju in zbliževanju vzhoda in zahoda. To je poskus skozi zgodovino vzhodnorimskega imperija in zahodnih držav nastalih po propadu zahodnega cesarstva predstaviti soodvisnost in skupno usodo, ki je vidna skozi Mediteran, ki je bil vedno krožišče naše civilizacije.

Comments are closed.