1930: Trdna gledišča

164

 

                                                                                                                  1930: Trdna gledišča

 

                                                                                                                          Octavio Paz

 

                                                                                                                  prevod Andrej Lokar

 

 

Kaj ali kdo me je vodil? Nič in nikogar nisem iskal, iskal sem vse in vsakogar:

rastlinstvo sinjih obokov in belih zvonikov, zidove izsušene barve krvi, zgradbe:

praznik oblik, okameneli ples pod oblaki, ki nastajajo in izginjajo in ne nehajo nastajati, vselej na poti proti svojo prihodnji obliki,

okraste kamne, ki jih tetovira vzkipljiva zvezda, kamne, ki jih izmiva mesečeva voda;

parke in drobne trge, stroge naselbine pojočih topolov in redkobesednih brestov, vrabčjih mladičev in posmehnikov,

krožke starcev, šepetave mehiške ciprese, in vse druge, ki se gnetejo okrog stojnic, vreče kosti, ki drgetajo pod velikim soncem višavja, razžarjena patena;

ulice, ki se nikoli ne končajo, ulice, ki jih prehodimo, kot da bi brali knjigo ali kot da bi šli skozi telo;

neznatna dvorišča, s kovačniki in velikodušnimi krvomočnicami, ki visijo z ograj, sušeče se perilo, neškodljivo prikazen, ki jo podi veter med zelenimi medklici papige žveplenih oči in, hipoma, tenki curek svetlobe: petje kanarčka;

sinje krčme in požveplenele pivnice, vonj po žagovini na opečnatih tleh, bleščečo izložbo, dvoumni oltar, kjer geniji prihuljenih sil spijo, zaprti v pisanih steklenicah;

krapa, trebušne govornike in njihove predrzne lutke, malokrvno plesalko, trikratno debeluško, hripavega lepotca;

praznik in stojnico s cvetjem, kjer hierofanti s cimetovimi očmi med žerjavico in oviti v kadilo praznujejo svatbo snovi in preobrazbo vonjav in okusov, medtem ko parajo mesovje, trosijo sol in snežnobeli sir na zeleneče opuncije, škropijo daritvene solate utišanega sna, meljejo sončno koruzo, blagoslavljajo svežnje razbleščanih poprovcev;

sadje in sladice, zlate grmade mandarin in sadov tejocoteja, zlate banane, okrvavljene opuncije, okraste griče orehov in arašidov, ognjenike sladkorja, stolpe ščirovih keksov, prozorne piramide kaktusovih keksov, kokosove kroglice, neznatno goropisje pozemeljskih nalsadslad, vojaški tabor bilk, bele gomoljike, ovite v prstene tunike, citronke in limone: hipno svežino ženskega smeha, ki se namaka v zeleni reki,

papirnate vence in tribarvne zastavice, mavrične trgovine z igračami, tiskovine Naše Gospe iz Guadalupeja in tiskovine svetnikov, mučencev, junakov, prvakov, zvezdnikov,

ogromni lepak za naslednjo premiero, široki nasmeh, ekstatični zaliv  gole igralke, ki je okrogla kakor luna in se kotali po strešnih balkonih ter smukne med hotljive privide,

najstniške črede konj in goveda, golobice in krokarje, nedeljska plemena, osamljene brodolomce, starce in starke, odlomljene veje na drevesu stoletja;

škripajočo glasbico konjičkov, glasbico, ki se vrti in vrti v lobanji kakor neizdelani stih v iskanju rime;

in ob prečkanju ulice, brez razloga, kar tako, kakor udarec morskega vala ali kot nenadno plimovanje koruznega polja, kakor sonce, ki plane izza temnih oblakov: veselje, vrelec hipne blaženosti, ah, biti živ, razzrniti granatno jabolko te ure in ga použiti zrno za zrnom;

večer kakor čoln, ki se oddaljuje in se ne izgubi na nejasnem obzorju,

svetlobo, zasidrano v preddverju templja in počasno plivkanje premagane ure med čiščenjem posameznih kamnov, posameznih ostrin, posamezne misli, dokler vse ne postane nezaznavno razpršena prosojnost;

staro brazgotino, ki se nenadejano odpre, kapljo, ki dolbe, vžgano gubo, ki pušča čas v spominu, čas brez obraza: slutnjo bljuvanja in padca, čas, ki je minil in se vrača, čas, ki ni nikdar odšel in je tu od začetka, dvoje oči, potuhnjenih v kotičkih biti: znamenje rojstva;

naglo razpadanje noči, ki briše obraze in hiše, črno barvo, iz katere vznikajo trobente in čekani, lovko in strelico, prisesek in puščalo, molek in kakofonije;

noč, obljudenoi s šušljanji in nekje daleč zven ženskih glasov, nedoločno listje, ki se ziba v vetru;

nenadno luč žarometov na osramočeni steni, luč globoka rana, luč pljunek, izbljuvani prežitek;

strašni obraz starke, ki zapre okno in se pokriža, lajež zablodele pasje duše na ulici kakor rana, ki se gnoji,

pare na klopeh v parkih ali stoje v zgibih tečajev, štiri zavozlane roke, razžarjena drevesa, na katerih počiva noč,

pare, gozdove vročičnih stebrov, ovitih v sopenje pohotne živali in tisoč oči in tisoč rok in ena sama podoba, izdolbena v čelo;

spokojne pare, ki napredujejo, ne da bi se ganili z zaprtimi očmi in neskončno padajo vase;

negibno vrtoglavico izgrebenega najstnika, ki mi predre čelo, medtem ko pišem,

in znova hodi, mnogosam v svoji osamljenosti, po ulicah in trgih, ki razpadejo, kakor hitro jih imenujem,

in se znova izgubi v iskanju vsega in vseh, ničesar in nikogar.