Daleč je

273

 

                                                                                                                        Daleč je (duša govori)

 

                                                                                                                                  Neža Zajc

 

 

Zdaj daleč je ukor,

in razumevanje večnosti,

odmeva zemlje zbor,

ko razsnavljajo se bežnosti;

 

premakne se še luna,

v razsežnostih ohladela je zver,

prestavljena je ura,

kakor zaječi stara čer,

nad bregom izdahne murva,

grenko se v dušo izcedi,

da ni kraja ne konca obupa,

ko nežnost ujame se v jek,

prezračno je sonce v vrhuncu,

in deževje ponikne v stok,

da vase spotakne se hoja

in brez matere ne sklene se lok;

 

le čuječe zakorakaš v bistvo,

osamel, razočaran kakor mož,

in ni daleč do razmerja ščita,

kot prestal bi skušnjavo bos.

 

Zdaj na straži se mečuješ,

s prikaznimi meriš kost,

koliko merijo v jutru

razdedinjene sence, in most

do razdalje težnosti.

 

Vse ureja glasni trenutek

brez razumetja dvojnosti

le uslišanja vreden,

kakor šele rojen, ljubeč

in nedosežen Gospod …

sklanja se najtežje

Gospa breztelesnih milosti:

 

»In tu ni nobenega Boga,

ki bi poznal srce mi …«

 

Daleč je.