Daleč je (duša govori)
Neža Zajc
Zdaj daleč je ukor,
in razumevanje večnosti,
odmeva zemlje zbor,
ko razsnavljajo se bežnosti;
premakne se še luna,
v razsežnostih ohladela je zver,
prestavljena je ura,
kakor zaječi stara čer,
nad bregom izdahne murva,
grenko se v dušo izcedi,
da ni kraja ne konca obupa,
ko nežnost ujame se v jek,
prezračno je sonce v vrhuncu,
in deževje ponikne v stok,
da vase spotakne se hoja
in brez matere ne sklene se lok;
le čuječe zakorakaš v bistvo,
osamel, razočaran kakor mož,
in ni daleč do razmerja ščita,
kot prestal bi skušnjavo bos.
Zdaj na straži se mečuješ,
s prikaznimi meriš kost,
koliko merijo v jutru
razdedinjene sence, in most
do razdalje težnosti.
Vse ureja glasni trenutek
brez razumetja dvojnosti
le uslišanja vreden,
kakor šele rojen, ljubeč
in nedosežen Gospod …
sklanja se najtežje
Gospa breztelesnih milosti:
»In tu ni nobenega Boga,
ki bi poznal srce mi …«
Daleč je.
