Dario Bellezza – pesmi

                              

                                                                                                                  Dario Bellezza (1944 – 1996)

 

                                                                                                                      prevedel David Bandelj

 

 

 

 

Ma non saprai giammai perché sorrido.

Perché fui il pedante Amleto

della più consolatrice borghesia.

Perché non ho combattutto il Leviatano

Stato che vuole tutto inghiottire

nella macchinosa congerie

della sua burocrazia inesorabile.

 

Ora mi nascono le unghie come ai morti.

 

 

A ne boš nikoli izvedel zakaj se nasmiham.

Zakaj sem bil pedantni Hamlet

najbolj tolažljivega meščanstva.

Zakaj se nisem bojeval z Leviatanom

Državo, ki hoče vse pogoltniti

v počasnem kupu

svoje neizprosne birokracije.

 

Zdaj se mi rojevajo nohti kot mrtvim.

 

 

 

 

 

Arriva un ragazzetto biondo da Venezia, si rivolge

a me, unico albergo alla sua febbre di drogarsi.

Vorrei ospitarlo, ma sento dentro una stretta

di vecchiaia; non sono più capace di consolare

i giovani amici delle tenebre, i pianti li piango

da solo con accanto il gatto dei miei pensieri.

O forse sono un vigliacco impaurito dalle leggi

che parlano di corruzione di minori. Ma, cari

giudici, qua il minore sono io, l’infantile

bestiaccia che rischia senza coraggio un atto

semplice assurdo che si chiama »orrore della vita«;

 

la verità è che i corpi non mi appartengono,

le leggi più rispettate da me sono quelle che

io traccio con la perseveranza di un monaco

innamorato della sua cella solitaria.

Amo solo me stesso e la mia morte.

 

 

Prihaja plavolasi fantič iz Benetk, nagovori

me, edino zavetje njegove sle po mamilih.

Gostil bi ga, a v sebi čutim krč

starosti; nisem več sposoben tolažiti

mladih prijateljev teme, svoj jok jočem

sam, zraven je le maček mojih misli.

Morda pa sem samo strahopetnež, ki ga plašijo

zakoni o zavajanju mladoletnih. Dragi sodniki,

jaz sem tisti, ki je mladoleten, otroška

zver, ki brez poguma tvega preprosto

nesmiselno dejanje, ki mu pravimo »groza življenja«;

 

resnica je, da mi telesa ne pripadajo

zakoni, ki jih najbolj spoštujem so tisti, ki

jih pišem z vztrajnostjo meniha,

zaljubljenega v svojo samotno celico.

Ljubim le samega sebe in svojo smrt.

 

 

 

 

Questo nel dolore è compimento felice.

Chi ama la vita lo conservi e bruci,

ma resti impassibile, di marmo

a contemplare la sventura mia

e il disinganno. Ché solo morte

esiste e a lei m’affido tranquillo

negatore terrestre delle Stelle

 

 

To je v bolečini srečna izpolnitev.

Kdor ljubi življenje naj ga ohrani in sežge

a naj ostane negiben, marmornat

v zrenju nesreče moje

in razočaranja. Ker samo smrt

obstaja in k njej se zatekam miren

zemeljski zanikovalec Zvezd.

 

 

 

 

CONGEDO

 

Pasolini Ginsberg Sandro Penna

e quanti altri mai ebbi maestri

Kavafis Leopardi Baudelaire

eccomi a voi ignaro e deluso

affondare il bisturi della poesia

sopra il mio corpo lasso:

 

tutto è perduto, il mondo lascio

indifferente ad altri, canto

una canzone per pochi eletti

che si raccolgono intorno

al mio pianto: ho sbancato

 

la vita fuggendo mi ha lasciato

qui desolato e incapace di

procedere; una volta

sapevo ancora combattere

con le armi della dialettica

una battaglia celestiale.

Spreco di aggettivi oggi mi basta

per rimanere fermo su un letto

fra tepore e consiglio di vittorie

future da combattersi mai:

la poesia persino fu liquidata

al suo congedo definitivo:

non resta che piangere un pianto

senza lacrime, ditelo al nemico.

 

Tunis 1988

 

 

SLOVO

 

Pasolini Ginsberg Sandro Penna

in vsi, ki ste učitelji bili mi

Kavafis Leopardi Baudelaire

pred vami sem neuk in razočaran

skalpel poezije utapljam

v svoje bedno telo.

 

vse je izgubljeno, zapuščam svet

ne menim se za druge, pojem

pesem za redke izbrance

ki se zbirajo okoli

mojega joka, izpraznil sem

 

življenje z begom pustilo

me je samega nezmožnega

za napredovanje; nekoč sem

znal še bojevati

nebeško bitko

z orožjem dialektike.

 

Potraten s pridevniki mi danes zadostuje

da sem miren na postelji

med toplino in svetom prihodnjih

zmag ki ne bodo izbojevane:

celo poezija je bila obsojena

na svoje dokončno slovo:

ostaja mi le jok brez

solz, povejte sovražniku.