Drevesne letnice
Muanis Sinanović
Pot, ki ob reki vodi iz malega mesta,
gre skozi stoletja. Na njej so živi, a zabrisani.
Neka davna avenija s pomarančnimi oljenkami.
Kot sonce,
ki omogoča žarkom posijati skozi obod
zvitka v prsih. Ta se razpre in besede
se razcvetijo v telesu.
Jasno, otroštvo je uvod v višjo odvisnost.
Vse je v parih
in prah, ki se raztrosi v vračanju ni privid
smrti, temveč
posvečena izguba. Čakaj, da se poleže.
Zasolzeno otroško oko starca
je posvečeno
z izgubljeno barvo lasu.
Blaga rja na robovih slike se odlušči
in tam je nadih.
Potem brv čez reko in parfum,
ki ga dihajo drevesa.
Pod dihom v prsih je podtalnica.
Od tam zajema oko.
Notri je vlažno. Velika izsušitev prihaja
v čebljanju, skrbeh, opravilih opravljanja
in skrbi za stol pisarne. Pride do razpok.
Na napačno mesto zraven tovarne ob polju
se postavi mašina in preseka kot lune.
Blesk stroja se odbije v razpoke.
Kašelj, kašelj,
hrup,
nevihta,
prah izgubljenega se raztrosi
in vrtinči in da zavetje vojskam.
Pa tudi otežuje orientacijo.
Sosedje ob poti ob reki se ne prepoznajo.
Kakšen je pozdrav dreves
in kaj je v črti drevesne letnice?
|
|
|||||
