Slepa okna
Klarisa Jovanović
V zidani izbici
Vedela sem, in vendar
sem šla s sklonjeno glavo.
Ruto sem si potegnila nad
oči in jo zavezala pod
brado. Zavezala na vozel.
Na gole prsi sem tiščala
otroško plenico.
In ni utegnilo trajati:
nenadoma sem se znašla
pred mostom, ki je
drhtel kot napeta tetiva
pod lovskim rogom,
Svoje vitko belo telo iz
rezanega kamna je usločil
nad črno valovje.
Moja senca je šla pred mano.
Moja senca, moja ljuba
dvojčica je šla pred mano.
Moja enojajčna, moja
siamska dvojčica.
Hej, so vpili z druge strani
mostu, hej, pohiti,
Temelji se že drobijo in
zidana izbica vpije po tebi.
Šla sem, čeprav sem vedela.
Ubogljivo sem stopila v
tisto luknjo, ubogljivo
sem se pustila zazidati.
Samo zato, da bi most
vzdržal. Da bi
vzdržal.
Tihota
Kako gosta je lahko tihota.
Vilice zapičim vanjo, pa
ne omahnejo.
Kako čvrsta je lahko tihota.
Pustim jo ležati na soncu,
pa ne razpade in ne oleseni.
Kako žilava je lahko tihota.
Žilava, žilava, ne prerežeš je
z jeklenim rezilom.
Kako mastna je lahko tihota.
Mastna in spolzka: ne moreš
je zgrabiti, nenehno ti polzi
iz rok, iz ust, izpod pazduh,
iz mednožja, iz medprstja,
iz medrebrja.
Kako mehka je lahko tihota.
Mehka kot pogrezanje
v sen, v blazino z
gosjim puhom.
Slepa okna
Nenehno vas srečujem.
Kamorkoli se odpravim,
mi sledite. Vsa pročelja
so vas polna.
Nenehno se mi nastavljate:
brezsramno in prostaško.
In ne morem umakniti pogleda
z vaše golote. Z vaše brezimnosti.
Z vaših navideznih šip.
Z navideznih zaves, ki,
nepremične, pošumevajo,
ne meneč se za brezvetrje.
Ki leseno premikajo noge in
roke. Tako scela, kot bi
bile v mavcu. Ki šepetajo.
Ki ihtijo. In ti glasovi
za njimi, ki se ne zmorejo
odlepiti z jezika, ki se ne
morejo iztrgati iz prsi,
ki onemevajo od bolečine.
Oj, ta molk, ta svinčeni,
debeli, sluzasti, plesnivi, cvileči
molk, ki rine skozi razpoke
na fasadi. Oj, ta molk, ki
kar mezi in mezi.
To skrhano, topo strmenje
tišine.
Oda nebesnemu svodu
Kako globoko se pneš,
Kako visoko segaš.
Kako prostorne so tvoje
sobane. Z zlatom obsijane.
S srebrom obšite. S škrlatom
obložene. Z ognjenimi
vozovi preorane. Z bliski
prestreljene.
Kako ravnodušen si v svoji
lepoti. In niti z očesom ne
treneš, ko pod tabo gomazi
človeško mesovje,
Ko se pod tabo odpirajo
brezna človeške bede,
ko se pod tabo osipajo
rože na brezimnih
gomilah.
