Erika Primc: pesmi

151

                                                     

                                                                                                                                     Pesmi

 

                                                                                                                                Erika Primc

 

 

S praznim pogledom lahko spregledam vse –

tudi tebe

in sebe

in dan

in Boga.

 

Ne morem videti niti tistega,

kar bi mi morda,

mogoče

– nisem gotova –

napolnilo pogled.

 

***

 

Vsakdanje življenje baje ne vzbuja občutja metafizičnih kvalitet.

Uokvirili smo ga v čudovit okvir

(in tudi Picasso brez okvirja ne sme viseti v galeriji).

Stena zunaj mora biti bela, nevpadljiva.

Bistvo je uokvirjeno.

Bistvo smo uokvirili.

 

Življenje ne vzbuja občutja metafizičnih kvalitet.

 

Daj, prizemlji se že.

Sploh ne razumem, o čem govoriš.

 

***

 

Mravljinci gomazijo po desnem sluhovodu.

Prodirajo naprej, da bi se prebili skozi možgansko skorjo.

Njihov pohod je topot egipčanskih konj

po vlažnih tleh Rdečega morja.

(Stene vode so varovalo ter grožnja hkrati.)

 

***

 

Kljub ogledalom,

ki prekrivajo vse stene,

v njih vidim vse odseve,

razen svojega.

Morda sem se ujela v špranjo.

 

Hvala, da je odprto vsaj nebo.

 

***

 

Ko sem prvič prebrala,

da je le lepota tista, ki bo odrešila svet,

nisem imela pojma, kaj to pomeni.

Slišalo se je lepo.

Ko sem izkusila prepad

med lepoto in njeno odsotnostjo,

ko sem spoznala, da je svet zanjo slep,

in me je ravno to najbolj ranilo,

sem ugotovila, da sveta ne more odrešiti nič drugega

kot le ona.

 

***

 

Vse, kar me obdaja, je en velik dar.

Nesamoumevnost se je ugnezdila na moji rami

ter mi ponuja svoja očala.