Kvartet

157

 

                                                                                                                                Kvartet

 

                                                                                                                            Octavio Paz

 

                                                                                                                     prevod Andrej Lokar

 

Za Alejandra in Olbeth Rossi

 

I

 

Domača, a vselej tuja pokrajina,

uganka dlani.

 

Trdovratno morje, z vsakim valom,

spomenik, ki razpada.

 

Proti morju, okamenela volja,

brez upora moli čer.

 

Oblaki: iznajdevajo nenadne zalive,

kjer je letalo raztopljeni čoln.

 

Razblinja se, neotipljiva abeceda,

nagla pisava ptičev.

 

Hodim med peno in mivko,

sonce mi počiva na temenu:

 

med negibnostjo in gibanjem

sem gledališče prvin.

 

   

II

 

Tudi na tej plaži so turisti,

tu je smrt v kopalkah in nakitu,

 

zadnjice, trebuhi, mesovje, ledja, pljuča

rog obilnosti omlehlih gnusob,

 

razprostranjena potrata, ki predhaja

črva in njegovo večerjo prahu.

 

Zraven, ločeni od meja,

strogih in zamolčanih, neočitih,

 

so prodajalci, stojnice,

zvodniki, zajedavci in izobčenci:

 

kosti, odpadki, maščoba, gnoj …

Pod nepristranskim soncem, premožni in revni.

 

Ne ljubi jih njihov Bog in tudi oni:

kakor same sebe sovražijo bližnjika.

 

 

III

 

Veter se razveže in poenoti drevored,

rod oblakov se razprhne.

 

Krhka in nestalna je resničnost;

in – njen zakon je sprememba – neutrudna:

 

vrti se kolo videzov

okrog osi časa, svoje stalnice.

 

Svetloba riše vse in vse zažiga,

v morje zabada bodala, ki so bakle,

 

svet spreminja v kres odsevov:

mi smo samo migotanje.

 

To ni Plotinova luč, je luč zemlje,

tostranska, a bistroumna luč.

 

Pobota me z mojim izgnanstvom,

njena praznina je dom, zaklon, ki blodi.

 

 

IV

 

Da bi počakal noč, sem legel

v senco drevesa utripov.

 

Drevo je ženska in v njegovem listju

slišim kotaljenje morja pod večer.

 

Kakor njegovo sadje z okusom časa,

sadje pozabe in spoznanja.

 

Pod drevesom vidiš in otipaš

podobe, misli in besede.

 

Prek telesa se vračamo na začetek,

krivulja miru in gibanja.

 

Okus, vednost smrtnika, končni predah,

ima začetek in konec – in je brez mere.

 

Noč vstopi in prekrije nas njeno plimovanje;

morje ponovi svoje zloge, že črne.