Kvartet
Octavio Paz
prevod Andrej Lokar
Za Alejandra in Olbeth Rossi
I
Domača, a vselej tuja pokrajina,
uganka dlani.
Trdovratno morje, z vsakim valom,
spomenik, ki razpada.
Proti morju, okamenela volja,
brez upora moli čer.
Oblaki: iznajdevajo nenadne zalive,
kjer je letalo raztopljeni čoln.
Razblinja se, neotipljiva abeceda,
nagla pisava ptičev.
Hodim med peno in mivko,
sonce mi počiva na temenu:
med negibnostjo in gibanjem
sem gledališče prvin.
II
Tudi na tej plaži so turisti,
tu je smrt v kopalkah in nakitu,
zadnjice, trebuhi, mesovje, ledja, pljuča
rog obilnosti omlehlih gnusob,
razprostranjena potrata, ki predhaja
črva in njegovo večerjo prahu.
Zraven, ločeni od meja,
strogih in zamolčanih, neočitih,
so prodajalci, stojnice,
zvodniki, zajedavci in izobčenci:
kosti, odpadki, maščoba, gnoj …
Pod nepristranskim soncem, premožni in revni.
Ne ljubi jih njihov Bog in tudi oni:
kakor same sebe sovražijo bližnjika.
III
Veter se razveže in poenoti drevored,
rod oblakov se razprhne.
Krhka in nestalna je resničnost;
in – njen zakon je sprememba – neutrudna:
vrti se kolo videzov
okrog osi časa, svoje stalnice.
Svetloba riše vse in vse zažiga,
v morje zabada bodala, ki so bakle,
svet spreminja v kres odsevov:
mi smo samo migotanje.
To ni Plotinova luč, je luč zemlje,
tostranska, a bistroumna luč.
Pobota me z mojim izgnanstvom,
njena praznina je dom, zaklon, ki blodi.
IV
Da bi počakal noč, sem legel
v senco drevesa utripov.
Drevo je ženska in v njegovem listju
slišim kotaljenje morja pod večer.
Kakor njegovo sadje z okusom časa,
sadje pozabe in spoznanja.
Pod drevesom vidiš in otipaš
podobe, misli in besede.
Prek telesa se vračamo na začetek,
krivulja miru in gibanja.
Okus, vednost smrtnika, končni predah,
ima začetek in konec – in je brez mere.
Noč vstopi in prekrije nas njeno plimovanje;
morje ponovi svoje zloge, že črne.
