Matej Metlikovič, ilustracije Križevega pota, cikel risb s čopičem in tušem, 1995-1996
Cikel ilustracij je bil ustvarjen za likovno opremo pesniške zbirke VIA DOLOROSA Cirila Berglesa, ki jo je leta 1996 izdala Celjska Mohorjeva družba.
Plamenenje Metlikovičevih pasijonskih simbolov
Metlikovičeva likovna spremljava pesnitve Cirila Berglesa Via dolorosa je lapidarna simbolna označba osrednjih prizorov in duhovnih stanj Križevega pota oziroma njegove poetične upesnitve. Slikarja, ki se je že doslej preizkušal kot avtor Križevih potov, je očitno likovno pritegnilo samo bistveno, in to je skušal hipno zajeti v znak, z naglo gesto, ki kaligrafsko zajame idejo motiva kot slikarjev sakralni avtomatizem, saj s svojo intenziteto ne teži toliko k trpeče neposredni izraznosti kot k liturgični artikulaciji simbolov, ki sugerirajo vsebino prizorov kot muzikalno ubrani ideogrami.
Risarjeva poteza širokopotezno povzame jasno razpoznavno motivno idejo v hipnem preblisku in jo, prekaljeno v risarskem plamenu, spremeni v narisan pomen, ki v svoji ritmično razpršeni ali koncentrični konstituciji poetično lebdi in ritmično utripa. Za ta namen pa avtorju zadoščajo zgolj črte, kontrasti in simbolni detajli, podobno kot umetnikom v zgodnejšem srednjem veku. Le v nekaj primerih obvladuje celoto celopostavna figuralika, zlasti kot znamenje moža bolečin; ki je »gol in čist / kakor potok«.
Nosilec takih predstav je val misli, ki vzklije v potezo kot kipeč utrip, kakršnega poznamo iz siceršnjega Metlikovičevega slikarstva, kjer je ritmična črta spojena z žarenjem barv. Tu pa je svetlobni razpon omejen le na črno in belo, linearna poteza pa tako kot v barvnih slikah vzplamteva v vzvalovane roke, angelska krila in krožnice obrazov, v sijoče mandorle, stiliziran lok padlega Kristusa ali v dialog mrtvega sina in Marije. Vse pa povezujeta žuboreč ritem in imaterialna lahkotnost, kakršna sicer estetsko oživljata slikarjeve vzorce s paramentov; in prav iz takega liturgičnega namena in simbolno-poetičnega koncepta Metlikovič očitno tudi v tej knjigi prevaja poezijo v malone ornamentalno pojmovana znamenja, ki zajemajo težo ‘življenja v emblematično duhovno breztežnost.
Metlikovičeva risarska gesta je do kraja obvladana, takoj prepoznavna nosilka avtorjevega likovnega rokopisa, a hoteno brezosebna ali, bolje, nadosebna, kot bi se avtor čutil pesniškega duhovnika, ki z liturgičnimi gibi rok vrisuje znamenja, v katerih prepoznavamo »hieroglife« kot temeljne pomenske prvine Križevega pota, ki se, kot je v novejši umetnosti običajno, reducira v sožitje simboličnih prvin: obrazov, rok, drž, in nujnih rekvizitov, kakršen je prt Berglesove »slikarke bolečin«. Ves Križev pot se pri Metlikoviču ob podobni ritmični lahkotnosti in zvočnosti, kakršni se zlivata v miselni pomen Berglesove poezije, preliva v hladen risarski zanos, ki meče na stene religioznega doživljanja švigajoče sence liturgičnih pomenov in vse avtorjevo premišljanje spreminja v nenehno plamenenje in valovanje, ki ga oglato predirata le ostrina križa in grimasa trpljenja, dokler se ta zanos, skupaj z vstalim Kristusom, v krožnih vrtincih z zračno lahkoto ne razpusti v večno nebo.
Matej Metlikovič je na tako pojmovanih slikah Kristusovo pasijonsko zgodbo risarsko zgostil v liturgične obrazce in jih s kretnjami svojih linij spremenil v krhke splete trpljenja in odrešenja, ki krasijo to knjigo religiozne poezije kot sodoben velikonočni prt.
Milček Komelj
