Monstrum

372

 

                                                                                                                                

                                                                                                                                   David Bandelj

 

                                                                                                                                   

Monstrum

 

  1. Terra

 

 Caerberus

 

Nihče se ne premika

brez zavesti

niti pes ko mu

vzameš ime

zato se bližam postopoma

da ga pustim spati

čeprav na vratih piše

naj se ga pazim

naj se ga pazim

naj se ga pazim

 

uporabljajo me za delo

saj čistim iztrebke

ki jih pušča

ko žre kosti preživelih

 

ko se vrača iz sprehodov

ga spustim da iz lukenj

izbrska stenice in strahove

v tem ga ni boljšega

 

krotovičenje ga spravlja

v bes

in njegovo lajanje

je pesem ki odmeva

vsaj 10 km v radij

brez gospodarja živi le ustvarjalec

 

ko se prvi spusti k tlom

se drugi dviga kvišku

tretji me pa gleda v oči

 

prosekutor je on sam

jaz sem varuh varuha

 

cave                     canem                 cave

canem                                cave                     canem

 

 

Golem

 

Želim skidati hlev

kjer so ždele

prikazni

me zvežejo ob tram

da gledam

kako oni to delajo

z značilno natančnostjo

purificirajo vsak

najmanjši kotiček

kot da pred tem ni bilo

ničesar

močneje udarijo

z vsemi sredstvi tam

kjer se dviga duh

ker ni nobenega jamstva

da česar ni videti

dejansko ne obstaja

čemu/komu služimo je vprašanje

ki se odpira

ko vidim kaj

nas čaka

glasnost njihovega smeha

mi počasi trga žilo

in dvomim v svojo zavest

da se ne bom kdaj

obrnil stran

 

 

Cyclope

 

Skoraj omamljen gledam

neskončno petje ovojev

ki zakrivajo vsako svetlobo

 

nad mano letijo skale

pristajajo tik nad vodno

gladino da sem trikrat

 

ovit

v

odmev

 

čez ovce se ne da priti

krasijo vsako površino

 

da te nisem pobliže spoznal

simbioza postaja mati spomina

slepota ni nikdar večna

smiselno sva se ujela

 

tako sem šel iz votline

 

 

Mynos

 

Zadnjič ko sem poslušal

korake kako se enakomerno bližajo

me je za sapo  prijela roka

ki je nisem videl

 

vsakič ko sem želel vdihniti

se mi je zameglilo pred očmi

in nebo je padlo pred mano na tla

 

ne vem kdo se je ustavil prvi

 

Egejev sin je rekel

to sem si zapomnil

očete si vedno vtisnemo v spomin

ker nam odščipnejo popkovino

in obrusijo nože

 

ko sem začutil na svojem trebuhu

rezilo

me je speklo v prsi

in mi je bilo jasno

kdo je sin in zakaj

 

oči očeta so gledale kako je

vrelec krvi

oškropil tla

po katerih sem stopal

 

tako je bil opran greh matere

ki je začel mojo večnost