Na morišče (Pred božičem)
Neža Zajc
Izmerjanje daljav samotnosti
in ostanek besed v drobovju,
kovanje je pregrad nemilosti,
da bi ne zarožljale ob svitanju,
nekatere pesmi se pojejo,
zdaj, ko glas več ne more
izhajati iz grla
le zavest o nesmrtnosti
narašča rahlo v tilniku,
da telesno se zašibi,
ko vse predajaš volji
in saje in pepel in klic v sili,
ker osamljen si kakor v rogu:
a obstajanje vnaprej vzdrhti
in čuječe zaman kloniš,
saj ni trajanja in ne sledi
za izrazom, ki ne pozna spokoja;
ljubezen, ta edina še govori –
kakor obnemelost v pokolu,
ko vse naokrog ni več ljudi
le vprašanja plavajo kakor trupla v morju
hladnih spominov
na celostna videnja,
ki z znanim vonjem
ubijajo še relikvije –
kakor starost izumrlih
belih cvetov
zametki so čudežev.
II
Natančen dah smrti
v notranjosti prehod
k izpraznjenju celote
in k prednikom krvnim.
Daleč je odmor
in čaščenje mrtvih
do telesa je le odpor,
Zakaj načelno neupiranje
vsem obrazom v krču,
da mera je čez izhod
razpotegnjena beseda v srcu,
ki jekne pred uresničitvijo
doživetja povabila
v obkrožujoči te hod –
ples nesmrtnih
spodnaša te navzgor,
da že ne šteješ, ne misliš,
težji si le kot dih
v ženskem oboku
pod poslednjim vhodom,
obrnjen v sen nesrečni, in
že zaklene se s teboj
nazaj, nazaj izhod.
III
Zakaj vsako doseganje konca
izhaja od Tišjega
koprnenja po izpolnjenju
in prečenje je vseh samot
in radodarnost v Višjem
osamosvajanje od slehernikovih svobod.
Saj veselja ne iščem,
zadoščenje ni več mogoče
a smrečje namesto vida
vztrajno zbada v čelo strogo:
zaman je klicati v morju
zaman govoriti,
le v brezno zazreti se, in
v življenje novo
breztelesno upihniti
ten poslednjega nespokoja.
Ker nihče ni daleč med bližnjimi,
ki ležejo zdaj zdaj h pokoju
nihče ni na dosegu rok
objema se ne spominjam
le zavest o drobnosti
besed, pretresenih od molitvenih,
ne ugaša v plamenu slik;
In udarjajo te iglice
v veke, požiralnik, nežno skalovje,
končal se je krvavi boj
a ti, začaraš ptice …
njih telesa plavajo na mrtvih
gladinah morja.
24-28.dec.2019
