Zorku Simčiču

 

                                                                                                                                  Zorku Simčiču

 

                                                                                                                                 Miklavž Komelj

 

 

Človek, ki se je v katastrofi znašel

hkrati na eni in na drugi strani

stene, ni hotel, da se tega ubrani,

ampak je šel še dlje – in sam iznašel

 

zavest, ki vse, kar se je razpršilo

po kontinentih, nosi kakor morje,

kar po njem plava – skozi brezprostorje,

kjer sta noč in dan hkrati, z isto silo.

 

In vidi, ko motri misterij žrtve:

ljudje, ki so pobili se krvavo,

so s tem prišli v še večjo povezavo.

 

Na istem odru vidi žive, mrtve –

skozi drhtenje polpriprtih vek.

In sto let čaka, čaka prvi sneg.