Zorku Simčiču
Miklavž Komelj
Človek, ki se je v katastrofi znašel
hkrati na eni in na drugi strani
stene, ni hotel, da se tega ubrani,
ampak je šel še dlje – in sam iznašel
zavest, ki vse, kar se je razpršilo
po kontinentih, nosi kakor morje,
kar po njem plava – skozi brezprostorje,
kjer sta noč in dan hkrati, z isto silo.
In vidi, ko motri misterij žrtve:
ljudje, ki so pobili se krvavo,
so s tem prišli v še večjo povezavo.
Na istem odru vidi žive, mrtve –
skozi drhtenje polpriprtih vek.
In sto let čaka, čaka prvi sneg.
