Spev LXXIV

208

Objavljamo odlomek iz  Pizanskih spevov, ki bodo leta 2024 izšli pri založbi Slovenska matica.

 

                                                                                                                            Ezra Pound

 

                                                                                                                       LXXIV (odlomek)

 

                                                                                                                 prevod: Miklavž Komelj

 

 

Ogromna tragedija sanj v kmetovih

sključenih  plečih.

Manes! Manes je bil ustrojen in nagačen,[1]

Tako Ben[2] in la Clara[3] a Milano[4]

                   za pete v Milanu[5]

Da naj črvi žrό mrtvega bikca

DIGONOS, Δίγονος,[6]  a dvakrat križani[7]

                               kje v zgodovini to najdeš?

Toda to reci Possumu:[8] pok, ne cviljenje,

         s pokom, ne s cviljenjem,[9]

Graditi Dejokovo mesto s terasami v barvi zvezd.[10]

Nežne oči, mirne, nič posmehljive,

                    dež je prav tako del procesa.[11]

Kar zapustiš, ni pot

in oljka, belo vzvalovljena v vetru,

umita v Kiangu[12] in Hanu[13]

kakšno belino boš dodal tej belini,

                                                   kakšen sijaj?[14]

»véliki periplum[15] pelje zvezde k naši obali.«

Ti, ki si šel mimo Heraklejevih stebrov in naprej[16]

ko je Lucifer padel v Severno Carolino.[17]

če se blagi zrak umakne pred širokom[18]

ΟÝ ΤΙΣ, ΟÝ ΤΙΣ?[19] Odisej

               moj priimek

veter je prav tako del procesa,

                                                 sorella la luna[20]

Boj se boga in neumnosti drhali,

toda precizno definicijo[21]

   so posredovali Sigismondo[22]

   in Duccio[23] in Zuan Bellin[24] ali trastevere z La Sposa,

Sponsa Cristi na mozaiku do današnjega časa / pobožanstvenje cesarjev[25]

Toda smrkavemu barbaru,[26] ki ne več nič o zgodovini dinastije Tang,[27] ni treba

                                                                                                nekoga ogoljufati,

     in ne potrebuje denarja Charlieja Sunga,[28] ki mu ga je posodil anonimus,

se pravi, vzemimo, da ga je Charlie nekaj imel

in v Indiji so tečaji padli na 18 procentov,[29]

ampak lokalne posojilne gnide so oskrbeli tuji bankirji

tako so skupne obresti izžele indijske kmete

                 narasle v churchillovski[30] grandeur[31]

kot takrat in še bolj kot takrat, ko se je vrnil h gnilemu zlatemu standardu[32]

okrog 1925    O moja Anglija

da je svoboda govora brez svobode govora po radiu isto kot nič[33]

       Stalin[34] potrebuje samo eno točko

ni se vam treba, t. j., ni se vam treba polastiti produkcijskih sredstev;

     denar naj pomeni opravljeno delo, znotraj sistema

     izmerjeno in potrebno[35]

»Nisem opravljal nepotrebnih fizičnih del«

pravi vojna knjižica RK[36] kaplana[37]

                     (priprava na spoved)

kričeče kakor škrjančki nad celicami smrti

           militarizem napreduje proti zahodu

im Westen nichts neues[38]

in Ustava v nevarnosti

in da stanje stvari niti ni tako novo

»iz safirja, ker ta kamen prinaša spanje«[39]

ne besed, ki bi jim bili zvesti,

   ne dejanj, ki bi bila odločna

      samo da ptičjesrčna pravičnost dela les

in zavzame zemljo[40]

in Rouse[41] je odkril, da govorijo o Eliji[42]

ko pripovedujejo zgodbe o Odiseju[43]             ΟÝ ΤΙΣ

                                                        ΟÝ ΤΙΣ

»Jaz sem nikdo, moje ime je nikdo«

Toda Wanjina[44] je, recimo, Ouan Jin[45]

ali izobraženec

in oče mu je odstranil usta

        ker je naredil preveč stvari

in s tem zatrpal bisago domorodcev

prim. ekspedicijo Frobeniusovega[46] učenca[47] okrog 1938

                                                                                   v Avstralijo

Ouan Jin je govoril in s tem ustvarjal imenovano

                                                                   s tem je naredil navlako

ki ljudem ni dovoljevala gibanja

in tako so bila odstranjena njegova usta

kot boste videli, da so odstranjena na njegovih slikah

                                                              in principio verbum[48]

                 paraklet[49] ali verbum perfectum: sinceritas[50]

iz celic smrti s pogledom na goro Taj Šan @ Pisa[51]

kot Fudžijama pri Gardoneju[52]

ko je mačka hodila po ograji[53]

in je bila voda mirna na zahodni strani

teče proti Villa Catullo[54]

kjer z nepretrganim zvokom

        kot pomanjšani poluphloisbois[55]

v tišini traja dlje kot vse vojne

»La Donna,« je rekel Nicoletti,[56]

                                                    »la donna,

                                                                    la donna!«[57]

»Cosa deve continuare?«

»Se casco,« je rekla Bianca Capello

»non casco in ginocchion«[58]

in z enim dnevom branja ima človek v rokah ključ[59]

Gassirejeva lutnja.[60] Huuu Fasa[61]

prišel je kužek levje barve, ki je prinesel bolhe

in ptica z belimi vzorci, stopajoča

                                                       pod les six potences[62]

Absouldre, que tous nous veuil absoudre[63]

tam leži Baraba[64] in ob njem ležita dva tatova

minus Hemingway,[65] minus Antheil,[66] vročekrven

in po imenu Thos. Wilson

Mr. K.[67] ni rekel nič bedastega, ves mesec nič bedastega:

»če ne bi bili butasti, ne bi bili tukaj«

                                                       In Lanova banda.[68]

Metulji, meta in Lesbiini vrabci,[69]

Brezglasni z rompompomom in prapori

                             in ideogram stražnih stolpov

el triste pensier si volge

    ad Ussel. A Ventadour

    va el consire, el tempo rivolge[70]

in v Limogesu[71] se je mladi prodajalec

sklonil s tako francosko vljudnostjo: »Ne, to je nemogoče.«

Pozabil sem, v katerem mestu

Ampak jame so manj očarljive za neizkušenega raziskovalca

     kakor turi, kot so prikazani na razglednicah,

bomo spet videli tiste stare ceste, vprašanje,

                                                       mogoče

a nič se ne zdi manj verjetno,

                                                 Mme Pujol,[72]

in bil je vonj mete pod šotorskimi krili

posebno po dežju

     in bel vol na cesti proti Pisi

             kakor da gleda stolp,

temne ovce na poligonu in ob vlažnih dneh so bili oblaki

nad gorami, kot da so niže od stražnih stolpov.

     Kuščar me je spravil pokonci

     divje ptice ne bi jedle belega kruha

     od gore Taj Šan do stolpa

Od carrarskih pečin[73] do stolpa

     in ta dan se je zrak odprl

           za Kuanon vseh sladkosti,[74]

                Lin, Klet, Klemen[75]

                                                       njihove molitve,

véliki skarabej[76] je sklonjen nad oltarjem

zelena luč sije v njegovem oklepu

preoral sveto polje in zgodaj razvil kokone sviloprejk[77]

                                  v raztegljivosti

v lúči o lučí[79] je virtù[80]

                 »sunt lumina« je dejal Erigena Scotus[81]

                 kot o Shunu[82] na gori Taj Šan

in v dvorani prednikov

                 kot od začetka čudes

paraklet, ki je bil v Yau[83] navzoč, preciznost

v Shunu, sočutnem

v Yuju, [84] usmerjevalcu vodá

4 velikani v 4 kotih[85]

    trije mladeniči pri vratih

iz okrog mene so izkopali jarek

   da mi vlaga ne bi razžrla kosti

          Sion se bo rešil s pravičnostjo

je dejal Izaija.[86] Ne z obrestmi, je dejal David rex.[87]

Luč raztegljiva, immaculata[88]

         sončna nit brezmadežna

»sunt lumina« je dejal Irec kralju Karlu,[89]

                                          »VSE,

vse stvari, ki so, so luči.«

 

 

OPOMBE

[1] Mani, latinsko Manes (216–274 ali 276, morda v začetku 277) je bil ustanovitelj svetovne manihejske religije, ki je temeljila na boju kozmičnih načel dobrega in zla, svetlobe in temè; po njenem nauku naj bi bil smisel človeške eksistence v osvobajanju svetlobe iz ujetništva v temi, pri dokončnem ločevanju svetlobe od temè, pri čemer naj bi bila telesnost povezana s temò in duša s svetlobo. Ta religija, ki je bila izrazito univerzalistična in sinkretistična, je združevala gnostične, zaratustristične, krščanske in budistične prvine ter tudi določene neoplatonistične in hinduistične elemente. Mani, ki je bil po rodu iz Babilonije in je slovel tudi kot slikar in glasbenik, jo je širil z misijonsko dejavnostjo. Neki verz, ki ga je verjetno sam napisal, se glasi: »Šel sem iz babilonske dežele, da bi vrgel v svet krik.« (Gherardo Gnoli /ur./, Il manicheismo, I: Mani e il manicheismo, Fondazione Lorezo Valla, Arnoldo Mondadori Editore, Milano, 2003, str. 191.) Manihejstvo se je razširilo vse do Kitajske, kjer so manihejci vztrajali vsaj do 16. stoletja. V mladosti je bil pristaš te religije tudi sv. Avguštin Hiponski (354–430). Manija je obsodil na smrt iranski kralj Bahram I. (vladal 273 – 277, po drugih virih 271–274); za vrat, roke in noge so ga priklenili na težke verige in po 26 dneh takega mučenja je umrl. Njegovi učenci so njegovo mučeništvo simbolično označevali kot križanje (στάυροσις). Perzijski polihistor Fakhr al-Dīn al-Rāzī (1149 ali 1150 – 1209) piše, da so Manija odrli in da so njegovo njegovo kožo, nagačeno s slamo, javno razobesili. Ibn al Nadim (ok. 932 – 995 ali 998) pa piše, da so dve polovici njegovega trupla križali (ta izraz je najbrž uporabil zato, ker se je uveljavil med manihejci) nad dvojimi mestnimi vrati kraljevega mesta Gundešapur. Pound je našel podatek, da je bilo Manijevo truplo nagačeno in obešeno nad ena od mestnih vrat Gundešapurja, v knjigi Francisa Crawforda Burkitta The Religion of the Manichees (1925). Poznal pa je tudi Recherches sur le Manichéisme (1908) Franza Cumonta (1868–1947).

[2] Benito Mussolini (1883–1945), italijanski fašistični voditelj. Pound piše o svojem edinem osebnem srečanju z njim (30. januarja 1933 – ravno na dan, ko je Adolf Hitler postal nemški kancler) v XLI. spevu.

[3] Clara (Claretta) Petacci (1912 – 1945), ljubica Benita Mussolinija (ki ga je vedno klicala Ben); ko je izvedela, da so Mussolinija zajeli partizani, se mu je prostovoljno pridružila, da bi šla z njim v smrt in pred streljanjem ga je poskusila zaščititi s svojim telesom.

[4] Italijansko: v Milanu.

[5] Potem ko so italijanski partizani umorili Benita Mussolinija in Claro Pettacci, sta bili njuni trupli izpostavljeni sramotenju drhali; obešeni sta bili na bencinski črpalki na Piazzale Loreto v Milanu z glavama navzdol skupaj s trupli osemnajstih umorjenih funkcionarjev Salojske republike.

[6] Dvakrat rojeni. Ta epitet (običajneje Διήτωρ) se nanaša na Dioniza, ker je bil najprej rojen iz Semele ob njeni smrti in nato še iz Zevsovega stegna, v katerega ga je Zevs, njegov oče, zašil, da se je tam razvijal, dokler ni bil donošen.

[7] Mussolini je bil najprej ustreljen in nato obešen. Izraz »križan« je tu mišljen simbolično, tako kot so izraz križanje za Manijevo mučeništvo uporabljali manihejci.

[8] Possum (Oposum) oziroma Old Possum (Stari Oposum); ta vzdevek je dal Pound angleško-ameriškemu pesniku, esejistu, literarnemu kritiku, dramatiku in uredniku Thomasa Stearnsa Eliota (1888–1965), Z njim je bil intenzivno povezan. Med drugim je s svojimi sugestijami odločilno posegel v Eliotovo pesnitev The Waste Land (Pusta dežela, prvič objavljena 1922).

[9] Pound zaobrne sporočilo zadnjega verza petega, zadnjega dela Eliotove pesmi Votli ljudje (The Hollow Men); konec te pesmi se v slovenskem prevodu Vena Tauferja (rojen 1933) glasi: »takole pride konec svetá / takole pride konec svetá / takole pride konec svetá / ne s treskom temveč s cviljenjem« (Thomas Stearns Eliot, Iz pesmi, dram in esejev, izbral in prevedel Veno Taufer, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1977, str. 54.) V prevodu sem za bang raje uporabil besedo pok, ki se povezuje tudi s sintagmo »veliki pok«.

[10] Dejok (Deiokes) je bil v prvi polovici 7. stoletja pred Kristusom ustanovitelj medijskega cesarstva, njegov prvi šah in tudi svečenik. Zgradil je glavno mesto, ki se je v stari perzijščini imenovala Hagmatāno (»zbirališče«, »mesto za vse«), po grško pa Ekbatana. Domnevajo, da je bilo to mesto na mestu današnjega Hamadana, ki je glavno mesto province z istim imenom v Iranu. O njem piše Herodot v prvi knjigi svojih Zgodb: »Sezidal je velikanski kompleks, pravo in resnično trdnjavo – danes se imenuje Ekbatana –, kjer se posamezni deli v obročastih pasovih dvigajo eden iz drugega. Grad je zidan tako, da obroč presega obroč samo za višino prsobrana. Pri tem je bila stavbarju v prid že lega kraja samega – saj je grič –, povrh pa ga je še umetno priredil; kajti obročev je vsega sedem, v najvišjem pa kraljeva palača in zakladnica. Največji obroč ima približno obseg mesta Aten; prsobran prvega obroča je bel, drugega črn, tretjega škrlatnordeč, četrtega temnomoder, petega svetlordeč; tako so prsobrani prvih petih obročev prepleskani z barvami, obeh najvišjih pa je eden posrebren, drugi pozlačen.« (Herodot iz Halikarnasa, Zgodbe, prvi del, poslovenil Anton Sovrè, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1953, str. 96.) Ti zidovi so simbolizirali planete. V Poundovih Spevih se Ekbatana prvič pojavi v V. spevu.

[11] Hugh Kenner identificira proces v Pizanskih spevih s kitajskim taom oz. daom. (Hugh Kenner, The Pound Era, Faber and Faber, London, 1972, str. 458.)

[12] Kitajska reka Jangce.

[13] Kitajska reka.

[14] Po Konfucijevi (551 – 479 pred Kristusom) smrti so nekateri od njegovih učencev hoteli izkazovati enako čast kot prej njemu, Yu Joju, ki mu je bil podoben; toda eden od učencev, Tseng, je dejal: »Tega ne smemo storiti. Kar je bilo umito v vodah Kianga in Hana in pobeljeno v poletnem soncu – kako se blešči! Temu ne more biti nič dodano.« To je v Pizanskih spevih prva od referenc na Konfucijeve Izreke, ki jih je Pound prevedel.

[15] Ta izraz (περι + πλοῦς, okoli + plovba), ki ga navadno prevajamo kot oplovba, je v Poundovih Spevih ključen termin; prim. 59 spev, vv. 82-84: » Periplum, ne, kot je dežela videti na zemljevidu, / Ampak kot ladijski krov, ki ga vidijo tisti, ki plujejo« Prim. tudi formulacijo iz Poundove knjigeABC of Reading (ABC of Reading, Faber and Faber, London, Boston, 1951, str. 43 – 44.): »Drugi francoski znanstvenik je bolj ali manj pokazal, da je geografija Odiseje pravilna geografija, ne, kot bi se jo prepoznali, če bi imeli geografsko knjigo in zemljevid, ampak kot bi jo prepoznali v ‘periplu’, se pravi, kot bi jo spoznal mornar, ki pluje ob obali.«

[16] Herakles naj bi postavil velika stebra pri morski ožini Gibraltar; do petnajstega stoletja so to razumeli kot znak, da se onkraj Gibraltarja ne sme pluti. V Božanski komediji Danteja Alighierija (1265–1321) v XXVI. spevu  Pekla Odisej pripoveduje o svoji poti onkraj Heraklejevih stebrov; s to potjo je prišel v območje onstranstva, saj je, preden je bila njegova ladja potopljena, zagledal goro Vic. S tem verzom vstopa v Pizanske speve lik Odiseja, ki je za Speve ključen od I. speva naprej.

[17]To se verjetno nanaša na metoritski dež septembra 1944, ki so ga videli nad več ameriškimi zveznimi državami, tudi nad Severno Carolino. Lucifer je imenovan tudi planet Venera kot jutranja zvezda.

[18] Širóko je južni ali jugovzhodni veter v Sredozemlju, ko je tam področje nizkega zračnega pritiska.

[19] Grško: Nihče, oz. Nikdo. Tako se Odisej predstavi Polifemu v 9. spevu Homerjeve Odiseje; v prevodu Antona Sovréta (1885–1963): »Vprašal si prej me za slavno ime, Kiklópe moj dični: / dobro, povem ga, a ti me obdari po svoji obljubi! / Nikdo je moje ime, in Nikdo me kličejo, vedi, / oče in mati pa vsi, ki sicèr so mi bližnji drugovi!« (Homer, Odiseia, prevedel Anton Sovrè, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1951, str. 130.)

[20] Italijansko: sestra luna –To (pravzaprav sora luna)  je formulacija  iz Hvalnice stvarstva  sv. Frančiška Asiškega (1181 ali 1182–1226).

[21] Ta pojem je ključen za konfucijansko etiko in tudi za Poundovo poetiko in etiko; Ezra Pound je kitajski ideogram ch’êng  opisal kot iskrenost oziroma »precizno definicijo besede« (Ezra Pound, Confucius: The Unwobbling Pivot / The Great Digest / The Analects, New Directions, New York, 1951, str. 20.)

[22] Sigismondo Pandolfo Malatesta (1417–1468) italijanski condottiere in pomemben umetnostni naročnik, ki je vladal Riminiju in Fanu; njemu in gradnji njegovega Tempio Malatestiano v Riminiju, na katerega se nanaša tudi ta opomba, so posvečeni spevi VIII–XI.

[23] Duccio da Buoninsegna (12655/1260 – 1318/19), eden največjih italijanskih srednjeveških slikarjev, utemeljitelj t. i. sienske šole. Toda Pound ima tu verjetno v mislih florentinskega kiparja Agostina di Duccia (ok. 1418 – 1481), ki je izvedel večino marmornih reliefov v Tempio Malatestiano.

[24] Giovanni Bellini (1430 –1516), beneški renesačni slikar.

[25] Pound ima v mislih mozaik Marijinega kronanja (ok. 1140) v cerkvi Santa Maria in Trastevere v Rimu. La sposa v italijanščini pomeni Nevesta, Sponsa Cristi (pravilno: Christi) pa v latinščini Kristusova nevesta. Na tem mozaiku sta Kristus in Marija upodobljena kot Sponsus (Ženin) in Sponsa (Nevesta) iz Visoke pesmi.  Pound je o tem mozaiku napisal: »In mozaiki v Santa Maria del Trastavere spominjajo na modrost, ki se je izgubila s sholasticizmom, in razumevanje, ki Tomažu Akvinskemu ni bilo dano.« (Ezra Pound, Selected Prose 1909–1965, Faber and Faber, London, 1973, str. 320.) Za pobožanstvenje uporabi Pound besedo deification, neposredni prevod pojma deificatio, ki ga najdemo pri teologu in krščanskem neoplatonističnem filozofu irskega rodu Janezu Scotu Eriugeni (glej opombo 81).

[26] Tako je Pound označeval ameriškega predsednika Franklina Delana Roosevelta (1882 – 1945, predsednik 1933–1945).

[27] Kitajska dinastija, ki je vladala v letih 618–907.

[28] Charles Jones Soong (1861–1918), kitajski poslovnež v Šanghaju; kot metodistični misijonar je obogatel s tiskanjem in prodajo Biblij. Bil je prijatelj in sodelavec Sun Jatsena (1866–1925), ustanovitelja Kuomintanga in voditelja revolucije, ki je leta 1911 odpravila kitajsko cesarstvo. S Sun Jatsenom se je poročila njegova hči Soon Ching-ling (1893–1981). Njegova hči Soong Mei-ling (1898–2003) pa je bila žena generala Čjang Kajšeka (1887 – 1975), predsednika kitajske republike in po porazu v  boju z boju s komunisti predsednika Tajvana. Njegov sin Sung Tze-wung oziroma Sung Tze-wen ali Soong Tzu-wen (1984–1971) je bil premier kitajske republike v letih 1945 – 1947.

[29] To se nanaša na razmerje indijske rupije do angleškega šilinga po angleški ponovni uvedbi zlatega standarda (glej opombo 32).

[30] Winstona Churchill (1874–1965) je bil dvakratni predsednik vlade Združenega kraljestva, ki ga je vodil tudi med drugo svetovno vojno; takrat ga je Pound doživljal kot sovražnika in v spevu LXXII, napisanem v italijanščini, je kot prototip njegovih gospodarjev videl Satana-Geriona.

[31] Francosko: veličastje.

[32] Churchill je leta 1925 kot davčni minister uvedel zlati standard; to je povzročilo veliko brezposelnost – ne samo v Veliki Britaniji, ampak tudi drugod po britanskem imperiju, še posebej v Indiji.

[33] Pounda so obtožili veleizdaje zaradi oddaj, ki jih je imel med drugo svetovno vojno po rimskem radiu.

[34] Josif Visarionovič Stalin (1878–1953), voditelj Sovjetske zveze.

[35] Tu Pound postavlja nasproti marksistični ekonomski teoriji svoje ideje o ekonomiji, utemeljene na teoriji »družbenega posojila« (social credit) Clifforda Hugha Douglasa (1879–1952) in zamisli »svobodnega gospodarstva (Freiwirtschaft) Silvia Gesella (1862 – 1930), ki je nasprotovala teoriji vrednosti in je želela vzpostaviti »naravni ekonomski red«, po katerem bi prihodki pomenili neposredno plačilo opravljenega dela; tako bi najbolj sposobni ljudje dobili največ denarja. Pound je svoje ideje o ekonomiji razložil v knjigi ABC of economics (ABC ekonomije, 1933).

[36] Rimskokatoliškega.

[37] Katoliškim vojakom, ki so hoteli prisostvovati bogoslužju, so razdelili drobno knjižico s povzetkom misala. Pound je imel svoj izvod in je na margine napisal nekaj latinskih stavkov in kitajskih ideogramov. Stavek se nanaša na prepoved dela v nedeljo; ob pripravi na spoved se morajo vojaki vprašati, ali so upoštevali to prepoved.

[38] Nemško: Na Zahodu nič novega. To je naslov romana Ericha Marie Remarqua (1898–1970), prvič izšel leta 1929.

[39] Francesco Sansovino (1521–1586) v knjigi Historia universale del origine ed imperio de’ Turchi (Splošna zgodovina izvora in cesarstva Turkov) tako opisal posteljo Prezbiterja Johannisa (Prete Gianni), legendarnega krščanskega (nestorijanskega) vladarja nekje na Vzhodu; Wolfram von Eschenbach (ok. 1170 – ok. 1220) je njegov lik povezal z zgodbo o svetem Gralu. Postelja Prezbiterja Janeza naj bi bila vsa posuta s safirji, ki so mu pomagali pri vzdržnosti; imel je veliko lepih žensk, a z njimi je spal samo tri mesece v letu in samo z namenom prokreacije. V enem od Poundovih zvezkov je zapis, ki ga navaja Terrell: »Prezbiter Janez, 1476 = Prestol iz zlata z vdelanimi dragulji, 7 vrst, zlato, slonova kost, kristal, – do rubinov, ker ta kamen prinaša spanje.«

[40] Mary de Rachewitz to razume tako, da strahopetna strca zatirajo pravičnost. Terrell pa bere to kot parafrazo Konfucijevih Izrekov, IV, X. Prav tako razlaga Feng Lan v knjigi Ezra Pound and Confucianism. Remaking Humanism in the Face of Modernity (University of Toronto Press, Toronto, 2011, str. 154) te verze kot referenco na Konfucijeve Izreke; po njegovi interpretaciji Pound s podobama ptic in dreves poskuša zajeti bistvo yi-ja oziroma pravičnosti v naravnem procesu. Po Terrellu prihajajo besede »ptičjesrčna«, »les« in »zemlja« iz vizualnih značilnosti kitajskih ideogramov.

[41] William Henry Denham Rouse (1963–1950) je bil angleški učitelj, ki se je zavzemal za »neposredno metodo« pri učenju latinščine in grščine. Bil je pomemben prevajalec, med drugim je naredil prozni prevod Homerjevih pesnitev Iliade in Odiseje. Bil je soustanovitelj LOEB Classical Library.

[42] Elija je bil starozavezni prerok.

[43] »W. D. Rouse je šel na pravi kraj za svojega Homerja – namreč na Egejsko morje v jadralnem čolnu, kjer še vedno pravijo iste štorije, čeprav pravijo da so o preroku Eliji …« (Ezra Pound, Polite Essays, Beaufort Books, 1937, str. 125 – 126.)

[44] Wandjina se v avtralski mitologiji imenuje duh, ki dela dež. Aborigini so ga upodabljali brez ust, ker naj bi verjeli, da ne bi, če bi imel usta, nikoli nehal deževati. Wandjina je bil sin boga Ungurja, mavrične kače; ustvaril je svet iz izgovarjanjem imen stvari. Toda ustvaril je toliko predmetov, da mu je oče zaprl usta, da ni mogel več govoriti.

[45] Kitajsko wen jen, literat, pisatelj.

[46] Leo Frobenius (1873 – 1938) je bil nemški etnolog in arheolog, posebno znan po svojih raziskavah preteklosti Afrike. Bil je profesor na frankfurtski univerzi in zadnja leta življenja direktor frankfurtskega etnološkega muzeja. Ezra Pound je veliko študiral njegova dela in si je z njim tudi dopisoval; po njem je povzel tudi pojem paideuma, ki pomeni način ustvarjanja smisla, značilen za določeno ekonomsko strukturo.

[47] Douglas C. Fox (1906 – 1979) je bil Frobeniusov asistent; skupaj sta napisala knjigo African Genesis (Afriška geneza, 1937). Fox je v zvezi z legendo o Wandjini napisal: »Kot je pojasnil neki star mož: če Ungur ne bi zelo modro storil tega, kar je storil, bi bil črni človek obtežen z vsem blestečim nakladanjem kulture belega človeka in se ne bi bil sposoben res posvetiti stvarem, ki so v življenju pomembne: pogovarjanju, plesu, lovu in vojskovanju.«  (Townsman, 2. zvezek, št. 7, avgust 1938)

[48] Latinsko: v začetku beseda. Janezov evangelij se v latinskem prevodu sv. Hieronima (ok. 347–419 ali 420) začenja z besedami: »In principio erat Verbum.« (»V začetku je bila Beseda«.)

[49] Paraklet (παράκλητος) je v Janezovem evangeliju  izraz za Svetega Duha, ki ga običajno prevajamo kot Tolažnik. V Jn 16, 7 – 13 Jezus govori svojim učencem: »Vendar vam govorim resnico: za vas je dobro, da grem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride, bo prepričal svet, kako se moti glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen. Še veliko bi vam rad povedal, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjeval.«  Glede na to, da je takoj na začetku speva omenjen Mani, je treba opozoriti, da so manihejci verjeli, da je Mani Paraklet, katerega prihod je napovedal Jezus. V enem od manihejskih tekstov beremo, kako se je Paraklet prikazal Maniju in mu razkril vse skrivnosti; tako je Mani postal z njim ena duša in eno telo (Gherardo Gnoli /ur./, op. cit., str. 150). To, da se je Mani razglasil za Parakleta, je sledilo iz te izkušnje. V manihejstvu je človeška duša delec luči, ki je konsubstacialna s transcendentnim Bogom.

[50] Latinsko: Popolna beseda: iskrenost.  Za Pounda je v skladu s konfucijansko etiko iskrenost identična s precizno definicijo. Tudi pesniška tehnika je zanj test iskrenosti.

[51] Pounda je gora, ki jo je gledal iz svoje kletke, spominjala na kitajsko sveto goro Taj Šan.

[52] Pound vidi v gori, ki se jo vidi iz kraja Gardone Riviera ob Gardskem jezeru, japonsko goro Fudžijama.

[53] Pound je imel izredno rad mačke; če je le mogel, je tudi hranil potepuške mačke.

[54] Grotte di Catullo, ruševine antične vile v Sirmioneju ob Gardskem jezeru iz časa med koncem prvega stoletja pred Kristusom in začetkom prvega stoletja po Kristusu. Ker starorimski pesnik Gaj Valerij Katul (84–54 pred Kristusom) v eni od svoji pesmi opeva vrnitev v svojo ljubljeno hišo v Sirmioneju, so te ruševine že v 15. Stoletju povezali z njegovim imenom, ker so domnevali, da je bila to njegova vila.

[55] πολύφλοισβος v grščini pomeni glasno bobneč, močno šumeč. Pound je o tem Homerjevem izrazu napisal, da je »veličastna onomatopoeia, kot naval valov na morsko obalo in njihov ponovni umik« (Ezra Pound, Literary Essays of Ezra Pound, New Directions, 1954,  str. 250.)

[56] Giachino Nicoletti (1897–1983 ), italijanski novinar,  pisatelj, politični zgodovinar, vojni junak in odvetnik, mazzinijansko usmerjen, v času salojske republike prefekt pri ministrstvu za ljudsko kulturo in nato Mussolinijev opolnomočenec v prezidiju sveta republike. V tem času se je seznanil s Poundom in si z njim tudi dopisoval.

[57] Italijansko: »Ženska, ženska, ženska!« Po Terrellu se to morda nanaša na Claro Petacci.

[58]Italijansko: »Kaj naj se nadaljuje?« »Če padem, ne padem na kolena.« Bianca Capello (1548 – 1587  ) je bila beneška plemkinja, ki je bila ljubica in nato žena Francesca I. de’ Medici (1541–1587), ki je leta 1574 postal véliki vojvoda Toskane; poročila sta se po smrti njegove prve žene Ivane Avstrijske (1547 – 1578) leta 1579. Uradno sta umrla od malarije, čeprav so sumili, da sta bila zastrupljena, a forenzična je v Francescovem okostju leta 2010 dejansko odkrila povzročitelja malarije.

[59] Očitno Poundov namig na svoje Speve, ki se lahko na prvi pogled zdijo kaotični in nepregledni. Poundovi zvezki, v katerih so zapiski za LXXIV. kažejo, da je imel tu Pound kot referenčno literaturo kitajske klasike, nekaj del zahodnih pisateljev in knjige o ekonomiji, zgodovini in monetarni teoriji.

[60] Gassirejeva (Pound v izvirniku ime piše Gassir) lutnja je epska pesnitev ljudstva Soninke iz zahodne Afrike, ki jo je povzel Frobenius v knjigi Erlebte Erdteile (Doživljena zemeljska območja), v angleškem prevodu Charlesa D. Foxa pa je bila prvič objavljena v knjigi African Genesis. Pripoveduje o princu, ki je postal griot (zahodnoafriški pesnik, pevec, pripovedovalec zgodb in glasbenik).

[61] Vzklik pomeni: Živela Fasa! Fasa je zahodnoafriško pleme junakov. Gassirejev oče Nganamba Fasa je bil kralj tega plemena. O Fasi piše Frobenius v knjigi Erlebte Erdteile. Prim. tudi opombo 106.

[62] Francosko: šest vislic; referenca na Testament Françoisa Villona (1431–1463). Pound je l. 1923 s pomočjo Georgesa Antheila (glej opombo 65) napisal opero Villonov Testament.

[63] Referenca na verz Mais priez Dieu que tous nous veuille absoudre! Dobesedno: Ampak prosite Boga, da nam vsem odpusti! To je refren Villonove Balade o obešencih; v prevodu Janeza Menarta (1929–2004): »(M)olite raje, da se Bog nas usmili!« (François Villon, Zbrano delo, prevedel Janez Menart, Založba Obzorja, Maribor, 1987, str. 176.)

[64] Eden od obsojencev spomni Pounda na Barabo (Barabbas), judovskega upornika proti rimski oblasti, ki je bil zaprt hkrati z Jezusom in ki je omenjen v evangelijih.

[65] Ernest Hemingway (1899 – 1961), ameriški pisatelj; s Poundom sta se prvič srečala leta 1922; pozneje je bil Pound njegov mentor in literarni agent.

[66] Georges Antheil (1900–1959), ameriški skladatelj in pianist; v svoji glasbi je med drugim raziskoval moderni industrijski zvok; s Poundom sta bila prijatelja in sta veliko sodelovala. Pound je o njem pisal v tekstu Antheil and the Treatise of Harmony (Antheil in Traktat o harmoniji).

[67] Očitno ena od oseb iz DTC Pisa.

[68] Očitno skupina zapornikov v DTC Pisa.

[69] Lesbia je ime, s katerim je Katul opeval svojo ljubezen; po tradiciji naj bi šlo za Klodijo (rojeno ok. 94 ali 95 pred Kristusom), ženo Kvinta Metella Celerja (pred 103 ali ok. 100 – 59 pred Kristusom). Poundov verz se nanaša na slavno Katulovo pesem o smrti Lesbiinega vrabca.

[70]V arhaični italijanščini: Žalostna misel se vrača k Usselu. V Ventadour gre razmišljanje, čas se vrača. Ussel in Ventadour sta kraja v francoski pokrajini Limousin; od tod sta bila trubadurja Gui d’Ussel, ki je deloval na prelomu 12. in 13. stoletja, in Bernard de Ventadour (ali Ventadorn, 1130/40 –1190/1200 ). Pound je tod peš potoval leta 1911.

[71] Mesto v osrednji Franciji.

[72] Gospa, ki je oddajala prenočišča v Excideuilu, med Limogesom in Perigeauxom.

[73] Carrara je mesto in občina v Toskani v Italiji, znana po tamkajšnjih kamnolomih belega ali modrosivega marmorja.

[74] Kuanon oziroma Guanyin, Guan Yin aki Kuan Yin je budistična bodisatva ženskega spola, povezana z usmiljenjem, vzhodnoazijsko poimenovanje Avalokiteśvare. Njen kult je sprejela tudi kitajska ljudska religija. Kot boginjo usmiljenja so jo opisali jezuitski misijonarji na Kitajskem. Pound jo včasih povezuje tudi z Izido.

[75] Lin (rojen približno v času Kristusovega rojstva – ok. 76), sv. Anaklet oziroma Klet I. (mučeniško umrl med l. 88 in 92) in Klemen I. (umrl okrog 99) so bili drugi, tretji in četrti papež (Lin je bil papež ok. 67 – ok- 76, sv. Anaklet I. 79 – 88/92 in sv. Klemen I. ok. 88. – 99), nasledniki sv. Petra; Lin in sv. Anaklet I. sta umrla mučeniške smrti.

[76] V starem Egiptu simbol Sonca, življenja in ponovnega rojstva.

[77] Na Kitajskem je vsako leto spomladi cesar, sin nebes, obredno preoral božje polje, v pozni pomladi pa je cesarica obredno darovala svilne zapredke.

[78] Hsien, kazati se, biti slaven.

[79] Lumen de lumine – latinsko: luč od luči. Tako je označeno Kristusovo razmerje do Boga Očeta v nicejsko-carigrajski veroizpovedi.

[80] Italijansko: vrlina, krepost.

[81] Latinsko: so luči. (Celotna poved: Omnia que sunt, lumina sunt. Vse stvari, ki so, so luči.) Janez Skot Erigena ali Eriugena (ok. 800–ok. 877) je bil irski teolog, krščanski neoplatonistični filozof in pesnik; med drugim je v latinščino prevedel in komentiral spise, pripisane svetemu Dioniziju Areopagitu, njegovo najpomembnejše filozofsko delo pa je De divisione naturae (O razdelitvi narave), ki jo je leta 1125 obsodil papež Honorij III. (1150 – 1227, papež 1216 – 1227). Pound citira Eriugeno po citatu v knjigi La philosophie de Moyen Age (Filozofija srednjega veka, 2. izdaja, 1944)  Étienna Gilsona (1884 – 1978).

[82]Legendarni peti in zadnji cesar od petih cesarjev starodavne Kitajske, po izročilu živel ok. 2294 – 2884 pred Kristusom.

[83] Yao je bil legendarni četrti cesar starodavne kitajske, Shunov predhodnik; po izročilu živel ok. 2356 – 2255 pred Kristusom.

[84] Yu je bil legendarni kralj starodavne Kitajske, ki je na Kitajskem uvedel sistem za obvladovanje poplav in ustanovil dinastijo Xia.

[85] V DTC Pisa so bili stražarji v stolpih na vogalih taborišča.

[86] Iz 1, 27:  »Sion se bo rešil s pravično sodbo in njegovi spreobrnjenci s pravičnostjo.«

[87] Kralj David, judovski kralj (rex v latinščini pomeni kralj), vladal ok. 1010 – 970 pred Kristusom.

[88] Latinsko: brezmadežna.

[89] V izvirniku je uporabljen latinski zapis Carolus. Karel II, imenovan Plešasti (823 –877, vzdevek je bil simboličen, ker v resnici ni bil plešast), je bil v letih 843 – 877  kralj Zahodnofrankovskega kraljestva,  v letih 875–877cesar Svetega rimskega cesarstva. Eriugena je deloval na njegovem dvoru.