Neža Zajc
PRED ROJSTVOM
V neskončani grozi,
da od solzá ublažen papir
podlaga temne postane volje
in nepričakovan je še mir;
dostojanstvo prikrade se znova,
ko načet je šele prepir,
sijanje še zmerom polno
razdivjalo v telesu širno
zaznavo poglobljene nemoči –
ne obstajam vedno na novo
na dan zaobrnjene dlani
a presežek trpljenja mora
kaniti čez prag neprevidnosti,
da stara Ana prekolne
vse nehvaležne verze iz soli,
in pretepena žena uboga
pozna vse ukaze nemilosti;
vesta, da ne bo bolje
nikdar, ne zdaj ne jutri,
da klavrno človekoljubje
umakne se na stran poti
pred strahom, neurjem,
mrazom notranjim v temi,
kjer ničesar razen trenutnosti
doživeti več ni;
ne traja, ne šteje, ne hlipa
še glas ne v hipnosti;
le pomladni nemi zvoki
razpadajo v žarku iz prsti,
petje, odstranjeno v drobovje
v zadnji kraj neba iz vil,
telesno je postavljanje okov
zdaj ne obrazov ne cvetov
le posamični odtenki Sinov
zlogovani so krvoločni
škrlatni, nedolžni blagoslov.
