Premor

161

 

                                                                                                                                           Premor

 

                                                                                                                                       Octavio Paz

 

                                                                                                                                prevod Andrej Lokar

 

 

Nenadne zgradbe,

obvisijo nad predahom,

nepriklicana videnja,

nemišljene, oblike vetra,

brezsnovne kakor čas

in kakor čas razprhnjene.

 

Tvori jih čas, a niso čas;

so razpoka, vmesni prostor,

kratka vrtoglavica med,

kjer se odpre prosojni cvet:

visoko na steblu odseva

izgine med kroženjem.

 

Nedotaknjene jasnine,

uzrte z zaprtimi očmi:

prozorno rojstvo

in kristalni padec

v hip tega hipa,

vendar neskončen.

 

Za oknom: opustošeni

strešni balkoni in urni oblaki.

Dan ugaša, prižge se

mesto, bližnje in daljno.

Breztežna ura. Diham

prazni, večni trenutek.