Muzanje muz
Anica Perpar
1.
Razbolen od poezije,
(zdravnik trdi, da gre za emšo),
hodi pesnik
po ulicah ljubljenega mesta.
Omejujejo ga
mala domovina,
brezčutni uredniki,
neizobraženo bralstvo,
prekleto ministrstvo,
rineži in komolčarji,
prividi in prisluhi,
planke in zidovi.
K sreči ima Muzo
in kozarec vina.
2.
Poezija ne redi,
od poezije se
nič ne povesi,
poezija je
popolnoma
neškodljiva.
V poezijo se rodiš,
s poezijo nastopaš,
s poezijo blefiraš,
s poezijo si
drugačen od drugačnih.
3.
Ni znano,
ali je šlo za poezijo
modernega pesnika
ali okorelega
tradicionalista.
Njegova muza
ni bila krepostna,
pa tudi razuzdana ne,
čeprav je včasih
zaudarjala
po pivu in cigaretah.
Poslušalci so zdržali
dolgo pesniško branje
in sprijaznjeni z usodo
pesniku tudi aplavza
niso odrekli.
4.
Pota poezije
so skrivnostna
in niso za mehka kolena.
Poslušat me pridejo
starejše gospe,
ki ljubijo poezijo,
čeprav slabo slišijo
in jim res nič več
ne pride do živega.
Po zaraslih stezicah
te gospe ne morejo
in zadnja pesem
diši po šanelu
v toaletnih prostorih.
5.
Da je vsakdanjost
sovražnica poezije,
izvem slučajno,
ko je urednici zbolel otrok
in je noč prebedela
ob njegovi postelji.
Nekoč davno
je tudi ona pisala pesmi,
a si ni mogla kupiti torbice
in tudi dopusta
si ni mogla privoščiti,
zato je svojo muzo
obesila na klin.
6.
Brezsramni poetesi,
oblečeni v črno
in z globokim dekoltejem,
so prepovedali
bralno pohujševanje.
Poet,
ki si je zvil gleženj,
je napisal pesnitev
kako zviti gleženj boli,
kar je lepega strašni začetek.
Njemu niso
ničesar prepovedali.
7.
Izpljuni pesem,
da se ne zastrupiš
z vsebino,
ki je, milo rečeno,
neužitna.
Branje je katarza
po bruhanju.
Ne boj se,
če ti kritika
diha za vrat,
ti imaš zveze.
Ko prideš na vrsto,
se pozanimaj,
kdo te bo peljal domov!
