Jutra nam niso obljubljena

 

                                                                                                                    Jutra nam niso obljubljena

 

                                                                                                                            Branka Kamenšek

 

 

 

Jutra nam niso obljubljena

 

Me je vprašalo kako sem

In sem mu odgovorila da nisem

Težko je začeti dan v katerem je

Željo po nečem novem

Zamenjalo hrepenenje po starem

Na teku skozi tristopetinšesdeset dni

Izgubljamo stvari

Po ajfon se vrnemo nazaj

Brez njega se ustavimo

Zamrznemo

Po strpnost razumevanje mir ljubezen

Pa ne gremo nazaj

Tako umremo čeprav smo še živi

Molitev ne bi smeli začeti z

Daj nam

 

 

 Soustvarjalci usode

 

Že deveto noč vrtim molilni venček.

Utrujena od klicanja boga miru,

slišala sem njegove besede:

Dal sem vam svete knjige,

a ste jih napačno prevedli.

Dal sem vam polja, morja, gozdove, reke …

a sami ste izumili strup!

Dal sem vam razum,

a vi ste z njim jačali podočnike.

Dal sem vam seme ljubezni,

a vi ste z njim hranili jeklene ptice,

ki sedaj ubijajo vaše otroke.

Dal sem vam vse,

a vi ste hoteli več

in obris zemlje spremenili

v požrešno nabreklost.

 

 

 In vendar te pogrešam

 

Brez trkanja

Kot duh skozi zaprta vrata

Vstopim v tvoj dom

Z desno roko podpiraš glavo

Leva pa mlahavo leži čez koleno

Iz prstov po zaprašenem parketu kapljajo besede

Večer je

Ob večerih sva vedno imela nekakšen skupni ritual

Sedaj pa pobiram padajoče črke

In jih poskušam zložiti

V koščke fatalističnh želja

Za hrbti skrivava tisto kar bi morala izreči

Pa nisva

Približam se ti

In se takoj spomnim da me ne čutiš

Saj me ne moreš

Sem samo nekdo od izgubljenih

S kako lahkoto sva pozabila

Da sva narejena iz krpic vesolja

Peščene zemlje

Žerjavice v prsih in vetra

Ki se vrtinči v luknjah razuma

S priložnostjo ki sva jo čakala

Sva delala kot s kamenčki

Ki jih kar tako brcnemo

Ker so se nam slučajno postavili na poti

Šla sem iz tvojega doma

In se vrnila drugačna

Sebi tuja

Nekdo ki ga nikoli prej nisem srečala

Preobrazba

Kje pa

Navadna prevara same sebe

Ko sem včasih brskala po tvoji temi

Sem ji dovolila da me ovije zaduši

Šibki in ranljivi senci

Sem vedno znova pomagala da se izravna

Jutro je

Odprem okno in se prepustim sončni kopeli

Zasneženi vrhovi hribov izgledajo kot kresničke

Ki prižigajo nove strasti in nove želje

 

 

Močnejša

 

Brskaš po svoji negotovosti, in se iščeš.

Prihajam ti nasproti z nasmehom, ki ve kaj bi rad.

Steguješ želvji vrat

iz varnega oklepa,

in bojiš se me.

Veš, da lahko odidem,

da te ne potrebujem.

Samozavestno se obrnem

in te gledam,

kako pobiraš koščke emocij,

ki so se stresli iz robov tiste

brezoblične obleke,

v kateri me nisi mogel gledati.

Jaz sem se pa ravno v njej počutila svoja!

 

 

 Rada bi ponovno zbirala prtičke

 

pravijo da so

čustva razdeljena po organih

tako srce polnimo s srečo

ledvica s strahom

jetra z jezo

v pljučih pa zbiramo žalosti

 

včasih odprem ta predalček

lepo zložene tuge pomilujem

jih poškropim s solzami

da se ne bi posušile

in umrle

 

v tem svetu brez ljubezni

sva se poskusila imeti rada

vem dala sem vse od sebe

tako dolgo sem se dajala

da me nič ni ostalo

 

tekla sem usodi v objem

a ona mrtva hladna