Jutra nam niso obljubljena
Branka Kamenšek
Jutra nam niso obljubljena
Me je vprašalo kako sem
In sem mu odgovorila da nisem
Težko je začeti dan v katerem je
Željo po nečem novem
Zamenjalo hrepenenje po starem
Na teku skozi tristopetinšesdeset dni
Izgubljamo stvari
Po ajfon se vrnemo nazaj
Brez njega se ustavimo
Zamrznemo
Po strpnost razumevanje mir ljubezen
Pa ne gremo nazaj
Tako umremo čeprav smo še živi
Molitev ne bi smeli začeti z
Daj nam
Soustvarjalci usode
Že deveto noč vrtim molilni venček.
Utrujena od klicanja boga miru,
slišala sem njegove besede:
Dal sem vam svete knjige,
a ste jih napačno prevedli.
Dal sem vam polja, morja, gozdove, reke …
a sami ste izumili strup!
Dal sem vam razum,
a vi ste z njim jačali podočnike.
Dal sem vam seme ljubezni,
a vi ste z njim hranili jeklene ptice,
ki sedaj ubijajo vaše otroke.
Dal sem vam vse,
a vi ste hoteli več
in obris zemlje spremenili
v požrešno nabreklost.
In vendar te pogrešam
Brez trkanja
Kot duh skozi zaprta vrata
Vstopim v tvoj dom
Z desno roko podpiraš glavo
Leva pa mlahavo leži čez koleno
Iz prstov po zaprašenem parketu kapljajo besede
Večer je
Ob večerih sva vedno imela nekakšen skupni ritual
Sedaj pa pobiram padajoče črke
In jih poskušam zložiti
V koščke fatalističnh želja
Za hrbti skrivava tisto kar bi morala izreči
Pa nisva
Približam se ti
In se takoj spomnim da me ne čutiš
Saj me ne moreš
Sem samo nekdo od izgubljenih
S kako lahkoto sva pozabila
Da sva narejena iz krpic vesolja
Peščene zemlje
Žerjavice v prsih in vetra
Ki se vrtinči v luknjah razuma
S priložnostjo ki sva jo čakala
Sva delala kot s kamenčki
Ki jih kar tako brcnemo
Ker so se nam slučajno postavili na poti
Šla sem iz tvojega doma
In se vrnila drugačna
Sebi tuja
Nekdo ki ga nikoli prej nisem srečala
Preobrazba
Kje pa
Navadna prevara same sebe
Ko sem včasih brskala po tvoji temi
Sem ji dovolila da me ovije zaduši
Šibki in ranljivi senci
Sem vedno znova pomagala da se izravna
Jutro je
Odprem okno in se prepustim sončni kopeli
Zasneženi vrhovi hribov izgledajo kot kresničke
Ki prižigajo nove strasti in nove želje
Močnejša
Brskaš po svoji negotovosti, in se iščeš.
Prihajam ti nasproti z nasmehom, ki ve kaj bi rad.
Steguješ želvji vrat
iz varnega oklepa,
in bojiš se me.
Veš, da lahko odidem,
da te ne potrebujem.
Samozavestno se obrnem
in te gledam,
kako pobiraš koščke emocij,
ki so se stresli iz robov tiste
brezoblične obleke,
v kateri me nisi mogel gledati.
Jaz sem se pa ravno v njej počutila svoja!
Rada bi ponovno zbirala prtičke
pravijo da so
čustva razdeljena po organih
tako srce polnimo s srečo
ledvica s strahom
jetra z jezo
v pljučih pa zbiramo žalosti
včasih odprem ta predalček
lepo zložene tuge pomilujem
jih poškropim s solzami
da se ne bi posušile
in umrle
v tem svetu brez ljubezni
sva se poskusila imeti rada
vem dala sem vse od sebe
tako dolgo sem se dajala
da me nič ni ostalo
tekla sem usodi v objem
a ona mrtva hladna
|
|
|||||
