Rilke

Ciklus je izšel v knjigi Otok izgnanstva, ki jo je leta 2021 izdala založba Družina.

 

                                                                                                                                  Rilke

 

                                                                                                                        Rafael Cadenas

 

                                                                                                                    prevod Andrej Lokar

 

I

Stvari so bolj kakor ljudje poznale

njegov pogled,

v katerem so se odpirale

v drugo bivanje.

Sprejemal jih je tako, da jih je spreminjal

v to, kar so bile, vračal jih je v njihovo točnost,

namakal jih je v svoje zlato,

kajti – kaj ve o svoji kraljevskosti tisti,

ki se razdaja?

 

Kamni, cvetlice, oblaki

so se ponovno rojevali

v drugo tišino

za razločno minevanje.

 

Njegov spočiti pogled

ni nikdar pristopil k njim z razlogom.

Samo njegove oči so hotele.

 

Zdaj to pogrešamo,

ljudje hitijo mimo – kam?

 

Stvari

hočejo, da jih živimo.

 

 

II

Živeti

odmaknjeno,

v prisluškovanju,

zapisati se višjemu,

nas prežene v izgnanstvo.

 

Vedel si to,

preden si se lotil dela.

 

Tu ne moreš biti nič drugega kot tujec.

 

Tvoja sled vodi v kraj,

ki ga nihče ne obišče.

 

 

III

Kako si se mogel

ustvarjati

dan za dnem,

nositi

zapečateno,

umirjeno dušo,

da bi nekljubovaje

kljuboval,

uravnotežena

tehtnica,

in potrpežljivo dolbsti

znotraj

sebe,

kar se ne upira.

 

(ali kar se upira zvezdam)

 

 

Velika pozaba

se krepi.

 

Tvoj glas

se izgublja,

saj tisti, ki gredo k tebi,

prihajajo s polnimi rokami.

 

Kaj

iščejo

med

temi črkami?

 

Slavijo tvoje stihe,

ti pa si si želel le biti slišan,

kot živ človek,

kot nekdo, ki se je vrnil domov,

kot nekdo, ki lahko vodi k novemu začetku.

 

Trgaš me

od mene,

da bi mi pokazal

navzočnost,

negibni zdaj,

ki nikdar

ne okleva. Znenada

strah, da bi zašel.

Rad bi vprašal,

toda zemlja

je prazna

kakor mi,

ki nič več ne upamo,

ki se napajamo v niču,

ki ne razpravljamo,

ki smo si priborili strašno potrpežljivost,

ki smo morali sezidati svojo hišo

na razvalinah dvajsetega stoletja.

 

 

IV

Ali si vedel

v svoji notrini,

da pesmi ne zadoščajo?

 

Zakaj, pomanjkljivi,

klešemo

besedo?

 

Upamo, da bomo slišali,

ker govorimo?

 

Kaj iščemo,

ko grebemo z njo

po strjeni prsti?

 

Kdo lahko govori,

ne da bi vedel,

da je čudež?

 

Kako si se ustvaril?

Po katerih zakonih?

Katere roke so te nosile?

 

Tako žilavo je stati

tu

nebogljen,

ne da bi karkoli zahteval,

razen

globokega nareka,

uničujoč

smeh vetra,

glas

brez sanj,

zven,

ki ne pripada nikomur.

 

 

V

Prepotoval si

mnoga mesta,

obrobnik,

nemočen spričo preobilja,

odločen, da se ne boš vedel

kakor tisti, v čigar tehtnicah

je ime

težje od življenja,

marveč pozabljen

kot tisti, ki gre tiho mimo,

čuječ,

brez prtljage

in želi

slišati.

 

 

VI

Potovanje,

je bilo način, da si slišal.

Ko je prihajala in odhajala

med jeziki,

je čvrsta

roka iskala

resnični oris,

daleč od razvalin časa,

trezno pisavo,

ki presega tožbo.

 

Črke

sredi strahu,

ki nas ponesejo onkraj.

 

Ti,

tako prizemljen,

si takoj vedel,

da nihče te ne bo čakal

na nobeni postaji,

na nobenem pomolu,

v nobenem terminalu.

Vse

na žrtvenikih

pesmi.

 

Niso

preživele.

 

Hotel si,

da je vse minljivo.

 

 

VII

Prehodno življenje

in žareči zlogi.

 

Vse,

enkrat, samo enkrat

– to si rekel.

 

Zdelana strogost,

nikoli preobilje besed,

bleščečih,

h katerim se primorajo

neresnična usta.

Pripadal ti je

zven,

potem, vedno potem,

kakor silna prošnja.

 

Prejšnji prispevekGovorim o mestu
Naslednji prispevekBridki kruh za Ukrajino