Ciklus je izšel v knjigi Otok izgnanstva, ki jo je leta 2021 izdala založba Družina.
Rilke
Rafael Cadenas
prevod Andrej Lokar
I
Stvari so bolj kakor ljudje poznale
njegov pogled,
v katerem so se odpirale
v drugo bivanje.
Sprejemal jih je tako, da jih je spreminjal
v to, kar so bile, vračal jih je v njihovo točnost,
namakal jih je v svoje zlato,
kajti – kaj ve o svoji kraljevskosti tisti,
ki se razdaja?
Kamni, cvetlice, oblaki
so se ponovno rojevali
v drugo tišino
za razločno minevanje.
Njegov spočiti pogled
ni nikdar pristopil k njim z razlogom.
Samo njegove oči so hotele.
Zdaj to pogrešamo,
ljudje hitijo mimo – kam?
Stvari
hočejo, da jih živimo.
II
Živeti
odmaknjeno,
v prisluškovanju,
zapisati se višjemu,
nas prežene v izgnanstvo.
Vedel si to,
preden si se lotil dela.
Tu ne moreš biti nič drugega kot tujec.
Tvoja sled vodi v kraj,
ki ga nihče ne obišče.
III
Kako si se mogel
ustvarjati
dan za dnem,
nositi
zapečateno,
umirjeno dušo,
da bi nekljubovaje
kljuboval,
uravnotežena
tehtnica,
in potrpežljivo dolbsti
znotraj
sebe,
kar se ne upira.
(ali kar se upira zvezdam)
Velika pozaba
se krepi.
Tvoj glas
se izgublja,
saj tisti, ki gredo k tebi,
prihajajo s polnimi rokami.
Kaj
iščejo
med
temi črkami?
Slavijo tvoje stihe,
ti pa si si želel le biti slišan,
kot živ človek,
kot nekdo, ki se je vrnil domov,
kot nekdo, ki lahko vodi k novemu začetku.
Trgaš me
od mene,
da bi mi pokazal
navzočnost,
negibni zdaj,
ki nikdar
ne okleva. Znenada
strah, da bi zašel.
Rad bi vprašal,
toda zemlja
je prazna
kakor mi,
ki nič več ne upamo,
ki se napajamo v niču,
ki ne razpravljamo,
ki smo si priborili strašno potrpežljivost,
ki smo morali sezidati svojo hišo
na razvalinah dvajsetega stoletja.
IV
Ali si vedel
v svoji notrini,
da pesmi ne zadoščajo?
Zakaj, pomanjkljivi,
klešemo
besedo?
Upamo, da bomo slišali,
ker govorimo?
Kaj iščemo,
ko grebemo z njo
po strjeni prsti?
Kdo lahko govori,
ne da bi vedel,
da je čudež?
Kako si se ustvaril?
Po katerih zakonih?
Katere roke so te nosile?
Tako žilavo je stati
tu
nebogljen,
ne da bi karkoli zahteval,
razen
globokega nareka,
uničujoč
smeh vetra,
glas
brez sanj,
zven,
ki ne pripada nikomur.
V
Prepotoval si
mnoga mesta,
obrobnik,
nemočen spričo preobilja,
odločen, da se ne boš vedel
kakor tisti, v čigar tehtnicah
je ime
težje od življenja,
marveč pozabljen
kot tisti, ki gre tiho mimo,
čuječ,
brez prtljage
in želi
slišati.
VI
Potovanje,
je bilo način, da si slišal.
Ko je prihajala in odhajala
med jeziki,
je čvrsta
roka iskala
resnični oris,
daleč od razvalin časa,
trezno pisavo,
ki presega tožbo.
Črke
sredi strahu,
ki nas ponesejo onkraj.
Ti,
tako prizemljen,
si takoj vedel,
da nihče te ne bo čakal
na nobeni postaji,
na nobenem pomolu,
v nobenem terminalu.
Vse
na žrtvenikih
pesmi.
Niso
preživele.
Hotel si,
da je vse minljivo.
VII
Prehodno življenje
in žareči zlogi.
Vse,
enkrat, samo enkrat
– to si rekel.
Zdelana strogost,
nikoli preobilje besed,
bleščečih,
h katerim se primorajo
neresnična usta.
Pripadal ti je
zven,
potem, vedno potem,
kakor silna prošnja.
