Govorim o mestu

                                  

                                                                                                                        Govorim o mestu

 

                                                                                                                            Octavio Paz

 

                                                                                                                     prevod Andrej Lokar

 

                                                             

Za Eliota Weinbergerja

 

današnja novost in jutri razsulo preteklosti, vsak dan zagrebeno in obujeno od mrtvih,

sodoživljeno na ulicah, trgih, avtobusih, taksijih, kinematografih, gledališčih, točilnicah, hotelih, golobnjakih, katakombah,

ogromno mesto, vsebovano v stanovanju, ki meri tri kvadratne metre, neizmerno kakor ozvezdje,

mesto, ki nas vse sanja in ki ga vsi soustvarjamo, razdiramo in spet ustvarjamo v sanjah,

mesto, o katerem vsi sanjamo in ki se neprestano spreminja, medtem ko sanjamo o njem,

mesto, ki se vsako stoletje enkrat prebudi in se ogleda v ogledalu ene same besede ter se ne prepozna in spet zaspi,

mesto, poganja s trepalnic ženske, ki spi ob meni, in se s svojimi

spomeniki in s svojimi kipi, s svojimi zgodbami in s svojimi bajkami spreobrne,

v izvir, ki ga tvori množica oči, vsako oko pa odseva natanko isto pokrajino,

pred šolami in pred zapori, abecedami in številkami, pred oltarjem in zakonom:

reka, ki se deli na štiri reke, vrt, drevo, Ženska in Moški, oblečena v veter

– vrniti se, nazaj, postati spet glina, okopati se v luči, spati pod temi razsvetljavami,

lebdeti nad vodami časa kakor plapolajoč javorov list, ki gladi tok,

vrniti se – spimo ali smo budni?, svita se, zgodaj je

v mestu smo, ne moremo iz njega oditi, ne da bi telebnili v drugo, enako, čeprav drugačno,

govorim o neizmernem mestu, o vsakdanji realnosti, ki jo tvori beseda: drugi,

v vsakem izmed njih je pristriženi jaz nas samih, zablodeli jaz,

govorim v mestu, ki so ga zgradili pokojni, ki ga naseljujejo njegove žilave prikazni, ki mu vlada njegov trinoški spomin,

o mestu, s katerim se pomenkujem, kadar ne govorim z nikomer in ki mi zdaj narekuje te besede nespečnosti,

govorim o stolpih, mostovih, o podzemlju, o skladiščih, o čudesih in nesrečah,

o abstraktni Državi in o njegovih konkretnih policajih, o pedagogih, o pesnikih, o pridigarjih,

o prodajalnah, kjer premorejo vse in kjer potrošimo vse in se vse spreminja v dim,

o tržnicah in njihovih piramidah sadja, o kroženju štirih letnih časov, o razparani govedi, ki visi s kavljev, o grmadah začimb in o stebrih steklenic in kozarcev,

vsi okusi in barve, vsi vonji in vse snovi, plimovanje glasov – voda, kovina, les, blato – direndaj, barantanje in mešetarjenje od začetka časa,

govorim o stavbah iz klesanega kamna in marmorja, iz betona, stekla, železa, o gnečah v vežah in vhodih, o dvigalih, ki se dvigajo in spuščajo kot živo srebro v toplomerih,

o bankah in njihovih upravnih odborih, o tovarnah in njihovih poslovodjih, o delavcih in njihovih krvoskrunskih strojih,

govorim o starodavnem mimohodu prostitucije po ulicah, dolgih kakor želja in kakor dolgčas,

o prihajanju in odhajanju vozil, ogledalu naših nadlog, opravkov in strasti (zakaj? zaradi česa? kam?),

o bolnišnicah, ki so vselej polne in v katerih vselej umiramo sami,

govorim o somraku nekaterih cerkva in o oklevajočih plamenih sveč na oltarjih,

o plahih jezikih, v katerih se obupanci pogovarjajo s svetniki in z devicami v vročični in izklesani govorici,

govorim o večerji v padajoči svetlobi za šepavo mizo in s skrhanimi krožniki,

o nedolžnih plemenih, ki taborijo na čistinah s svojimi ženami in otroci, s svojo živino in s svojimi duhovi,

o podganah v odtokih in o drznih vrabcih, ki gnezdijo na žicah, na venčnih obzidkih in na strpinčenih drevesih,

o kontemplativnih mačkah in o njihovih razuzdanih romancah v soju lune, okrutne kraljice strešnih balkonov,

o potepenih psih, ki so naši frančiškani in naši bhikkusi, psi, ki izkopavajo kosti sonca,

govorim o puščavniku in o bratovščini svobodomislecev, o zaroti pravicoljubnih in o tolpi roparjev,

o zaroti enakopravnih in o združbi prijateljev Zločina, o klubu samomorilcev in o Jacku Razparaču,

o Prijatelju človeštva, brusilcu giljotine in Cezarju, slasti človeškega rodu,

govorim o nepokretni mestni četrti o ranjenem zidu, o izsušenem vodnjaku, o zapackanem kipu,

govorim o smetiščih, velikih kakor gora, o nezgovornem soncu, ki proseva skozi polumo,

o razdrobljenih šipah in o pustinji železnih odpadkov, o nočnem zločinu in o pojedini nesmrtnega Trimalhiona,

o luni med televizijskimi antenami in o metulju na košu za smeti,

govorim o zgodnjih jutrih, ki spominjajo na prelete belih čapelj nad močvirjem in o soncu prosojnih kril, ki pristane na kamnitnem listju cerkva in o gostolenju luči na steklenih steblih palač,

govorim o nekaterih večerih v začetku jeseni, o slapovih breztelesnega zlata, o preobrazbi tega sveta, vse izgublja telesnost,vse obvisi,

luč misli in vsak izmed nas se počuti mišljenega od razglabljanja te misli, skozi dolg trenutek se čas razprši, vnovič smo zrak,

govorim o poletju in o počasni noči, ki raste za obzorjem kakor dimnata gora in po malem razpada ter pada na nas kakor val,

sprava prvin, noč se je raztegnila in njeno telo je silna reka, ki nenadoma zaspi, zibamo se v kipenju njenega diha, ura je otipljiva, lahko se je dotaknemo kakor sadu,

prižgali so luči, avenije žarijo v sijaju poželenja, v parkih električna razsvetljava prodira skozi listje in na nas pada zeleni svetlikajoči se pršec, ki nas osvetljuje, ne da bi nas zmočil, drevesa mrmrajo, nam nekaj prigovarjajo,

obstajajo somračne ulice, ki so kakor nasmehljan namig, ne vemo, kam peljejo, morda do pristajališča izgubljenih otokov,

govorim o zvezdah nad visokimi balkoni in o nerazvozljivih stavkih, ki jih pišejo na kamnini neba,

govorim o kratki plohi, ki štropota po šipah in poniža drevorede, trajala je petindvajset minut in zdaj tam zgoraj zevajo divje odprtine in sijejo curki luči, para se dviga z asfalta, vozila se bleščijo, po lužah plavajo čolni odsevov,

govorim o tavajočih oblakih, o tenki glasbi, ki osvetljuje bivališče v petem nadstropju in o smehu, ki se kakor daljna voda oglaša sredi noči in struji med koreninami in travo,

govorim o pričakovanem srečanju s to nepričakovano obliko, v kateri se uteleša in vsakomur razkrije neznano:

o očeh, ki so priprta noč, in dan, ki se zbuja, morje, ki se razprostira, in plamen, ki govori, pogumne prsi: mesečevo plimovanje,

o ustnicah, ki izgovorijo sezam – in čas se odpre in neznatno stanovanje postane vrt preobrazb in zrak in ogenj se prepletejo, zemlja in voda se pomešata,

ali pa gre za dogodek trenutka, v katerem tam, na drugi strani, ki pa je  tukaj, se ključ obrne in se čas neha odvijati:

trenutek vse do sem, konec želje, tarnanja in tesnobe, duša se raztelesi in razpade v žrelu stanovanja, pade vase, čas je izgubil dno, napotimo se po brezkončnem hodniku, sopihamo na peščini,

mar se te glasba oddaljuje ali približuje, se te blede luči prižigajo ali ugašajo? prostor poje, čas se razprši: to je zasoplost, pogled, ki drsi po gladki steni, je stena, ki utihne, stena,

govorim o naši javni zgodovini in o naši tajni zgodovini, tvoji in moji,

govorim o kamnitnem gozdu, o prerokovi puščavi, o mravljišču duš, o občestvu plemen, o hiši zrcal, o blodnjaku odmevov,

govorim o glasnem hrupu, ki prihaja z dna vseh časov, o nepovezanem mrmranju ljudstev, ki se spajajo in razkrajajo, o kroženju množic in o njihovem orožju, podobnem skalam, ki strmoglavljajo, o gluhem zvenu kosti, ki padajo v jamo zgodovine,

govorim o mestu, pastirju stoletij, o materi, ki nas rojeva in nas požira, nas iznajde in nas pozabi.